Papež Janez XVII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Janez XVII. 
Papež Janez XVII., upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Papež Janez XVII., upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen16. maj 1003 (izvoljen)
Začetek papeževanja13. junij 1003 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja6. november 1003 (umrl)
PredhodnikSilvester II.
NaslednikJanez XVIII.
Redovi
Povzdignjen v kardinalaimenoval
Gregor V.
Položaj140. papež
Osebni podatki
RojstvoGiovanni Sicco (Secco ali Siccone, tudi Cicco)
datum neznan
Rapagnano[d]
Smrt12. december 1003
Rim
PokopanBazilika svetega Janeza v Lateranu, Rim
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiGiovanni
Colomba
Drugi papeži z imenom Janez
Catholic-hierarchy.org

Papež Janez XVII. (latinsko Papa Joannes Septimus Decimus) rojen kot Giovanni Sicco, je bil italijaski kardinal in papež, * 10. stoletje, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 6. november 1003, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija)

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]

Rodom je iz Rapagnana pri Fermu v Markah; po drugih je bil Rimljan iz četrti Biberatica[1] ali celo iz Mantove, ter se je v mladosti priselil v Rim[2][3][4]). Bodočemu papežu je bilo ime Janez (Giovanni), z nadevkom Cicco (ocvirek, debeluško), Sicco ali Siccone.[5]
Njegov oče je bil prav tako Janez (Giovanni Sicco), najbrž iz plemiške rodovine – po nekaterih pa skromnega podeželskega rodu; materi pa je bilo ime Colomba.[6] V Rimu ga je sprejel konzul Petronius (Petronio), ki ga je vzgajal in mu omogočil vstop v duhovniški stan. Preden je prejel svete redove, je bil poročen in je imel tri sinove, ki so vsi vstopili v cerkveno službo.[7][8][9]
Kot prednika so ga omenjali pripadniki družine Secco, ki je dala Cerkvi enega škofa, enega diakona in enega sekundicerija [10]. Omenja jih epitaf iz 1040, ki je za njim izginila vsaka sled. Ti trije bratje so bili: Giovanni škof Palestrine, Pietro diakon ter Andrea "secundicerius". V epigrafu se imenujejo "avi cretos Siconis sanguine papae".[11]
Kar se tiče njegovega cerkvenega vzpona, je Cardella (v 18. st.) zapisal, da je Siccona za kardinala imenoval Gregor V. 996.[12] Kot nagrado za krepostno življenje je bil postavljen med kler in spoštovali so ga ljudje vsakršnega stanu.[13][14]

Papež[uredi | uredi kodo]

Neugodne zgodovinske razmere[uredi | uredi kodo]

Po smrti cesarja Otona III. so si praktično prilastili vso oblast v Rimu v obdobju med 1003-1012 Krescenciji. Zopet so torej postali stvarni gospodarji Rima Tuskulski grofje,[15] ki so toliko vplivali na papeške volitve, da so v prvi polovici 11. stoletja povzdignili na sedež apostola Petra po vrsti može iz svoje rodovine. Razmere je poslabšalo še dejstvo, da so med seboj tekmovali in se prepirali člani iste rodbine, ki je razpadla v dve veji; tista stranka, ki je imela več denarja, je bolje uspevala na neizmerno škodo Cerkve in večnega mesta.

Kratka vladavina[uredi | uredi kodo]

Za papeža je bil izvoljen 16. maja, a posvečen in ustoličen 13. junija 1003. Tudi na papeškem prestolu je ohranil ime Janez in je vladal le okrog pol leta, pa še to pod čvrsto roko patricija Krescencija II., ki si je po smrti svetorimskega cesarja Otona III. (983-1002), ki je umrl brez potomcev, praktično prilastil vso oblast, posvetno in duhovno.[7]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Pridobljeno dne 2011-12-06.

O njegovem delovanju se je ohranila le listina, ki naroča poljskim menihom, in zlasti benediktincu Benediktu in drugim poljskim menihom, da naj se posvetijo oznanjanju evangelija med Slovani. O tem je poročal njegov učenec, sveti Bruno, ki je postal apostol Slovanov.[16][17][18]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Papež Janez XVII. je umrl v Rimu (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo – danes: Italija) 6. novembra 1003.

  1. Janez XVII. je pokopan ali pri Svetem Pavlu zunaj obzija
  2. ali v veži Lateranske bazilike. Če je bil pokopan v Lateranu, je grob uničil požar 1308 ali 1361; ostanke ostankov so zbrali in pokopali v poliandru blizu manjših vrat bazilike z vhodom blizu groba Inocenca III., na desni strani ladje.
  3. Cerkevni zgodovinar Ciaconius pa omenja, da je bil Janez pokopan v cerkvi Santa Saba na rimskem griču Aventinu.

Nagrobni napis[uredi | uredi kodo]

Po srečnem naključju je napis - vsaj njegov začetek - preživel:

Epitaf Janezu XVII. (latinski izvirnik)[19]
Cernitur hic tumulus qui praesul dicitur esse
Summi Iohannis sic quoque dictus erast.

Nagrobni napis papežu Janezu XVII. (slovenski prevod)
Izročilo pravi, da je to grob škofa,
ki so ga imenovali papež Janez.

Plošča papeža Janeza z omembo rojstnega kraja[uredi | uredi kodo]

Kronika Storia e Luoghi della Marca Fermana poroča za leto 1750 kot tretjo novico naslednje: „V Rapagnanu, gradu v naši škofiji, je gospod Francesco Antonio Grifoni, župnik cerkve Santa Maria, povedal, da je odkril ploščo, na kateri je sestavljen napis v starih črkah; omenja pa Janeza, sina Sika in Kolombe, ki je bil rojen v tem kraju in je pozneje bil povišan v papeža 1003.
Takoj sem poslal na mesto najdbe svojega nečaka Štefana Borgia, ki se je posvetil študiju modroslovja in je bil ljubitelj ter izvedenec za antične zadeve. On mi je narisal podobo plošče, ki jo prilagam. Sporočam tudi vsebino plošče:

Lapidum papae Joannis (latinski izvirnik)
Lapide di papa Giovanni (italijanski prevod)
Plošča papeža Janeza (slovenski prevod)

Joannes ex Siccon et Columb in A. Rapugnani prop Tinn ortum hab
atq adol Rom duct et a Petron Cos Dom recept
adeo lict incub
ut toto Urb appl V idus iun a.D. MIII fuer Pont creat
par tam rexit Eccles nam regnat in coel pr ka nov seq ob dorm in pace.

Giovanni ebbe nascita da Sicco e Colomba nell’a(gro) di Rapugnano presso il Tin(na)
e condotto adolescente a Roma e ricevuto in casa dal console Petronio,
si dedicò a studi letterari tanto
che con unanime consenso dell’Urbe il 9 giugno 1003 fu creato pontefice
ma in breve tempo, il 31 ottobre seguente si addormentò nella pace per regnare in cielo.

Janez se je rodil od Sika in Kolombe na področju Rapunjana blizu (reke) Tine;
Mladost je preživljal v Rimu, kjer ga je sprejel v svojo hišo konzul Petronij.
Študiju književnosti se je posvetil tako vneto,
da je bil s splošnim soglasjem Mesta 9. junija 1003 postavljen za papeža;
V kratkem času, sledečega 31. okotbra, je zaspal v miru, da bi kraljeval v nebesih.

Sklenil sem sporočiti novico Benediktu XIV. tudi zato, ker je prav v tem obdobju pripravljal v Baziliki sv. Pavla, na Via Ostiense, starodavno vrsto podob rimskih papežev. Moj dar je bil zelo cenjen, ker je pustil malo luči na temine teh davnih, zelo mračnih časov rimskega papeštva.
Potem je prišlo na vrsto odkrivanje starosti plošče, določitve avtorja in razlaga dejstva, da je bil na njej vtisnjen grb Eneja Silvija Pikolominija, ki je upravljal fermansko škofijo od 1456 do leta 1458, in je bil pozneje izvoljen za papeža z imenom Pij II..
Catalani[20][21] ne šteje za popolnoma napačno te novice o navzočnosti Eneja Piccolominija v Fermu kot apostolskega upravitelja škofije. Gre pa tukaj za grb nekega drugega Piccolominija: kardinal Todeschini Piccolomini je bil namreč nadškof v Sieni in je deloval stvarno kot upravitelj fermanske škofije konec XV. stoletja in sicer od 1483 do 1503, ter je postal pozneje papež Pij III..[22]

Papeževa hiša[uredi | uredi kodo]

Papeža Janeza XVII. so upodobili pri sv. Pavlu [23], ko je fermanski nadškof Alessandro IV. Borgia poslal papežu posnetek rapanjanske plošče, ki so jo odkrili pod ometom med obnovitvenimi deli na župnijski cerkvi.[24].
Še danes imajo navado kmetje iz Rapagnana, da imenujejo kot Casa del Papa (Papeževa hiša) neko kmečko hišo, ki nima nikakršnega starinskega videza; obnovili so jo ex novo (na novo) na temeljih obstoječe starodavne stavbe. Zadnji njen del so žal podrli štiridesetih let 20. stoletja.[25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. G. Moroni. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. str. 57.
  2. Leopoldo Camillo Volta su Archivio storico lombardo.
  3. "Nella serie di 265 vescovi di Roma un solo mantovano: Giovanni XVII". GEDI. 28. februar 2013. Pridobljeno dne 10. julij 2017.
  4. Giuseppe Pezza-Rossa,Storia cronologica dei vescovi mantovani,1847, Mantova.
  5. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 113.
  6. "Istoria Ecclesiastica". Roma: Giuseppe Agostino Orsi. 1776. Pridobljeno dne 11. julij 2017.
  7. 7,0 7,1 F. Chobot. A pápák története. str. 178.
  8. "Pope John XVII (XVIII)". Catholic Online. 1911. Pridobljeno dne 10. julij 2017.
  9. "Pope John XVII (XVIII)". Catholic encyclopedia New Advent. 1910. Pridobljeno dne 10. julij 2017.
  10. sekundicerij - secundicerius je bil ugleden cerkveni dostojanstvenik v Lateranu
  11. L. Duchesne. Le Liber pontificalis (Pariz 18929. str. 265.
  12. "Pope John XVII Siccone †". Catholic Hierarchy. Pridobljeno dne 10. julij 2017.
  13. L. Cardella. Memorie storiche de' cardinali della santa Romana chiesa. str. 87.
  14. "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017.
  15. po gradu oziroma mestu Tusculum imenovani Tuskulski ali Tuskulanski grofje
  16. Bruno Kverfurtski (974-1009), Benediktov učenec in apostol Slovanov
  17. J. Laboa. La storia dei papi. str. 139.
  18. Drugi zopet menijo, da je bil Benedikt Brunov učenec.
  19. "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017.
  20. Michele Catalani (1750-1805) – italijanski zgodovinar in redovnik
  21. Michele Catalani v svoji knjigi De ecclesia Firmana ejusque episcopis et archiepiscopis commentarius, katere prva izdaja je izšla 1783, a zadnja 2012 (str. 283)
  22. "Storia e Luoghi della Marca Fermana". Luoghi Fermani. Pridobljeno dne 11. julij 2017.
  23. v knjigi pomotoma piše pri Sv. Petru
  24. Novica je vzeta iz doslej neizdane starodavne Borgijeve knjige Cronaca della Chiesa Fermana
  25. "Papa Giovanni XVII: Presentazione". Don Luigi Malloni, Parrocchia S.Giovanni Battista Rapagnano. 2011. Pridobljeno dne 10. julij 2017.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(latinsko)
  • J. D. Mansi: Sacr. concil. nova et ampliss. Collectio, XIX. Venetiis 1774, col. 45.
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885, pp. 477–479.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892, pp. LXX, 255-57.
(angleško)
(nemško)
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • H. Wolter: Die Synoden im Reichsgebiet und in Reichsitalien von 916-1056. Paderborn-München-Wien-Zürich 1988, s. 69-86.
  • Papsturkunden 896-1046; H. Zimmermann, I, 896-996, Wien 1988², št. 137-58, s. 249-93.
(italijansko)
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Silvester II.
Papež
1003–1003
Naslednik: 
Janez XVIII.