Zavezniki druge svetovne vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Glavni trije zavezniki v drugi svetovni vojni. Od leve proti desni: Predsednik Velike Britanije Winston Churchill, predsednik ZDA Franklin Roosevelt in vodja Sovjetske zveze Josif Stalin.

Zavezniki druge svetovne vojne so bili skupine držav, ki so med drugo svetovno vojno (1939–1945) sklenile zavezništvo zoper skupnega nasprotnika. To so bile, skupaj s svojimi zavezniki, na eni strani Združeno kraljestvo, Sovjetska zveza in ZDA, na drugi strani pa Nemčija, Japonska in Italija.[1] Slednje imenujemo s skupnim imenom "sile osi", medtem ko je anglo-ameriška koalicija splošno znana enostavno kot "Zavezniki".

Ob začetku vojne 1. septembra 1939 so Zaveznike sestavljale Poljska, Združeno kraljestvo in Francija ter njihove odvisne države, kot je Britanska Indija, pozneje še Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Južna Afrika. Po začetku nemške invazije na Severno Evropo do balkanske kampanje so se tudi Nizozemska, Belgija, Grčija in Jugoslavija pridružile Zaveznikom. Potem ko je Sovjetska zveza najprej sodelovala z Nemčijo pri napadu na Poljsko in je ostala nevtralna v nemškem konfliktu z zavezniškimi silami, se je pridružila Zaveznikom junija 1941 po nemškem napadu na njeno ozemlje. ZDA so ves čas zagotavljale vojno opremo in denar svojim zaveznikom ter se jim uradno pridružile decembra 1941 po japonskem napadu na Pearl Harbor. Kitajska je bila že dolgo v vojni z Japonsko od incidenta z mostom Marco Polo leta 1937 in se je uradno pridružila Zaveznikom decembra 1941.

Veliki trije – Združeno kraljestvo, Sovjetska zveza in ZDA – so nadzirali celotno zavezniško strategijo; odnosi med Združenim kraljestvom in ZDA so bili še posebej tesni. Skupaj s Kitajsko so se imenovali tudi »skrbništvo mogočnih«, v izjavi Združenih narodov 1. januarja 1942, ki formalizira zavezništvo[navedi vir], pa so jih poimenovali »štiri sile«; uporablja se tudi naziv »štirje policisti Združenih narodov«.[2]

Po končani vojni so zavezniške države postale osnova sodobnih Združenih narodov.[3]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. The Origins of the Grand Alliance: Anglo-American Military Collaboration from the Panay Incident to Pearl Harbor.
  2. Hoopes, Townsend, and Douglas Brinkley. FDR and the Creation of the U.N. (Yale University Press, 1997)
  3. Ian C. B. Dear and Michael Foot, eds. The Oxford Companion to World War II (2005), pp 29, 1176