Papež Hadrijan V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Hadrijan V. 
Sedež (ni bil posvečen)
Pričetek papeževanja 11. julij 1276 (izvoljen)
Konec papeževanja 18. avgust 1276
Predhodnik Inocenc V.
Naslednik Janez XXI.
Redovi
Povzdignjen v kardinala december 1251
Položaj 186. papež
Osebni podatki
Rojstvo Ottobuono Fieschi
1205
Genova
Smrt 18. avgust 1276({{padleft:1276|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Viterbo
Pokopan Minoritska cerkev Viterbo
Narodnost Italijan
Predhodni položaj
Grb
Geslo

Drugi papeži z imenom Hadrijan

Catholic-hierarchy.org

Papež Hadrijan V., rojen kot (italijansko Ottobuono Fieschi; je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 1215 Genova (Genovska republika, Sveto rimsko cesarstvo); [1]; † 18. avgust 1276 Viterbo (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Po smrti papeža Inocenca V. 22. junija 1276, ki je vladal komaj pet mesecev, so kardinali pohiteli v Rim in po 19-dnevnem posvetovanju 11. julija 1276 za papeža izvolili ostarelega kardinala Ottobona Fieschija, ki si je privzel ime Hadrijan V. Takoj je preklical neugodni lyonski odlok o volitvah papeža, ki ga je izsilil Karel Anžujski. Že ob izvolitvi je bil hudo bolan in je pisal sorodnikom, ki so mu čestitali izvolitev za papeža: »Rajši bi imel, da bi bil vaš zdrav kardinal kot umirajoč papež.« [2] [3]
Bil je nečak Inocenca IV.. Postal je kardinal-diakon 1251 in je imel pomembno vlogo v vodstvu Cerkve. 1265-68 je bil papeški legat v Angliji, kjer je dosegel mirovni sporazum med kraljem Henrikom III. in velikaši. [4]

Smrt in grobnica[uredi | uredi kodo]

Monumento sepolcrale di Adriano V (“Grobnica-spomenik Hadrijanu V.” v Viterbu, Basilica di San Francesco alla Rocca (Bazilika sv. Frančiška Asiškega na Skali))

Že hudo bolan je iskal zavetja pred hudo rimsko poletno vročino in nalezljivimi boleznimi v Viterbu, kjer je umrl še preden je prejel mašniško in škofovsko posvečenje 18. avgusta 1276.
Pokopali so ga v minoritski cerkvi sv. Frančiška v Viterbu, San Francesco alla Rocca. Njegovo grobnico, ki je »čudovit izdelek in sijajen biser srednjeveške umetnosti« je uredil kot svoje prvo umetniško delo Arnolfo di Cambio. [5] [6]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Ljudstvu se je vtisnil v spomin kot izkušen diplomat, bolj kot verska osebnost, in vsestranski politik. Za njegovo široko dejavnostjo je ostalo splošno žalovanje in trajen spomin, čeprav mu Dante v XIX. spevu „Vic” očita greh lakomnosti. Nekeateri menijo, da je to bilo utemeljeno. Videti pa je, da ga je pesnik "Božanske komedije" brez pravega temelja imel za takega, ker si ni mogel misliti, da kot Genovčan ne bi bil lakomen. Morebiti je pa njemu pripisal lastnosti njegovega prednika in soimenjaka Hadrijana IV. . [7] [8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ A. Paravicini Bagliani. Cardinali di curia e familiae cardinalizie dal 1227 al 1254. str. 358. 
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 257. 
  3. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 164. 
  4. ^ "A > Adorján, V.". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 24. februar 2015. 
  5. ^ "Adorján, V.". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 24. februar 2015. 
  6. ^ F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 168. 
  7. ^ "Enciclopedia dei Papi (2000) di Ludovico Gatto: Adriano V". Treccani.it. Pridobljeno dne 14. februar 2015. 
  8. ^ "Adriano V. Enciclopedia Dantesca (1970) di Raoul Manselli". Treccani.it. Pridobljeno dne 14. februar 2015. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • A. Paravicini Bagliani, Cardinali di curia e familiae cardinalizie dal 1227 al 1254, Padova 1972, p. 358-365
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Inocenc V.
Papež
1276–1276
Naslednik: 
Janez XXI.