Papež Benedikt VIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Benedikt VIII. 
tuskulski grof
Papež Benedikt VIII.upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Sedež 20. april (ali 13. maj) 1012 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 18. maj 1012 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja 9. april 1024
Predhodnik Sergij IV.
Naslednik Janez XIX.
Nasprotnik Gregor VI.
Redovi
Položaj 143. papež
Osebni podatki
Rojstvo Teofilakt Tuskulski (latinsko Theophylactus Tusculanus; italijansko Teofilatto II dei Conti di Tuscolo)
cca. 980
Rim
Smrt 15. april 1024
Rim
Pokopan Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Gregor (Gregorio) Tuskulski, grof
Marija (Maria)
Geslo
Drugi papeži z imenom Benedikt


Papež Benedikt VIII. ((latinsko Papa Benedictus Octavus) rojen kot Teofilakt II. Tuskulski (latinsko Theophylactus Secundus Tusculanus; italijansko Teofilatto II dei Conti di Tuscolo), je bil italijaski papež, * okrog 980 [1], Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 9. april 1024, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 18. maja 1012 do svoje smrti, 9. aprila 1024.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]

Drugi sin grofa Gregorja Tuskulskega in Marije Teofilakt II. je pripadal plemiški družini Tuskulskih grofov. Oče Gregor je bil admiral papeškega ladjevja, za kar ga je imenoval cesar Oton III. Saški, kakor tudi senator. [2] Mlajši brat Roman (Romano) je bil prihodnji Papež Janez XIX., Alberik (Alberico di Tusculo) pa oče prihodnjega Benedikta IX.. Bil je torej potomec Teofilakta I. Tuskulskega, podobno kot njegov prednik Benedikt VI..
O njegovi službi si poročila nasprotujejo. Po enih je postavil Teofilakta za kardinala-škofa suburbikarne škofije Porto Silvester II. 1001[3]; po drugem izročilu pa je bil v trenutku papeške izvolitve še laik. [4] [5] [6]

Papež[uredi | uredi kodo]

Italija okrog leta 1000
Henrik II. in žena Kunigunda - (namizna slikarija), 15. stoletje
Moravska galerija Brno.

Njegov predhodnik Sergij IV., ki je bil pod vplivom rimske plemiške družine Krescencijev, je umrl 12. maja 1012. Nenavaden splet okoliščin je hotel, da je umrl le nekaj dni po njegovi smrti, 18. maja 1012, tudi njegov zaščitnik Giovanni II. Crescenzio. To je sprožilo govorice, da so ga spravili na oni svet novi gospodarji Rima, Tuskulski grofje. [7] S Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli tuskulanski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže iz svojega rodu. Prvi je bil Benedikt VIII., ki so ga izvolili že 13. maja, - po nekaterih virih celo že 20. aprila – ko je bil njegov predhodnik še živ. Posvečen in umeščen je bil 18. maja 1012. [8]
Stranka Krescencijev je sicer skušala uveljaviti svojega kandidata Gregorja VI., vendar se je ta moral umakniti po pravi državljanski vojni ter poiskati zaščite pri bodočem nemškem oziroma svetorimskem cesarju, ki pa se je že odločil za njemu bolj naklonjene Tuskulance; zato ga štejemo med protipapeže.

Cesarsko kronanje[uredi | uredi kodo]

Kralj Henrik II. je krenil z ženo, spremstvom in vojsko v Italijo jeseni 1013 in je božične praznike prebil v Paviji; s papežem se je sešel v Raveni, kjer sta reševala pereča vprašanja in napravila načrte za prihodnost. Papež se je vrnil v Rim in prihajajočemu kralju pred rimskimi vrati podaril križ in z dragulji okrašeno zlato vladarsko jabolko. Pred vrati cerkve sv. Petra ga je spet sprejel z vprašanjem: “Ali hočeš biti rimski Cerkvi, meni in naslednikom vesten branilec in zvest v vseh zadevah?” Na pritrdilen odgovor sta se napotila h konfesiji sv. Petra. Tam je papež mazilil kralja in kraljico ter ju kronal s cesarsko krono; cesar je dotedanjo kraljevsko krono postavil na oltar kot zaobljubni dar svetemu Petru. Ko je torej Benedikt VIII. 14. februarja 1014 v Rimu kronal Henrika II. za svetorimskega cesarja, njegovo ženo Kunigundo pa za cesarico, so to nato proslavili z ljudsko veselico. [9]
Na Henrikovo povabilo se je 1020 sam podal na pot v Nemčijo, praznoval v Bambergu Veliko noč, posvetil novozgrajeno baziliko sv. Štefana in obiskal grob sv. Bonifacija v Fuldi. Obnovil je privilegije, ki so jih Bambergu podelili njegovi predniki, a cesar je obnovil otonijanski privilegij. Papežev obisk je pobudil na Nemškem veliko pozornost, a cesar mu je v znamenje hvaležnosti podaril v fevd Bamberg s celotno škofijo. Škof je odslej papežu letno pošiljal tisoč zlatnikov.

Pridobitev Sardinije[uredi | uredi kodo]

Že za časa Silvestrovega papeževanja so 1002 muslimanski Saraceni zasedli otok Sardinijo; za časa Benediktovega pontifikata pa so obnosili napade na južne obale Italije. Na Sardiniji so se utrdili in od tam opustošili Piso. [10] V tem času so se začeli v Italiji naseljevati tudi Normani. Papež je stopil z njimi v prijateljske odnose ter sklenil zvezo s Piso in Genovo; z združenimi močmi so pregnali Saracene z otoka: 1016 so jih pod osebnim papeževim vodstvom pri Luniju v Liguriji uspešno premagali na suhem in na morju. [11] [12]

Dela[uredi | uredi kodo]

  1. Na sinodi v Paviji, ki se je je udeležil tudi Henrik II., je obsodil simonistično oddajanje cerkvenih služb in ostro nastopil proti zakonski zvezi duhovnikov; tisti, ki so imeli priležnice in jih niso hoteli odpustiti, so morali zapustiti kleriški stan. Pri slednjem je bilo v ozadju predvsem ekonomsko vprašanje: poročeni duhovniki so beneficije, posestva, ki so bila povezana z opravljanjem določene cerkvene službe, prepuščali svojim otrokom in jih tako odtujevali Cerkvi. Henrik II. je sklepe te sinode razglasil za državne zakone. [13]
  2. Cerkveno politiko cesarja Henrika II. so navdihovali klinijski ideali in on sam se je imel za orodje cerkvene obnove. Papež in cesar sta sprejela odločitve, ki so bile naklonjene cerkvenemu življenju; tako sta na primer določila starostno dobo za prejem svetih redov, kakor tudi odloke zoper simonijo in druge zlorabe.
  3. Benedikt se je torej trudil za cerkveno obnovo. Prijatelj svetega Odila, klinijskega opata v Franciji, je Benedikt podpiral meniško obnovitveno gibanje, ki so ga vodili benediktinci. [14]
  4. Benedikt je podpiral neodvisnost samostanov in jih branil pred plemstvom. [15]
  5. Da bi učvrstil mir med krščanskimi deželami, je spodbujal Božji mir. [16]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Benedikt VIII. je umrl 9. aprila 1024 v Rimu.
Pokopan je v stari cerkvi sv. Petra v Vatikanu. Njegov grob je bil razdejan med podiranjem stare Bazilike in gradnjo nove v 17. stoletju. [17]

Teofilaktov rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Teofilaktovo družinsko deblo[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt VIII.
(Teofilatto II di Tuscolo)
Oče:
Gregorio I di Tuscolo
Očetov dedek:
Alberico II di Spoleto
Očetov pradedek:
Alberico I di Spoleto
Očetova prababica:
Marozia, italijanska kraljica
Očetova babica:
Stefania Crescenzi
Očetov pradedek:
Giovanni Crescenzi I
Očetova prababica:
Teodora II dei Teofilatti
Mati:
Maria
Materin dedek:
?
Materin pradedek:
?
Materina prababica:
?
Materina babica:
?
Materin pradedek:
?
Materina prababica:
?

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Njegov pontifikat je značilen po tesnem sodelovanju s cesarjem in po prizadevanjih za krepitev papeštva. [18]
  • Benedikt je imel odločen in krepak značaj, kot fevdalni gospod, in je kot tak deloval zoper gospodo, ki je nezakonito zasedla cerkvena posestva; na ta način je širil tudi področje svojega vpliva. [19]
  • Benedikt se je izkazal bolj kot posvetni vladar kot papež, saj je uporabil več časa za vojaške odprave (kot za strogo cerkvene zadeve). Obnovil je papeško oblast v Kampanji in Toskani z oboroženo silo; porazil je Saracene v severni Italiji, ki jim je 1016 poveljeval al-Mugiāhid (1016-17); spodbujal je normanske morske gusarje v njihovih napadih na bizantinsko moč na jugu Italije. Podprl je protibizantinsko vstajo, ki jo je začel Melus [20]1016. 1020 se je obrnil na svetorimskega cesarja, ki je potrdil otonijanski privilegij v dobro Cerkve, nakar se je sam udeležil neuspešnega pohoda zoper Bizantince 1022.
  • Kelly piše o Benediktu VIII. naslednje[21]: »Učinkovit upravnik in pripravljen na bitko, primerljiv v vsem fevdalnemu plemiču, se je Benedikt trudil večji del svojh naslednjih šestih let v podjetjih, ki so imela za cilj napraviti Rim za politično središče Italije.« In na drugem mestu: »Benedikt je bil človek dejanja in sposoben politik bolj kot posvečen verskim vprašanjem; na ta način je uspel obvladati okoliščine, kot je omenil eden od njegovih sodobnikov, bolj kot njegovi neposredni predhodniki.« [22]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Cardinals of the Holy Roman Church
  2. ^ Louis Duchesne v Liber Pontificalis, str. 268
  3. ^ "Pope Benedict VIII Teofilatto † Deceased". Catholic hierarchy. 29. marec 2017. Pridobljeno dne 29. avgust 2017. 
  4. ^ G. Moroni. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. str. 317. 
  5. ^ J. Kelly. Oxford Dictionary of Popes. str. 244. 
  6. ^ "Papa Benedetto VIII". Cathopedia. 23. marec 2012. Pridobljeno dne 30. avgust 2017. 
  7. ^ F. Gligora. I papi. str. 115. 
  8. ^ "Benedetto VIII, papa". Gerd Tellenbach - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 8. 1966. Pridobljeno dne 30. avgust 2017. 
  9. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 180. 
  10. ^ Gregorovius, Ferdinand; Hamilton, Annie (2010). History of the City of Rome in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 25. 
  11. ^ Collins, Roger (2012). Caliphs and Kings: Spain 796–1031. Blackwell Publishing. str. 201. ISBN 9780631181842. 
  12. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 116. 
  13. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 119. 
  14. ^ "Benedict VIII". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 30. avgust 2017. 
  15. ^ "Benedetto VIII, papa". I libri dei patriarchi. 2015. Pridobljeno dne 30. avgust 2017. 
  16. ^ Mann, Horace. "Pope Benedict VIII." The Catholic Encyclopedia. Vol. 2. New York: Robert Appleton Company, 1907. 8 Sept. 2014
  17. ^ "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017. 
  18. ^ Klaus Jürgen Herrmann. Päpste und Papsttum. Herder Lexikon. str. 34. 
  19. ^ J. Laboa. La storia dei papi. str. 140. 
  20. ^ Melus Barski (tudi Meles Barensis, Melo, Meli 970-1020), vojskovodja langobardskega rodu, ki je začel vstajo zoper Bizantince
  21. ^ John Norman Davidson Kelly: Grande dizionario illustrato dei Papi [1]
  22. ^ "Benedetto VIII - un uomo in lotta per il bene del popolo". Fraternità di Comunione e Liberazione. 28. oktober 2010. Pridobljeno dne 30. avgust 2017. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v latinščini)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
(v angleščini)
(v nemščini)
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
  • Lorenzo Cardella (1792). Memorie storiche de' cardinali della santa Romana chiesa. 1, tomo 1. Roma: Stamperia Pagliarini. Pridobljeno dne 20. november 2015. 
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (francoščina) 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno dne 23. november 2015. 
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Sergij IV.
Papež
1012–1024
Naslednik: 
Janez XIX.