Tuskulski grofje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tuskulski grofje
Comes Tusculani

Tuskulski, Tuskulanski grofje
Tuscolo-conti-aquila.jpg
grb Tuskulskih grofov
DržavaItalija Italija
Vatikan Vatikan
Mesto izvoraItalija Italija
Ustanovljeno9. stoletje
Nazivi-grofje
senatorji
konzuli
škofje
kardinali
papeži in protipapeži
Članipapež Benedikt IX.
Teofilakt I. Tuskulski
PosestvaEmblem of the Papacy SE.svg Papeška država
Lacij Lacij
Razpad12. stoletje
Mlajše vejeColonna
Crescenzi

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Rodbinsko deblo Tuskulskih gospodov in grofov

Tuskulski grofje (Grofje od Tuskula; latinsko Comites de Tuscolana; angleško Counts of Tusculum; italijansko Conti di Tuscolo; nemško Tuskulaner - tudi Tuskulanski grofje) je bila najmočnejša svetovljanska plemiška rodbina v Laciju, blizu Rima, v dandanašnji Italiji. Najmogočnejša je bila med 10. In 12. stoletjem. Precej papežev in protipapežev skozi 11. stoletje je izhajalo iz njihovih vrst. Oni so ustvarili in izpopolnili politično obliko papeškega plemstva, skozi katero je bilo mogoče izvoliti papeže le izmed rimskega plemstva. Obdobje, ko je obvladovala papeštvo ženska veja Tuskulanov, označujejo zgodovinarji kot Mračno stoletje (latinsko Saeculum obscurum), deloma tudi kot pornokracijo – čeprav je treba Liutprandovo opisovanje pohujšljivih dogodkov brati s pridržkom, saj niti ne prikriva svoje pristranskosti in sovraštva do »nekaterih ljudi«, ki jih je »imel v želodcu«.

Tuskulski grofje so obvladovali rimsko versko in svetno politiko več kot skozi stoletje. Vplivali so na vladanje papežev, a poleg tega skozi službo senatorjev in konzulov obvladovali civilno življenje. Večinoma so bili naklonjeni bizantinskim cesarjem ter se zoperstavljali svetorimsko-nemškim vladarjem.
Po letu 1049 je z imenovanjem Leona IX. »tuskulsko papeštvo« prišlo do svojega konca. Napake vtikanja svetne oblasti v cerkvene zadeve so kot odziv sprožile na neki način klinijsko gibanje ter gregorijansko reformo. Spremenjene razmere po letu 1062 so povzročile, da so Tuskulski grofje prestopili na stran svetorimskih cesarjev iz zoper rimske cerkvene prenovitelje. 1059 je Nikolaj II. z odlokom In nomine Domini, ki je nastal pod vplivom ali v obdelavi vplivnega prenovitelja - kardinala Humberta – napravil konec plemiško-papeški vladavini, pa tudi pripravil osnovo za še težji – investiturni boj.

Tuskulski grofje – rodovnik[uredi | uredi kodo]

Family tree of lords and counts of Tusculum
 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Sklici[uredi | uredi kodo]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(nemško)
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(italijansko)