Papež Bonifacij I.
Sveti Bonifacij | |
---|---|
Izvoljen | 28. december 418 |
Začetek papeževanja | 10. april 419 |
Konec papeževanja | 4. september 422 |
Predhodnik | Zosim |
Naslednik | Celestin I. |
Nasprotnik | Evlalij (15 tednov) |
Redovi | |
Položaj | 42. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | cca. 370 Rim, Rimsko cesarstvo |
Smrt | 5. september 422 Rim |
Starši | oče Jukund (Jucundus), prezbiter |
Svetništvo | |
God | 4. september |
Svetnik v | Anglikanska cerkev Pravoslavna cerkev Luteranci rimskokatoliška Cerkev |
Kanonizacija | razglašalec predtridentinsko obdobje |
Drugi papeži z imenom Bonifacij Catholic-hierarchy.org |
Bonifacij I. [1]je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 350 (Rim, Rimsko cesarstvo); † 4. september 422 Rim (Zahodnorimsko cesarstvo).
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Papež Bonifacij I. se je rodil v Rimu okrog leta 350. Njegov oče je bil rimski prezbiter Jukund (Jucundus). Njegov prednik na papeškem prestolu sveti Inocenc ga je večkrat poslal kot svojega odposlanca v Carigrad, da je tam uspešno opravil važne in zapletene naloge. [2]
Za papeža je bil izvoljen 28. decembra 418; cesar Konstantin III. je v začetku bil bolj naklonjen njegovemu nasprotniku Evlaliju. Da bi rešil zmedo, je izdal odlok, po katerem je prepovedal obema rimskima škofoma bivanje v Rimu. Kljub temu pa se je Evlalij vrnil iz izgnanstva in opravil 30. marca 419 slovesno velikonočno bogoslužje; za kazen mu je cesar odvzel škofovsko čast in ga poslal v izgnanstvo. Šele takrat se je lahko Bonifacij vrnil v Rim ter se posvetil številnim perečim nalogam. Zahodnorimski cesar Honorij (395-425) je priznal izvolitev Bonifacija 3. aprila 419; službo je nastopil nato 10. aprila 419.
Protipapež Evlalij
[uredi | uredi kodo]Ob Zosimovi smrti se je mudilo v Rimu devet za Cerkev zaslužnih škofov, ki so skupaj z duhovniki in ljudstvom izvolili na sedež apostola Petra že starejšega duhovnika Bonifacija.
Diakoni – upravniki cerkvenega premoženja – in del ljudstva pa so dan poprej, že 27. decembra 418, oklicali za papeža arhidiakona Evlalija. Ko so iz Zosimovega pogreba napravili pohujšanje, so zasedli Lateransko baziliko in prisilili ostijskega škofa, da je posvetil Evlalija v škofa. Za Evlalija, ki je po odloku sinode v Raveni moral odstopiti, Liber pontificalis poroča, da je umrl 423 kot škof v Kampaniji.[3][4]
Ureditev razmer v Afriki in Galiji
[uredi | uredi kodo]Sicer pa si je Bonifacij precej prizadeval, da bi po nepremišljenih potezah svojega predhodnika spet vzpostavil mir v Cerkvi: z močno afriško Cerkvijo je zgladil spor zaradi vprašanja priziva na najvišjo sodno oblast, v Galiji je ponovno vzpostavil metropolije Arles, Marseille, Narbonne in Vienne.
Težave z Bizancem
[uredi | uredi kodo]Ko je vzhodni cesar Teodozij II. leta 421 solunski vikariat (vzhodni Ilirik) priključil carigrajskemu patriarhatu, je Bonifacij s pomočjo zahodnega cesarja Honorija dosegel, da je ta odlok preklical; kljub temu pa ga je cesar prevzel v Codex Theodosianus. Tudi drugače si je prizadeval, da bi rimsko Cerkev obvaroval pred premočnim vplivom bizantinskega cesarja ter jo ohranjal svobodno v njenem delovanju.[5]
Dela in določbe
[uredi | uredi kodo]- Na pokopališču svete Felicite v Rimu je dal sezidati molilnico.
- Da bi se izognili zmedi, ki je nastala ob izvolitvi dveh papežev, je na Bonifacijevo prošnjo cesar izdal odlok, po katerem je v prihodnje v podobnih primerih treba ravnati takole: oba izvoljena škofa se morata odpovedati službi, rimska duhovščina in ljudstvo pa morajo izvoliti za to službo tretjega človeka. Čeprav je bil dobro zamišljen, vendar odlok nikoli ni stopil v veljavo; omogočil pa je vmešavanje vladarjev v papeške volitve, kar je skozi zgodovino povzročalo mnogo težav.
- Prepovedal je ženskam – četudi so nune – dotikanje cerkvenih oblek in dajanje kadila v kadilnico.
- Prepovedal je podeljevanje duhovništva sužnjem, dvorjanikom (=uradnikom na dvoru) in trgovcem.[6]
Smrt in češčenje
[uredi | uredi kodo]Bonifacij je umrl 4. septembra 422 v Rimu (Rimsko cesarstvo). Pokopan je blizu cerkve svete Felicite na Via Salaria v Rimu.
Njegov god je 4. septembra; pred koledarsko reformo 1969 je bil njegov god 25. oktobra.
Viri
[uredi | uredi kodo]- B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
- M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
- A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
- J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
- Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
- Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
- F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ latinsko: Bonifatius [izg:Bonifácijus], pomeni bonus=dober, facere=delati: Dobrodelnik
- ↑ »Sveti Bonifacij, papež 4. september«. Svetniki – mučenci in blaženi – krstni zavetniki. Pridobljeno 16. maja 2012.
- ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 47.
- ↑ F. X. Seppelt. A pápák története. str. 68.
- ↑ F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche II. str. 456.
- ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 68.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Zosim |
Papež 418–422 |
Naslednik: Celestin I. |