Papež Benedikt VIII.

Benedikt VIII.
tuskulski grof
Papež Benedikt VIII. upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen	20. april (ali 13. maj) 1012 (izvoljen)
Začetek papeževanja	18. maj 1012 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja	9. april 1024
Predhodnik	Sergij IV.
Naslednik	Janez XIX.
Nasprotnik	Gregor VI.
Redovi
Položaj	143. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Teofilakt Tuskulski (latinsko Theophylactus Tusculanus; italijansko Teofilatto II dei Conti di Tuscolo) cca. 980 Rim
Smrt	15. april 1024 Rim
Pokopan	Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	Gregor (Gregorio) Tuskulski, grof Marija (Maria)
Drugi papeži z imenom Benedikt Catholic-hierarchy.org

Papež Benedikt VIII. ((latinsko Papa Benedictus Octavus) rojen kot Teofilakt II. Tuskulski (latinsko Theophylactus Secundus Tusculanus; italijansko Teofilatto II dei Conti di Tuscolo), je bil italijaski papež, * okrog 980 , Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 9. april 1024, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 18. maja 1012 do svoje smrti, 9. aprila 1024.

Življenjepis

Izvor in vzpon

Drugi sin grofa Gregorja Tuskulskega in Marije Teofilakt II. je pripadal plemiški družini Tuskulskih grofov. Oče Gregor je bil admiral papeškega ladjevja, za kar ga je imenoval cesar Oton III. Saški, kakor tudi senator. Mlajši brat Roman (Romano) je bil prihodnji Papež Janez XIX., Alberik (Alberico di Tusculo) pa oče prihodnjega Benedikta IX.. Bil je torej potomec Teofilakta I. Tuskulskega, podobno kot njegov prednik Benedikt VI..
O njegovi službi si poročila nasprotujejo. Po enih je postavil Teofilakta za kardinala-škofa suburbikarne škofije Porto Silvester II. 1001; po drugem izročilu pa je bil v trenutku papeške izvolitve še laik.

Papež

Italija okrog leta 1000

Henrik II. in žena Kunigunda - (namizna slikarija), 15. stoletje
Moravska galerija Brno.

Njegov predhodnik Sergij IV., ki je bil pod vplivom rimske plemiške družine Krescencijev, je umrl 12. maja 1012. Nenavaden splet okoliščin je hotel, da je umrl le nekaj dni po njegovi smrti, 18. maja 1012, tudi njegov zaščitnik Giovanni II. Crescenzio. To je sprožilo govorice, da so ga spravili na oni svet novi gospodarji Rima, Tuskulski grofje. S Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli tuskulanski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže iz svojega rodu. Prvi je bil Benedikt VIII., ki so ga izvolili že 13. maja, - po nekaterih virih celo že 20. aprila – ko je bil njegov predhodnik še živ. Posvečen in umeščen je bil 18. maja 1012.
Stranka Krescencijev je sicer skušala uveljaviti svojega kandidata Gregorja VI., vendar se je ta moral umakniti po pravi državljanski vojni ter poiskati zaščite pri bodočem nemškem oziroma svetorimskem cesarju, ki pa se je že odločil za njemu bolj naklonjene Tuskulance; zato ga štejemo med protipapeže.

Cesarsko kronanje

Kralj Henrik II. je krenil z ženo, spremstvom in vojsko v Italijo jeseni 1013 in je božične praznike prebil v Paviji; s papežem se je sešel v Raveni, kjer sta reševala pereča vprašanja in napravila načrte za prihodnost. Papež se je vrnil v Rim in prihajajočemu kralju pred rimskimi vrati podaril križ in z dragulji okrašeno zlato vladarsko jabolko. Pred vrati cerkve sv. Petra ga je spet sprejel z vprašanjem: “Ali hočeš biti rimski Cerkvi, meni in naslednikom vesten branilec in zvest v vseh zadevah?” Na pritrdilen odgovor sta se napotila h konfesiji sv. Petra. Tam je papež mazilil kralja in kraljico ter ju kronal s cesarsko krono; cesar je dotedanjo kraljevsko krono postavil na oltar kot zaobljubni dar svetemu Petru. Ko je torej Benedikt VIII. 14. februarja 1014 v Rimu kronal Henrika II. za svetorimskega cesarja, njegovo ženo Kunigundo pa za cesarico, so to nato proslavili z ljudsko veselico.
Na Henrikovo povabilo se je 1020 sam podal na pot v Nemčijo, praznoval v Bambergu Veliko noč, posvetil novozgrajeno baziliko sv. Štefana in obiskal grob sv. Bonifacija v Fuldi. Obnovil je privilegije, ki so jih Bambergu podelili njegovi predniki, a cesar je obnovil otonijanski privilegij. Papežev obisk je pobudil na Nemškem veliko pozornost, a cesar mu je v znamenje hvaležnosti podaril v fevd Bamberg s celotno škofijo. Škof je odslej papežu letno pošiljal tisoč zlatnikov.

Pridobitev Sardinije

Že za časa Silvestrovega papeževanja so 1002 muslimanski Saraceni zasedli otok Sardinijo; za časa Benediktovega pontifikata pa so obnosili napade na južne obale Italije. Na Sardiniji so se utrdili in od tam opustošili Piso. V tem času so se začeli v Italiji naseljevati tudi Normani. Papež je stopil z njimi v prijateljske odnose ter sklenil zvezo s Piso in Genovo; z združenimi močmi so pregnali Saracene z otoka: 1016 so jih pod osebnim papeževim vodstvom pri Luniju v Liguriji uspešno premagali na suhem in na morju.

Dela

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Pridobljeno 6. decembra 2011.

1. Na sinodi v Paviji, ki se je je udeležil tudi Henrik II., je obsodil simonistično oddajanje cerkvenih služb in ostro nastopil proti zakonski zvezi duhovnikov; tisti, ki so imeli priležnice in jih niso hoteli odpustiti, so morali zapustiti kleriški stan. Pri slednjem je bilo v ozadju predvsem ekonomsko vprašanje: poročeni duhovniki so beneficije, posestva, ki so bila povezana z opravljanjem določene cerkvene službe, prepuščali svojim otrokom in jih tako odtujevali Cerkvi. Henrik II. je sklepe te sinode razglasil za državne zakone.
2. Cerkveno politiko cesarja Henrika II. so navdihovali klinijski ideali in on sam se je imel za orodje cerkvene obnove. Papež in cesar sta sprejela odločitve, ki so bile naklonjene cerkvenemu življenju; tako sta na primer določila starostno dobo za prejem svetih redov, kakor tudi odloke zoper simonijo in druge zlorabe.
3. Benedikt se je torej trudil za cerkveno obnovo. Prijatelj svetega Odila, klinijskega opata v Franciji, je Benedikt podpiral meniško obnovitveno gibanje, ki so ga vodili benediktinci.
4. Benedikt je podpiral neodvisnost samostanov in jih branil pred plemstvom.
5. Da bi učvrstil mir med krščanskimi deželami, je spodbujal Božji mir.

Smrt in spomin

Benedikt VIII. kot dobrotnik ljudstva s Henrikom II.
Freska v Vatikanskem arhivu

Benedikt VIII. je umrl 9. aprila 1024 v Rimu.
Pokopan je v stari cerkvi sv. Petra v Vatikanu. Njegov grob je bil razdejan med podiranjem stare Bazilike in gradnjo nove v 17. stoletju.

Teofilaktov rodovnik

Teofilakt I., tuskulski grof 864–924

Teodora

Hugo Italijanski 887-924-948 (tudi poročen z Marozio)

Alberik I. Spoletski (grof) d. 925

Marozia 890–937

Sergij III. (papež) 904–911

Alda Viennska

Alberik II. Spoletski 905–954

David ali Deodat

Janez XI. (papež) 931–935

Gregor I. Tuskulski (grof)

Janez XII. (papež) 955–964

Benedikt VII. (papež) 974-983

Benedikt VIII. (papež) papež 1012–1024

Alberik III. Tuskulski (grof) u. 1044

Janez XIX. (papež) papež 1024–1032

vojvoda Peter Rimski

Gaius

Octavianus

Benedikt IX. (papež) 1032–1048

Teofilaktovo družinsko deblo

Papež Benedikt VIII. (Teofilatto II di Tuscolo)	Oče: Gregorio I di Tuscolo	Očetov dedek: Alberico II di Spoleto	Očetov pradedek: Alberico I di Spoleto
			Očetova prababica: Marozia, italijanska kraljica
		Očetova babica: Stefania Crescenzi	Očetov pradedek: Giovanni Crescenzi I
			Očetova prababica: Teodora II dei Teofilatti
	Mati: Maria	Materin dedek: ?	Materin pradedek: ?
			Materina prababica: ?
		Materina babica: ?	Materin pradedek: ?
			Materina prababica: ?

Ocena

• Njegov pontifikat je značilen po tesnem sodelovanju s cesarjem in po prizadevanjih za krepitev papeštva.
• Benedikt je imel odločen in krepak značaj, kot fevdalni gospod, in je kot tak deloval zoper gospodo, ki je nezakonito zasedla cerkvena posestva; na ta način je širil tudi področje svojega vpliva.
• Benedikt se je izkazal bolj kot posvetni vladar kot papež, saj je uporabil več časa za vojaške odprave (kot za strogo cerkvene zadeve). Obnovil je papeško oblast v Kampanji in Toskani z oboroženo silo; porazil je Saracene v severni Italiji, ki jim je 1016 poveljeval al-Mugiāhid (1016-17); spodbujal je normanske morske gusarje v njihovih napadih na bizantinsko moč na jugu Italije. Podprl je protibizantinsko vstajo, ki jo je začel Melus 1016. 1020 se je obrnil na svetorimskega cesarja, ki je potrdil otonijanski privilegij v dobro Cerkve, nakar se je sam udeležil neuspešnega pohoda zoper Bizantince 1022.
• Kelly piše o Benediktu VIII. naslednje: »Učinkovit upravnik in pripravljen na bitko, primerljiv v vsem fevdalnemu plemiču, se je Benedikt trudil večji del svojh naslednjih šestih let v podjetjih, ki so imela za cilj napraviti Rim za politično središče Italije.« In na drugem mestu: »Benedikt je bil človek dejanja in sposoben politik bolj kot posvečen verskim vprašanjem; na ta način je uspel obvladati okoliščine, kot je omenil eden od njegovih sodobnikov, bolj kot njegovi neposredni predhodniki.« 

Glej tudi

• Tuskulski grofje
• seznam papežev
• seznam protipapežev
• seznam vladarjev
• Sveto rimsko cesarstvo

Nadaljnje branje

(latinsko)

• Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
• Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.

(angleško)

• Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
• Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
• Mann, Horace Kinder (1906). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. Zv. Volume 5: The Popes In The Days of Feudal Anarchy, from Formosus to Damasus II, Part 2. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč) Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891-999 (London 1910)
• Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
• Mann, H. K. (2003), Tombs and Portraits of the Popes of the Middle Ages, Kessinger Publishing, ISBN 978-0-7661-2903-0
• Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4

(nemško)

• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
• Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
• Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
• Lorenzo Cardella (1792). Memorie storiche de' cardinali della santa Romana chiesa. Zv. 1, tomo 1. Roma: Stamperia Pagliarini. Pridobljeno 20. novembra 2015.
• Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

(angleško)

• CE 1907 NA 2012 Pope Benedict VIII
• Britannica: Benedict VIII
• Benedict VIII by: Richard Gottheil, Isaac Broydé The unedited full-text of the 1906 Jewish Encyclopedia
• Catholic Online: Benedict VIII

(italijansko)

• Papa Benedetto VIII Cathopedia, l'enciclopedia cattolica
• BENEDETTO VIII, papa di Gerd Tellenbach - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 8 (1966)
• Benedetto VIII di Gerd Tellenbach - Enciclopedia dei Papi (2000)
• Benedetto VIII * Dizionario di Storia (2010)
• Benedétto VIII papa Enciclopedie on line
• Benedetto VIII papa di Giorgio Falco - Enciclopedia Italiana (1930)
• I libri dei patriachi: Benedetto VIII, papa Arhivirano 2017-08-31 na Wayback Machine.
• Benedetto VIII Un uomo in lotta per il bene del popolo

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Sergij IV.	Papež 1012–1024	Naslednik:  Janez XIX.