Papež Klemen X.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Klemen X. 
Papež Klemen X. naslikal Giovanni Battista Gaulli
Papež Klemen X.
naslikal Giovanni Battista Gaulli
Izvoljen29. april 1670 (izvoljen)
Začetek papeževanja11. maj 1670 (posvečen, umeščen in kronan)
Konec papeževanja22. julij 1676 (6 let, 2 meseca, 23 dni)
PredhodnikKlemen IX.
NaslednikInocenc XI.
Redovi
Duhovniško posvečenje6. april 1624
Škofovsko posvečenje30. november 1627
posvečevalec
Scipione Caffarelli-Borghese
Povzdignjen v kardinala29. november 1669
imenoval
Klemen IX.
Položaj239. papež
Osebni podatki
RojstvoEmilio Bonaventura Altieri
13. julij 1590({{padleft:1590|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1][2][…]
Rim
Smrt22. julij 1676({{padleft:1676|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…] (86 let)
Rim
PokopanBazilika svetega Petra, Vatikan
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiLorenzo Altieri, rimski plemič
Vittoria Delfini, beneška plemkinja
Prejšnji položaj
Alma materRimska univerza La Sapienza
Insignije
Bonum auget malum minuit
Dobro raste, hudo pojema
Drugi papeži z imenom Klemen
Catholic-hierarchy.org

Papež Klemen X. (rojen kot Emilio Bonaventura Altieri), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 13. julij 1590, Rim, † 22. julij 1676.

Papež je bil med letoma 1670 in 1676.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo, mladost in vzgoja[uredi | uredi kodo]

Emilio Bonaventura Altieri se je rodil v Rimu 13. julija 1590 v starodavni rimski plemiški družini Altieri, ki je izhajala od izredno bogatega Alteriusa de Corraduciis (1321-1431), od katerega so dobili tudi ime [4]. V zadnjem času se je družina občasno povezovala z družinama Colonna in Orsini. Med predhodnimi papeži je zasedala družina Altieri mnoge pomembne položaje in opravljala zaupne naloge.
Emilov oče je bil Lorenzo Altieri, mati pa beneška plemkinja Vittoria Delfini. Emil je bil tretji od šestih sinov. Krstili so ga v baziliki San Marco Evangelista al Campidoglio.

Študiral je na Rimski univerzi La Sapienza, kjer je doktoriral 1611 in utroque iure. Začel je uspešno pravniško napredovanje; vendar je sklenil, da se bo posvetil cerkveni dejavnosti. Na to so vplivali družinski zgledi, zlasti ozračje na Ludovisijevem dvoru[5].

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Emilio Altieri je bil posvečen za duhovnika 6. aprila 1624[5]. Istega leta ga je papež Urban VIII. imenoval za avditorja (revizor, preglednik računov) ter ga poslal na Poljsko, kjer je bil v službi pri nunciju Lancellottiju [6] [7] do 1627. Po vrnitvi ga je papež imenoval 29. novembra 1627 za škofa v Camerinu. 1630 je Altieri vodil škofijsko sinodo; tozadevne spise je objavil naslednjega leta [8].

Papež je Emila imenoval nato za loretskega namestnia (vicario di Loreto – 1633-1634),a 1636 ga je poslal v Raveno v pomoč ljudstvu prizadetem s poplavo Padske delte [9]. 1641 je postal upravnik Macerate[5]. Bil je tudi nuncij v Neapeljskem kraljestvu skozi osem let in je nerad moral reševati zdrahe zaradi vstaj v Masaniellu.

Papež Urban VIII. mu je že julija 1643 ponudil kardinalski naslov, ki se mu je pa odpovedal v korist bratu Giambattistu. Papež Aleksander VII. (1655-1667) ga je imenoval za nuncija na Poljskem, a njegov naslednik Klemen IX. (1667-1669) za tajnika kongregacije za škofe in duhovnike (congregazione dei vescovi e dei membri del clero regolare). 29. novembra 1669 ga je, nekaj dni pred svojo smrtjo, isti papež imenoval za kardinala.

Zaporedje služb[uredi | uredi kodo]

Papež[uredi | uredi kodo]

Dolg in zapleten konklave[uredi | uredi kodo]

Konklave po smrti Klemena IX. je bil dolg, saj sta Španija in Francija vsiljevala vsaka svojega kandidata: celo zoper štiri so vložili veto njihovi odposlanci. Šele po štirih mesecih mučnih razprav je postal papež kardinal Emilio Altieri, ki je bil star že 80 let in je preživel veliko let na Poljskem; tako ni imel niti stikov niti sporov niti s Francijo niti s Španijo, pa nista imeli razloga za nasprotovanje. Izvolil si je ime Klemen X. v znak hvaležnosti svojemu predhodniku, ki ga je imenoval tik pred svojo smrtjo za škrlatnika. 29. aprila 1670 je bil izvoljen za papeža in 11. maja 1670 je bil ustoličen.

Uprava[uredi | uredi kodo]

Šibko zdravje je novega papeža prisililo, da je upravo Papeške države prepustil svojemu sorodniku kardinalu Paluzziju, ki je dodal svojemu še papežev priimek; tako je palačo, ki jo je zgradil blizu cerkve Il Gesù poimenoval po papežu Palazzo Altieri [11]. Postopoma mu je z leti prepuščal urejanje državnih zadev v toliki meri, da so zbadljivi Rimljai govorili, češ da si je ohranil zase le škofovska opravila benedicere et sanctificare, odpovedal pa se je v prid kardinalu upravnim dolžnostim regere et gubernare. [12] [13] [14]

Priprave na boj proti muslimanskim Turkom[uredi | uredi kodo]

Kralj Ludvik XIV. je trdo prijemal papeža Klemena X.; v luči prihajajočega novega konlava je pritiskal na papeža, da naj imenuje od njega določene kardinale; papež pa je osredotočil svojo pozornost na Poljsko in na otomansko grožnjo; denarno je podprl Jana Sobieskega, poljskega poveljnika, ki je 1673 porazil Otomane na reki Dnjester ter je bil izbran za kralja 1674. Drug znak papeževega zadržanja je bila kanonizacija Pija V., papeža krščanske zmage pri Lepantu. [15]

Posvečenja in poblaženja[16][uredi | uredi kodo]

12. aprila 1671 je Klemen X. posvetil oziroma kanoniziral pet novih svetnikov in sicer so to bili:

  1. Kajetan Tienski (1480 – 1547), ustanovitelj teatincev, (latinsko Ordo clericorum regularium vulgo TheatinorumRed regularnih klerikov, ljudsko imenovanih teatinci [17] [18]).
  2. Frančišek Borgia (1510 – 1572), vojvoda, podkralj Katalonije, je postal 1547 redovnik jezuit, ter general, tj. vrhovni predstojnik Jezusove družbe – in ena njenih najuglednejših osebnosti [19]).
  3. Filip Benizi, florentinski plemič in obnovitelj reda servitov (1233 – 1285; latinsko Ordo Servorum Beatae Mariae VirginisRed služabnikov Blažene device Marije, katerim je bil tudi vrhovni predstojnik. Leon X. ga je poblaženil 8. oktobra 1645, a Klemen X. posvetil 12. aprila 1671. [20]).
  4. Alojzij Beltran (1526 – 1581; špansko: Luis Beltrán, španski dominikanec, imenovan Apostol Južne Amerike; poblaženil ga je Pavel V. 19. julija 1608, a posvetil 12. aprila 1671 Klemen X.
  5. Roza Limska (1586 – 1617); članica tretjega reda svetega Dominika rojena v Limi v Peruju; poblaženil jo je 15. aprila 1667 Klemen IX., a posvetil 12. aprila 1671 papež Klemen X. in je tako postala prva ameriška razglašena svetnica. [21]
  6. Ferdinand Kastiljski, imenovani El Santo (= Svetnik; 1198-1252); kot kralj Kastilje (1217-1252) in Leona (1230-1252) ju je uspel trajno združiti. Poblaženil ga je 31. maja 1655 Aleksander VII., posvetil pa 4. februarja 1671 Klemen X..
  7. Klemen X. je 1673 vpisal v Rimski martirologij papeža Leona III. (750-816). [22] [23]

K blaženim so bili prišteti:

  1. Papež Pij V. (1566-1572) – neutrudni izvajalec tridentinske obnove; poblaženil ga je 1. maja 1672 Klemen X., posvetil pa 22. maja 1712 Klemen XI.
  2. Frančišek Solan (1549-1610) – španski frančiškan in misijonar Južne Amerike; poblaženil ga je 20. junija 1675 Klemen X., posvetil pa 27. decembra 1726 Benedikt XIII.;
  3. Janez od Križa - prenovitelj karmeličanov; 25. januarja 1675 ga je poblaženil Klemen X., a 27. decembra 1726 posvetil Benedikt XIII.
  4. 14. novembra 1675 je Klemen X. poblaženil devetnajst Gorkumskih mučencev, ki so jih umorili kalvinistični protestantje iz sovraštva do katoliške vere in rimskega papeža; dva sta bila laika, enajst frančiškanskih duhovnikov, eden dominikanec, dva premonstrata, eden regularni avguštinski kanonik, štirje pa škofijski duhovniki; 29. junija 1867 jih je posvetil blaženi papež Pij IX. ob 1800-letnici mučeništva svetih apostolov Petra in Pavla. [24]).

28. januarja 1673 je sledilo priznanje junaških kreposti, ki jih je živela španska redovnica Marija od Jezusa (María de Jesús de Ágreda; 1602-1665), ki je s tem postala častitljiva; vendar se je postopek za svetništvo zaustavil vse do danes zavoljo nekih nejasnosti v njenem delu Mistica Ciudad de Dios (1670), ki je bilo nekaj časa celo na cerkvenem Indeksu (Seznamu prepovedanih knjig ) [25]

Sveto leto 1675[uredi | uredi kodo]

1675. je Klemen X. proslavljal štirinajsti krščanski jubilej svetega leta. Ne oziraje se na svoja leta je obiskoval cerkve, obžalujoč, da mu je protin preprečeval, da bi jih obiskal več kot petkrat. Podal se je dvanajstkrat v Santissima Trinità, da bi romarjem umival noge; po obredu jih je obdaril z izdatno miloščino. [26] - Ta bolnica je katoliška dobrodelna ustanova: “Vsakega bolnega moškega, ne glede na starost, poreklo ali vero, sprejmejo med bolnike zastonj v bolnico San Spirito. Kakor hitro se mu zdravje zadosti poboljša, ga pošljejo v bolnišnico Santissima Trinità.“ [27]

V spomin na sveto leto je dal kovati srebrnik. [28]

Kristina Švedska na odprtju svetega leta[uredi | uredi kodo]

Na učeno švedsko kraljico Kristino - ki se je rodila kot protestantinja - a se je odpovedala prestolu in se vrnila v vero svojih prednikov ter postala kljub velikim žrtvam katoličanka, so gledali papeži, škofje - zlasti kardinali - pa tudi verniki - z velikim spoštovanjem. V njej so videli uspeh tridentinske obnove v upanju, da bo to ugodno vplivalo tudi na druge protestantovske vladarje. Zato so ji velikodušno spregledali razna čudaštva in nenavadnosti. Takšna - nepredvidljiva - je bila tudi ob svetoletnem jubileju.

Ko je na Sveti večer 1675 petinosemdesetletni papež Klemen X. s težavo dvignil kladivo, da bi podrl zid svetih vrat pri Svetem Petru, se je pozornost navzočih romarjev naenkrat obrnila k odru v obliki kraljevske sobane. Nepredvidljiva vladarica je s tega umetnega trona očitala krepko lekcijo svojima gostoma, angleškima protestantoma, ki se nista čutila dolžna poklekniti ob padcu zida. Medtem, ko so bili tuji romarji osupli ter presenečeni nad pripetljajem, se Rimljani – kleriki, laiki, kardinali in sam papež – niso čudili; poznali so namreč čudaški značaj te gospe, ki ji je Bernini namenil eno svojih zadnjih del – veličasten zlat prestol, s katerega je oštevala svoja otoška gosta. [29]

Obstaja zanimiv opis celotnega dogajanja, ki je bilo v navadi v tistih časih - večinoma je obred ostal nespremenjen do danes.

Italijansko besedilo[30] Slovenski prevod[31]

[32]

Giornale de l’anno santo MDCLXXV celebrato da l’amabilissima pietà di papa Clemente X.
Correa l’Anno 1674 nel secolo 17. da l’Incarnatione, e del Gouerno dignissimo di Clemente X. il quinto, quando il Cuore de’ Fedeli Romani, c… di tutto il Cristianesimo piú anzioso viuea di ritrouarsi, e lauare le sue colpe con la pienissima Indulgenza ne l’anno santo 1675.
[33] Giubiló la prima volta, e prese animo á li 3. di Maggio nel 1674 giorno de l’Ascensione, quando sotto le Logge di San Pietro in Vaticano sopra un Catedra á lato de la Porta Maggiore, mentre il Pontefice calaua per entrare in Chiesa, fu letta la prima Bolla, che auuisaua l’aperitione de le Porte Sante per l’acquisto del Santo Giubileo nel prossimo anno santo. Fù publicata in questo giorno anche vn’ altra Bolla, continente le Riuocatione di tutte l’Indulgenze strettamente, conforme pratticarono li duo suoi Predecessori, Vrbano, & Innocentio.
[34] In tanto Nostro Signore proseguì per la Piazza processionalmente, portato come sopra, verso la Guglia, e poi verso la Basilica Vaticana. Sin da prima, che il Papa partisse da la Stanza de’ Paramenti, ere Processionalmente partito tutto il Clero Romano, e Religiosi da la Porta del Palazzo Apostolico, e disposto per tutta la via lateralmente da ambe le parti, fino á le Scale de la Basilica con buona ordinanza, lasciando in mezzo un’ ampia via, acciò potesse senza impedimento passare tutta la Processione, & essere goduta senza confondersi dal Popolo, che infinito si era radunato ne la Piazza, e sopra le Scale de la Basilica.
Giunse il Pontefice dentro il Portico de la medesima Basilica, ove erano alzati molti palchi vagamente ornati, & in particolare quello á l’incontro de la Porta Santa, preparato per la Maestà de la Regina di Suetia: un altro per la Serenissima Duchessa di Modana: & uno per le Prencipesse Nipoti di Nostro Signore.
La Maestà de la Regina Cristina di Suetia, che con gran veneratione si mostrò divota a le Accioni del Pontefice, onorò del luogo nel suo palcó alcuni Signori Oltramontani, trá quali vi erano due Milordi Inglesi, uno de’ quali Miscredente ripugnava inginocchiarsi á l’arrivo di Sua Santità: auuedutasene Cristina, e reputando ciò troppa indecenza, li commandò il prostrarsi; e perche á le prime non obedí, replicogli il comandamento così; che se non obediua, sarebbe restato mal sodisfatto; obedí, non só, se per tema, ó compunzione.
[35] Per breve spatio di tempo sedé il Papa ne la Sede Pontificale sopra il Soglio, assistito da due Cardinali Diaconi, & da ambe le parti del medesimo Soglio erano disposti gl’Ambasciatori Regij, & i Prencipi del Soglio. Scese poi con la Mitra in Testa il Capo de la Chiesa, e s’inuió verso la Porta Santa, oue fú ricevuto da l’Eminentissimo Signor Cardinale Paluzzo Altieri Penitentiero Maggiore, che porse in mano á Sua Santità un Martello di Argento dorato, e con esso avvicinatosi il Pontefice a la Porta Santa, diede il primo colpo nel Muro de la Porta, decendo il Versetto: Aperite mihi Portas Iustitiae…
Rese poi il Martello al medesimo Sig. Cardinale Altieri, e ritornò á la sua Sedia, ove doppo la caduta del Muro, che chiudeva la Porta Santa, intonò senza Mitra in testa: Domine exaudi Orationem meam. Et clamor meus ad te venias…
[36] Fú in un súbito il sudetto muro de la Porta santa da’ Muratori, che stauano auuertiti dentro la Chiesa, gettato á terra, e rovesciato sopra di una Cariola, fui preparata, portato vi, perche non impedisse l’ingresso, i cui Cementi furono poi da molti Forastieri con grande anzietá presi, per portarli con divota ricordanza á le loro Case.

[37]

Dnevnik svetega leta 1675, ki ga je obhajal z izredno pobožnostjo papež Klemen X.
Teklo je leto 1674 v 17. stoletju od učlovečenja (našega Gospoda Jezusa Kristusa), in peto leto odličnega vladanja Klemena X. Takrat je živelo srce rimskih vernikov in celotnega krščanstva v hudi stiski, ter se je želelo zbrati in izmiti svoje krivde s popolnim odpustkom svetega leta 1675.
[38] Prvič ga je obhajal ter se je osrčil 3. majnika 1674 na dan Vnebohoda. Ko je vstopal v Baziliko svetega Petra, je dal brati s stranske prižnice pri glavnih vratih prvo bulo, ki je napovedovala odprtje svetih vrat za začetek svetega jubileja ob prihodnjem svetem letu. Istega dne je objavil tudi drugo bulo, ki je vsebovala posebno sklicevanje na vse odpustke, kot sta jih podeljevala njegova predhodnika Urban ter Inocenc.
[39] Našega gospoda (papeža) so v sprevodu nosili po Trgu (svetega Petra), proti Obelisku, in nato proti Vatikanski baziliki. Od vsega začetka, ko je papež krenil od Stanza de’ Paramenti, je v procesiji krenila vsa rimska duhovščina in redovniki od vrat, in se razpostavila po celi cesti vzdolž obeh strani, vse do stopnic pred Baziliko in sicer lepo urejeno, da je pustila v sredini široko pot, po kateri bo lahko brez ovir hodila cela procesija, ne da bi se pomešala z ljudstvom, ki se ji je pridružilo na trgu in nad bazilikinimi stopnicami.
Prispel je papež znotraj stebrišča omenjene bazilike, kjer so bili postavljeni mnogi razkošno okrašeni odri, zlasti tisti nasproti svetih vrat, pripravljen za veličanstvo švedske kraljice; drugi za presvetlo vojvodinjo Modane, eden pa za kneginje-nečakinje našega gospoda (papeža).
Njeno veličanstvo kraljica Švedske, ki je kazala veliko spoštovanje in pobožnost do papeževih postopkov, je počastila s svojega odra nekaj prekoalpskih gospodov, med katerima sta bila dva angleška lorda; eden od njiju je kot malovernež zavračal poklek na prihod Njegove svetosti. Ko je to opazila Kristina, je to smatrala za preveliko nespodobnost, in mu je ukazala, naj poklekne; ker na prvo besedo ni ubogal, mu je zaukazala tako strogo, češ da mu bo še žal, če ne bo poslušal; in je ubogal; ne vem, ali iz strahu ali iz skrušenosti.
[40] Čez malo časa je sedel papež na papeški sedež nad prestolom v spremstvu dveh kardinalov diakonov. Na obeh straneh prestola so se razvrstili odposlanci kraljev in princev. Poglavar Cerkve je nato sestopil z mitro na glavi, in se odpravil k svetim vratom, kamor ga je spremljal prečastiti gospod kardinal veliki penitencijar Paluzzo Altieri, ki je dal v roko Njegovi svetosti pozlačeno srebrno kladivo, s katerim se je pontifik približal svetim vratom; prvič je udaril po zidu vrat, rekoč stih: Aperite mihi Portas Iustitiae… [41]
Nato je vrnil kladivo omenjenemu gospodu kardinalu Altieriju, ter se vrnil na svoj sedež, kjer je po padcu zidu, ki je zapiral sveta vrata, zapel brez mitre na glavi: Domine exaudi Orationem meam. Et clamor meus ad te venias…[42][43]
Zidarji, ki so stali opozorjeni v cerkvi, so omenjeni zid Svetih vrat v hipu podrli na zemljo in ga spravili na pripravljeno samokolnico ter ga odnesli ven, da ne bi oviral vhoda. Njegove zidake so nato mnogi tujci vzeli z veliko željo, da bi jih ponesli kot pobožen spominek v svoje domove.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 2011-12-06.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Grobnica papeža Klemena X., podrobnosti

Bolezen in smrt[uredi | uredi kodo]

Postarni papež je dolgo trpel za protinom; že prva leta papeževanja je prenašal hude napade putike. Junija 1676 so se pokazali resni znaki vodenice; sledili so zapleti, zaradi katerih mu je zdravje vedno bolj pešalo. Sredi julija je prenehal z avdiencami, nakar je začela popuščati njegova sicer čvrsta narava. V tednu dni se mu je zdravje tako poslabšalo in bolečine postale tako hude, da je umrl 22. julija 1676 popoldne. Ob njegovi smrtni postelji so bili navzoči mnogi kardinali, kakor tudi kraljica Kristina Švedska.

Bil je star 86 let in je vladal Cerkev 6 let, 2 mesca in 24 dni.

Nagrobnik[uredi | uredi kodo]

Kardinal Altieri je počastil spomin papeža Klemena X. z veličastnim nagrobnikom, ki ga je napravil De Rossi [44] pri Svetem Petru, tik ob kapeli Najsvetejšega. [45] [46] [47] [48]

Relief na spomeniku označuje odpiranje Svetih vrat v svetem letu 1675. Med prikazanimi osebami izstopa lik naročitelja spomenika. Na podu pred spomenikom sta nagrobni plošči papežev Siksta IV. in Julija II.

Za osnovo pri spomeniku je Reti uporabil raznobarvne in redke vrste marmorja. Spodaj je postavil lik Dobrote Morelli, lik Krotkosti pa Mazzuoli; angelca, ki držita napis s papeževim imenom je napravil Carcani. [49]

Rodovnik[uredi | uredi kodo]

Klemen X. oče:
Lorenzo Altieri, rimski plemič
očetov dedek:
Girolamo Altieri, rimski plemič
očetov pradedek:
Mario Altieri, rimski plemič
očetov prapradedek:
Girolamo Altieri, rimski plemič
očetova praprababica:
Nicolea Maddaleni Capodiferro
očetova prababica:
Virginia Leni
očetov prapradedek:
Ciriaco Leni
očetova praprababica:
?
očetova babica:
Ersilia Capranica
očetov pradedek:
Camillo Capranica
očetov prapradedek:
Bartolomeo Capranica
očetova praprababica:
Costanza Leni
očetova prababica:
Faustina della Valle
očetov prapradedek:
Bartolomeo della Valle
očetova praprababica:
Cristina Rustici
mati:
Vittoria Dolfin
materin dedek:
Marco Dolfin, beneški patricij
materin pradedek:
Flaminio Dolfin
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina babica:
Properzia Miccinelli
materin pradedek:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?

De flumine magno[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Od velike reke (latinsko De flumine magno; angleško From a great river). To geslo postavljajo v zvezo s Tibero, ki je prestopila bregove ob njegovem rojstvu, kar je povzročilo hude povodnji; ali pa je to nejasna povezava z njegovim priimkom.[50][51] [52]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Pri svoji visoki starosti je miroljubni, pobožni in dobrodelni papež prepustil vladarske posle skoraj popolnoma svojemu posvojenemu nečaku Paluzzu. Ni mogoče reči, da je le-ta z močjo, ki jo je dobil v svoje roke, ravnal s primerno spretnostjo; tako so se zlasti odnosi med kurijo in Francijo zopet zelo poslabšali. Hvalevredno pa je, da je papež velikodušno podprl poljskega kralja v težki borbi proti Turkom in da je ostal zvest prizadevanju – kljub malim možnostim za uspeh – za ustanovitev velike zveze proti Turkom. [53]
  • Kljub svojim visokim letom je Klemen vztrajal pri čvrstem stališču do francoske domišljavosti. Kakor njegovemu predhodniku je tudi njemu spodletelo dvigniti Evropo zoper Turke, ki so ogrožali Sredozemlje, in sicer največ zaradi Ludvikovega oviranja. Nasprotoval je Ludvikovi zahtevi, da je pobiranje dohodkov, ki jih dajejo izpraznjeni (škofijski in opatijski) sedeži, Ludvikova pravica (“regalia”). [54]
  • Klemen je bil zelo dobrodelen in je storil veliko za reveže: ne le z velikodušno miloščino, ampak tudi z družbeno zakonodajo. Poskušal je izboljšati poljedelstvo in pospeševati gospodarsko dejavnost v Papeški državi. [55]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 SNAC — 2010.
  2. 2,0 2,1 Brockhaus Enzyklopädie
  3. 3,0 3,1 Find a Grave — 1995.
  4. Isa Lori Sanfilippo (2001). La Roma dei romani: arti, mestieri e professioni nella Roma del Trecento. Istituto storico italiano per il Medio Evo. str. 122, 205, 206, 208, 209.
  5. 5,0 5,1 5,2 Predloga:DBI
  6. Giovanni Battista (ali Giambattista) Lancellotti (1576-1656) je bil škof v Noli v Italiji ter nuncij na Poljskem
  7. "Bishop Giovanni Battista Lancellotti". David M. Cheney. 10. oktober 2018. Pridobljeno dne 1. april 2019.
  8. Constitutiones et decreta edita et promulgata in synodo diocesana Camerinensi..., Macerata 1631
  9. Padska delta – mrtvi rokavi, ki sestavljajo danes naravni park, se imenuje tudi Po di Primaro
  10. naslov governatore di Marche pripada guvernerju Macerate (governatore di Macerata).
  11. Palazzo Altieri je stavba v Rimu, ki stoji na Via del Plebiscito na Piazza del Gesù nasproti cerkvi Il Gesù v četrti Pigna. Stavbišče zavzema celo četrt med Via del Plebiscito, Via del Gesù, Via Santo Stefano del Cacco in Via degli Astalli.
  12. benedicere et sanctificare = blagoslavljati in posvečevati; regere et gubernare = vladati in upravljati
  13. "Pope Clement X". The Catholic Encyclopedia New York: Robert Appleton Company. 1908. Pridobljeno dne 29. marec 2019.
  14. "Rome in the Footsteps of an XVIIIth Century Traveller". Rome art lover. Pridobljeno dne 19. januar 2019.
  15. "Rome in the Footsteps of an XVIIIth Century Traveller". Rome art lover. Pridobljeno dne 19. januar 2019.
  16. posvéčenje – to bi ustrezalo vsebinsko latinski tujki kanonizacija, kanoniziranje ali prištetje k svetnikom (oziroma vpis v rimski kanon svetnikov); podobno bi bilo ustrezno slovensko poblaženje za beatifikacija, beatificiranje oziroma prištetje k blaženim, po latinskem beatus=blažen.
  17. http://www.medjugorje-info.com/old/hr/vijesti-iz-crkve/svetac-dana/102-svetac-dana/sv-kajetan.html
  18. J. Dolenc. Leto svetnikov III. str. 296s.
  19. J. Dolenc. Leto svetnikov IV. str. 74s.
  20. J. Dolenc. Leto svetnikov III. str. 439s.
  21. "Roza iz Lime". Ognjišče. Pridobljeno dne 17. maj 2019.
  22. "Leone III papa, santo di Raffaello Morghen". Enciclopedia Italiana. 1933. Pridobljeno dne 17. maj 2019.
  23. Baring-Gould, Sabine (1874). The Lives of the Saints. J. Hodges. str. 156. Pridobljeno dne 24 April 2018.
  24. J. Dolenc. Leto svetnikov III. str. 549s.
  25. "350th Anniversary of the Dies Natalis of Sister Maria de Jesus de Agreda". Uradna stran Madre María de Jesús de Ágreda. 24. maj 2015. Pridobljeno dne 18. maj 2019.
  26. "Silver piastra of Pope Clement X", British Museum
  27. "Reminiscences of Rome". T. Jones. 1838. Pridobljeno dne 19. avgust 2019.
  28. "Silver piastra of Pope Clement X", British Museum
  29. P. Bargellini. L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. str. 183.
  30. "Le Memorie de l'anno santo 1675, celebrato da Papa Clemente X. descritte in forma di Giornale dal'abb. Ruggiero Caetano Romano". MarcAntonio&Orazio Campana, Roma. 1691. Pridobljeno dne 15. maj 2019.
  31. "Spomini na sveto leto 1675, ki ga je obhajal papež Klemen X., opisal pa v obliki dnevnika opat Ruggiero Caetano Romano". MarcAntonio&Orazio Campana, Roma. 1691. Pridobljeno dne 15. maj 2019.
  32. stran 39
  33. stran 40
  34. stran 49
  35. stran 50
  36. stran 52
  37. stran 39
  38. stran 40
  39. stran 49
  40. stran 50
  41. Odprite mi vrata pravičnosti, (da vstopim in hvalim Gospoda)…
  42. Gospod, usliši mojo molitev. In moj klic naj pride k tebi…
  43. stran 52
  44. Mattia de Rossi (1637-1695) je bil italijanski stavbenik, Berninijev učenec, ki je deloval zlasti v Rimu
  45. "Clemente X, papa". Luciano Osbat v Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 26. 1982. Pridobljeno dne 3. april 2019.
  46. "Pope Clement X". Papal artifacts. Pridobljeno dne 29. marec 2019.
  47. "Monument to Clement X", St. Peter's Basilica - A Virtual Tour, Our Sunday Visitor
  48. "Papa Clemente X". Cathopedia. 8. marec 2018. Pridobljeno dne 2. april 2019.
  49. "'St. Peter's Basilica - A Virtual Tour'". Our Sunday Visitor. 2004. Pridobljeno dne 29. marec 2019.
  50. O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 69.
  51. Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 77.
  52. "Clemente X". EcuRed. Pridobljeno dne 2. April 2019.
  53. F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 322.
  54. "Clement X pope". The Editors of Encyclopaedia Britannica. 5. februar 2019. Pridobljeno dne 29. marec 2019.
  55. "Pope Clement X". Find a grave. 2019. Pridobljeno dne 29. marec 2019.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(angleško)
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte.Vllecchi, Firenze 1974.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(angleško)
(italijansko)
(špansko)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Giovanni Altieri
škof v Camerinu
1627–1666
Naslednik: 
Giacomo Franzoni
Predhodnik: 
Lorenzo Tramallo
apostolski nuncij v Neapeljskem kraljestvu
1644–1652
Naslednik: 
Alessandro Sperelli
Predhodnik: 
Girolamo Farnese
tajnik pri združbi za škofe in redovnike
1657–1664
Naslednik: 
Mario Alberizzi
Predhodnik: 
Klemen IX.
Papež
1670–1676
Naslednik: 
Inocenc XI.