Zavezniki druge svetovne vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Glavni trije zavezniki v drugi svetovni vojni. Od leve proti desni: Predsednik Velike Britanije Winston Churchill, predsednik ZDA Franklin Roosevelt in vodja Sovjetske zveze Josif Stalin.

Zavezniki druge svetovne vojne so bile skupina držav, ki so med drugo svetovno vojno (1939–1945) skupaj nasprotovale silam osi. Zavezniki so zavezništvo promovirali kot sredstvo za premagovanje nacistične Nemčije, Japonskega imperija, fašistične Italije in njihovih zaveznikov[1].

Ob začetku vojne 1. septembra 1939 so zaveznike sestavljale Poljska, Združeno kraljestvo in Francija ter njihove odvisne države, kot je Britanska Indija. Pridružile so se jim neodvisne države Britanske zveze: Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Južna Afrika. Po začetku nemške invazije na Severno Evropo do balkanske kampanje so se Nizozemska, Belgija, Grčija in Jugoslavija pridružile zaveznikom. Potem, ko je Sovjetska zveza najprej sodelovala z Nemčijo pri napadu na Poljsko, medtem ko je ostala nevtralna v konfliktu zavezniških osi, se je Sovjetska zveza pridružila zaveznikom junija 1941, potem ko je Nemčija napadla njo. ZDA so ves čas zagotavljale vojno opremo in denar zaveznikom ter se uradno pridružile decembra 1941 po japonskem napadu na Pearl Harbor. Kitajska je bila že dolgo v vojni z Japonsko od incidenta z mostom Marco Polo leta 1937 in se je uradno pridružila zaveznikom decembra 1941.

Veliki trije - Združeno kraljestvo, Sovjetska zveza in ZDA - so ustanovili Veliko zavezništvo, ki je bilo ključno za zmago. Nadzirali so zavezniško strategijo; odnosi med Združenim kraljestvom in ZDA so bili še posebej tesni. Zavezništvo so z izjavo Združenih narodov formalizirali 1. januarja 1942. Veliki trije zavezniki so skupaj s Kitajsko imenovali "skrbništvo nad mogočnimi", nato pa so jih v izjavi priznale kot "štiri moči", Združeni narodi pa kasneje kot "štirje policisti" Združenih narodov[2].

Po končani vojni so zavezniške države postale osnova sodobnih Združenih narodov[3].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. The Origins of the Grand Alliance: Anglo-American Military Collaboration from the Panay Incident to Pearl Harbor.
  2. Hoopes, Townsend, and Douglas Brinkley. FDR and the Creation of the U.N. (Yale University Press, 1997)
  3. Ian C. B. Dear and Michael Foot, eds. The Oxford Companion to World War II (2005), pp 29, 1176