Papež Damaz II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Damaz II. 
Papež Damaz II. upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen25. december 1047 (izvoljen)
Začetek papeževanja17. julij 1048 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja9. avgust 1048 (konec)
PredhodnikBenedikt IX.
NaslednikLeon IX.
Redovi
Škofovsko posvečenje16. januar 1040 (omenjeno, da ga je za briksenškega škofa imenoval Henrik III.)
Položaj151. papež
Osebni podatki
RojstvoPopon Bavarec (latinsko Poppo Baginarius; italijansko Poppo de' Curagnoni)
cca. 1000
Ering[d]
Smrt9. avgust 1048[1] ali 17. julij 1048[2]
Palestrina
PokopanBazilika San Lorenzo fuori le mura v Rimu
NarodnostNemec
Verakatoličan
Insignije
Drugi papeži z imenom Damaz
Catholic-hierarchy.org

Papež Damaz II. ((latinsko Papa Damasus Secundus) rojen kot Popon (nemško: Poppo von Brixen; italijansko Poppo de' Curagnoni), je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1000 Pildenau (Vojvodina Bavarska, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Nemčija), † 9. avgust 1048 Palestrina (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo)
Papež je bil od 25. decembra 1047 - 9. avgusta 1048, ko je umrl.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]

Blejsko jezero pozimi
Spominska plošča papežu Damazu v cerkvi njegovega rojstnega kraja
Cerkev na mestu, kjer se je v Pildenavu rodil papež Damaz

Popon (Poppo, Poppone) se je rodil okrog leta tisoč. Izhajal je iz visokega frankovskega plemstva, po rodu iz Vojvodine Bavarske, kot pravi njegov neimenovani življenjepisec:

Latinsko besedilo (Liber pontificalis) Slovenski prevod

"natione Noricus, qui alio vocabulo Baginarius dicitur"

po narodnosti Noričan (= Tirolec), ki jih drugače imenujejo Bavarci

Izročilo poroča, da se je neki družini v Pilderingu, ki je pribežala iz Ogrske, rodil sin. Tega so pozneje posvetili v Bambergu za duhovnika. Prvič pa ga zgodovina omenja v listini iz 1040 kot Popona, ki je postal briksenški škof na Južnem Tirolskem. V Pildenavu spominja na papeža Damaza II. cerkev na Bundesstraße 12, ki je posvečena vremenskima svetnikoma Janezu in Pavlu. [3]
Poppo von Brixen, z vzdevkom Baginarius (Bavarec), pravzaprav izhaja iz bavarske plemiške rodovine Babonen in je bil sin grofa Popona II. (Poppo II. von Rot) – ali pa, po drugih virih, sin upravnika samostana v Benediktbeuernu. Menijo, da je bil briksenški škof že od 1039.[4]

Prvič je omenjen kot briksenški (Brixen na Tirolskem) škof v listini z dne 16. januarja 1040, ko je že užival veliko kraljevo zaupanje. Prve listine pravijo o njem, da je bil "Sancte Brixinensis Ecclesie episcopus" ali "Sebonensis episcopus" [5].

Tri darovnice – tudi Bled z okolico[uredi | uredi kodo]

Januarja 1040 je bil Popon v Trierju na dvoru Henrika III., od katerega je dobil, skupaj z drugimi darovnicami njemu osebno in njegovi Cerkvi, potrdilo posesti in fevdalnih pravic, ki jih je vse dotlej uživala briksenška Cerkev. To izhaja iz treh listin, ki nosijo datum 16. januarja 1040.

  1. V prvi med njimi [6] Henrik Črni razglaša, da je podaril briksenškemu škofu Poponu in njegovim naslednikom kot posestvo našega prava ("quoddam nostri iuris predium") v deželi Kranjski (Carniola), področje med reko Bistrico [7] in graščino Bled; poleg tega pa še gozd v Lešah ("silva, que Leschac nuncupatur").
  2. V drugi listini [8] kralj potrjuje Poponu in njegovi Cerkvi na njegovo zahtevo vse nadarbine, ki jih je potrdil njegov oče, in sicer v današnjem švicarskem kantonu Grigioni blizu Coire: "comitatum situm in valle Enica ab eo termino, qui Tridentinum a Brixenense dividit episcopatum…" (tj. vse področje med reko Ino in Adižo…)
  3. V tretji listini [9] Henrik razglaša, da je podaril briksenškemu škofu Poponu prav tako v moči našega prava ("quendam nostri iuris saltum") v deželi Kranjski področje, ki ga omejujeta dve strani Savinih izvirov od njihovega začetka vse do njihovega stoka, da gozdarijo in jih uporabljajo ("forestavimus, et banni nostri districtu circumvallavimus") in da odslej to sestavlja zalogo za lov in ribolov briksenših škofov.

Popon je bil pravzaprav lastnik strateško najpomembnejših posestev v kraljestvu. To področje je obsegalo Vzhodne Alpe, izvire Drave, del Rajne in Ina, kakor tudi slovensko Kranjsko: in sicer gorati del z najvišjim vrhom Triglavom ter področje med Savo Dolinko ter Savo Bohinjko.
Popon je kot zaupnik spremljal Henrika na potovanju v Italijo jeseni 1046 in sodeloval 25. oktobra na sinodi v Paviji, kjer je bila obsojena simonija, pa v Sutriju 20. decembra, ko so bili poklicani na odgovornost vsi trije papeži – vendar se je pojavil le Gregor VI., ki je moral odstopiti. V Rim je prispel 23. decembra, in tam je bil naslednjega dne izvoljen novi papež Klemen II., ki je vodil znamenito rimsko sinodo zoper simonijo 5. januarja 1047; nato se je verjetno s cesarjem vrnil v Nemčijo sredi maja. [10]

Papež[uredi | uredi kodo]

Papež Damaz II. – njegova podoba in grb
Zgodovinski razavoj Svetorimskega cesarstva

Imenovanje za papeža z zapleti[uredi | uredi kodo]

Kot tretji Nemec je bil povzdignjen na sedež sv. Petra in drugi, ki ga je imenoval oziroma predložil svetorimski cesar. Ob smrti Klemena II. 9. oktobra 1047 je Tuskulska stranka ponovno vzpostavila svojo oblast v Rimu, in, s tajno podporo tuskulskega mejnega grofa Bonifacija, obnovila svojo malopridno stvaritev Benedikta IX.. On je nadaljeval na svoj običajen način onečaščati papeštvo za naslednje obdobje osmih mesecev, dokler ni popolnoma izginil iz zgodovine. [11]

Različni predlogi[uredi | uredi kodo]

Na božični dan 1047 je iz Rima prispelo v Pölde na Saškem [12] odposlanstvo k svetorimskemu cesarju; prek njega so pripadniki protituskulske stranke Henrika III. [13] obvestili o Klemenovi smrti in rotili cesarja, naj mu v moči pooblastil, ki jih je imel kot rimski patricij, določi vrednega naslednika. Odposlanci – v skladu s svojimi navodili, so predložili primernega kandidata, in sicer lionskega nadškofa Halinarda, [14]ki je popolnoma obvladoval italijanščino in je bil v Rimu priljubljen; le-ta pa za imenovanje ni hotel niti slišati.
Na zahtevo rimskega odposlanstva cesar ni odgovoril takoj. Kot vesten mož je vprašal za nasvet škofa Vaza [15] iz Lièga; škof je dolgo preudarjal. Ker je pa Vazo odlašal z odgovorom, je postal Henrik nestrpen in se je medtem že odločil za drugega kandidata. Vazo je menil, da bi bilo treba vrniti Gregorja VI., ki se je sedaj nahajal v izgnanstvu v Kelmorajnu, in je bil po njegovem krivično odstavljen.
Henrik pa se je kljub temu odločil na Božič 1047 in imenoval januarja 1048 Popona, škofa v Brixnu na Tirolskem, čeprav se je tudi on te visoke službe sprva branil. [16] [17]

Nelahko ustoličenje[uredi | uredi kodo]

Cesar je obenem ukazal mejnemu grofu Bonifaciju, naj uvede bodočega papeža v Rim. Bonifacij je najprej odklonil in predlagal ustoličenje Benedikta, ki se je že tako vnovič polastil papeštva – tudi z njegovo pomočjo; vendar je popustil na Henrikovo grožnjo, da bo sam prišel z vojsko napravit red. Po Benediktovem umiku oziroma pobegu 16. julija je briksenški škof Popon končno vstopil v večno mesto in bil ustoličen v Lateranu 17. julija 1048. Da bi pokazal svoje spoštovanje do prvotne in čiste Cerkve, si je izbral ime po svetem Damazu – ter nastopil kot papež Damaz II.. Zadržal je - kot je storil tudi njegov predhodnik Klemen II. - do smrti tudi upravo svoje prejšnje, briksenške škofije. Prebivalstvo je spoštljivo sprejelo pobožnega moža, ki so ga imeli priložnost spoznati med prejšnjo sinodo in so ga lepo soglasno razglasili za papeža ter ga ustoličili. [18]

Njegovo papeževanje pa je trajalo le malo časa, komaj 23 dni. [19] [20] [21] [22] Takoj po posvetitvi – ker se ni čutil varnega v mestu, kakršno je bilo rimsko – ki je kaj lahko spremenilo svoj obraz, in ker je težko prenašal strahovito vročino tistega poletja – se je preselil v Palestrino, ki je že bila pod pokroviteljstvom Cerkvene države; vendar je takoj, ko je prispel tja, nenadoma umrl. [23]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societatis. Pridobljeno dne 2011-12-06.
  • Papež Damaz je podaril cerkvi v Briksnu oltarni prt in različne druge predmete. [24]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Cerkev San Lorenzo fuori le mura v Rimu okrog 1900

Po kratkem času 23 dni je papež Damaz umrl kot žrtev mrzlice v podeželski in hriboviti Palestrini, ki leži 35 km vzhodno od Rima; tja je pobegnil kmalu po umeščanju pred rimsko poletno vročino. Nekateri viri menijo, da so ga zastrupili pristaši njegovega tekmeca Benedikta IX.
Papeža Damaza so pokopali v rimski baziliki San Lorenzo fuori le mura. [25] [26]
Med drugimi je trdil tudi Damazov sodobnik kardinal Beno, da je bil papež zastrupljen. Pokopali so ga v Rimu v lepo izrezljani srednjeveški sarkofag, ki so ga postavili na desno stran stebrišča pri baziliki San Lorenzo fuori le mura; to cerkev pa so bombardirali zavezniki 19. julija 1943 v Drugi svetovni vojni in jo popolnoma porušili. Kljub temu barbarstvu se je papežev grob ohranil in ga lahko vidimo še danes. [27] [28]
Njegovi smrti je sledila sedisvakanca vse do izvolitve njegovega naslednika, svetega Leona IX., kar se je zgodilo 12. februarja 1049. [29]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Sveti papež Damaz I., 37. naslednik apostola Petra, je vladal v 4. stoletju (366-384). Na splošno menijo, da si je papež Damaz II. privzel ime v čast prvemu Damazu, za katerega smatrajo, da je vzpostavil svetopisemski kanon, ki ga katoličani uporabljajo še danes, in da je zaupal Hieronimu prevajanje svetega pisma iz grškega in hebrejskega izvirnika v latinščino (Vulgata); s tem je hotel poudariti, da se mora Cerkev vrniti na izvire, če se hoče obnoviti. [30]
  • Platina [31] [32] trdi, da je bila izvolitev Damaza II. neveljavna, ker je manjkala privolitev duhovščine in rimskega ljudstva. Obtožuje ga častihlepnosti in pravi celo, da je bila njegova prezgodnja smrt pravična kazen zanjo. Njegov razlagalec in komentator Panvini pa meni ravno nasprotno; obsiplje Damaza s hvalo, ki se mu zdi zaslužena. Kar se tiče cerkvenopravne pravilnosti volitev, je zelo verjetno, da so Rimljani s ploskanjem potrdili izbiro cesarja, do katerega so čutili velike obveznosti, in ki bi ga bili morali spoštovati zaradi njegovih vrlin. [33] [34]
  • Čeprav nekateri viri omenjajo, da je bil papež Damaz II. zastrupljen, je najbolj verjetno povzročila njegovo smrt mrzlica, pred katero je hotel pobegniti iz Rima.[35]

Verski čut v Mračnem stoletju[uredi | uredi kodo]

Kljub zelo mali nravni in človeški veljavi mnogih teh papežev, ki so si sledili skozi poldrugo stoletje, je upravna ureditev papeštva nadaljeval delovanje, čeprav v počasnejšem teku. Papeška pisma so prihajala iz pisarne in bila namenjena vsem krščanskim deželam; papeži so nadaljevali z dajanjem nasvetov in ukazov kristjanom vseh stanov. Kralj in laiki niso nehali z ustanavljanjem škofij in opatij, za kar so poprej prosili papeško dovoljenje. Za krščanstvo je bila pomembna ustanova kot taka, ne osebnost tega ali onega papeža, za katere takratni sodobniki niso kazali ravno velikega zanimanja. Še enkrat je torej obveljalo načelo, ki je razlikovalo med službo in osebo, ki ji je bila služba poverjena. V tem smislu lahko razložimo romarje, ki so se kar naprej stekali v Rim. Privlačeval jih je njegov večni čar, in možnost, da obiščejo grobove svetih apostolov Petra in Pavla, ter številne častitljive relikvije, s katerimi je bilo večno mesto bogato. Le tedaj, če upoštevamo to srednjeveško miselnost, za katero so imela merila za osebno vrednotenje mnogo manjšo pomembnost kot dandanašnji, lahko razumemo, zakaj nenravnost nekaterih od teh papežev - zlasti simonija - ni imela za papeštvo toliko negativnih posledic, kolikor bi si lahko predstavljali v dananašnjih dneh. [36]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.treccani.it/enciclopedia/damaso-ii_%28Enciclopedia_dei_Papi%29/
  2. Find a Grave — 1995.
  3. "Damasus II". Kathpedia. 3. julij 2013. Pridobljeno dne 22. oktober 2017.
  4. Karl Mittermaier: Die deutschen Päpste: Gregor V., Clemens II., Damasus II., Leo IX., Viktor II., Stephan IX., Hadrian VI. Graz 1991, str. 90.
  5. »škof svete briksenške Cerkve« ali »sabionski škof«; iz samostana v Sabioni (latinsko Sabiona; nemško: Säben) so 960 prenesli škofijski sedež v Brixen (latinsko Brixino; italijansko Bressanone; nemško: Brixen; ladinsko: Porsenù ali Persenon; to je spodbudilo briksenški razvoj).
  6. Die Urkunden des Brixner, nr. 20
  7. Tržiška Bistrica je levi pritok reke Save v severozahodni Sloveniji
  8. Die Urkunden des Brixner, nr. 21
  9. Die Urkunden des Brixner, nr. 22
  10. "Damaso II". Enciclopedia dei Papi di Paolo Bertolini. 2000. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  11. "Pope Damasus II (Previously called Poppo)". Catholic Encyclopedia New Advent. 1908. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  12. Pölde (tudi Pölthe), samostan in naselje v Srednji Nemčiji, v Harzu
  13. Henrik III. Nemški, imenovan tudi Henrik Črni (Henri III le Noir 1039-1056), si je kot rimski patricij lastil pravico, da predlaga oziroma določi papeškega kandidata
  14. Halinard oziroma Halinard de Sombernom (990-1052) je bil lionski nadškof od 1046
  15. Vazo (985 – 1048) je bil škof v Liègu (1041-1048), pomemben vzgojitelj in teolog
  16. "Damasus II - Short-lived Bavarian". Sts. Martha and Mary Parish. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  17. "Popes in a year: #151 - Pope Damasus II". Catholicism. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  18. "Salisches Haus (1024-1125) - RI III,5,2 nr. 394". Regesta Imperii - Online Quellen zur Reichsgeschichte. Pridobljeno dne 22. oktober 2017.
  19. "Pope Damasus II (Previously called Poppo)". Catholic Encyclopedia New Advent. 1908. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  20. "Damasus II, Pope". New Catholic Encyclopedia. 2003. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  21. "Damasus II". Oxford Reference. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  22. F. Chobot. A pápák története. str. 186.
  23. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 121.122.
  24. "Salisches Haus (1024-1125) - RI III,5,2". Regesta Imperii - Online Quellen zur Reichsgeschichte. Pridobljeno dne 22. oktober 2017.
  25. "Pope Damasus II (Previously called Poppo)". Catholic Encyclopedia New Advent. 1908. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  26. "Rome in the Footsteps of an XVIIIth Century Traveller-San Lorenzo fuori le Mura". Rome art lover. Pridobljeno dne 25. oktober 2017.
  27. "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 83)". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017.
  28. "Basilica of Saint Lawrence outside the walls / San Lorenzo fuori le mura". War Traveler. Pridobljeno dne 25. oktober 2017.
  29. "Damase II pape". Compilhistoire. 15. avgust 2017. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  30. "Popes in a year: #151 - Pope Damasus II". Catholicism. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  31. Bartolomeo Sacchi (1421- 1481), znan kot Platina (italijansko il Platina), je dobil vzdevek po svojem rojstnem kraju Piadena, in ga angleščina splošno imenuje Bartolomeo Platina, je bil italijanski renesančni pisatelj, zgodovinar in gastronomist
  32. "Plàtina, Il". Treccani (italijanščina). Pridobljeno dne 6 November 2013.
  33. Biographie universelle ancienne et moderne – zv. 10 – str. 61
  34. "Pape Damase II". France-Spiritualités. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  35. "Damasus II". Oxford Reference. Pridobljeno dne 23. oktober 2017.
  36. J. Laboa. La storia dei papi. str. 143.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(latinsko)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
(angleško)
(nemško)
  • Hans Göttler: Spurensuche nach Papst Damasus II. in Pildenau am Inn: Geschichte und Legende des 1. Pontifex Maximus aus Altbayern. Töpfl, Tiefenbach 2005, ISBN 3-927108-75-8.
  • Karl Mittermaier: Die deutschen Päpste: Gregor V., Clemens II., Damasus II., Leo IX., Viktor II., Stephan IX., Hadrian VI. Styria, Graz 1991, ISBN 3-222-12068-4.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno dne 12. november 2015.
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno dne 12. november 2015.
(francosko)
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (francoščina). 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno dne 23. november 2015.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(nemško)

Damasus II. - RI III,5,2 n. 396 (1048 Juli 17 – August 9)]

(angleško)

Pope Damasus II (Previously called POPPO)]

(italijansko)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
blaženi Hartwig
briksenški škof
1039–1048
Naslednik: 
Altwin
Predhodnik: 
Benedikt IX.
Papež
1047–1048
Naslednik: 
Leon IX.