Protipapež Evlalij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Evlalij 
Protipapež Evlalij
Sedež 27. december 418
Pričetek papeževanja 28. december 418
(rimski škof je bil 15 tednov)
Konec papeževanja 3. april 419
Predhodnik Ursin
Naslednik Lovrenc
Nasprotnik Bonifacij I.
Drugi položaji arhidiakon
Redovi
Položaj 6. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo cca. 350
Rim
Smrt 423[1]
Nepi[d]
Narodnost Grk
Geslo

Evlalij [2]je bil rimski škof, protipapež Rimskokatoliške cerkve, * okrog 350 (Rim, Rimsko cesarstvo); † 423 Nepi (Lacij, Italija,Zahodnorimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Postavitev protipapeža Evlalija[uredi | uredi kodo]

Ob Zosimovi smrti se je mudilo v Rimu devet za Cerkev zaslužnih škofov, ki so skupaj z duhovniki in ljudstvom izvolili na sedež apostola Petra že starejšega duhovnika Bonifacija.

Diakoni – upravniki cerkvenega premoženja – in del ljudstva pa so dan poprej, že 27. decembra 418, oklicali za papeža arhidiakona Evlalija. Ko so iz Zosimovega pogreba napravili pohujšanje in pravi cirkus, so zasedli Lateransko baziliko in prisilili ostijskega škofa, čeprav je bil ta na smrt bolan, da je posvetil Evlalija za škofa.

Papež Bonifacij I.[uredi | uredi kodo]

Bonifacij je bil za papeža je bil izvoljen 28. decembra 418; cesar Honorij (393-423) je v začetku bil bolj naklonjen njegovemu nasprotniku Evlaliju, ki je bil izvoljen dan poprej, torej 27. decembra 418. Da bi rešil zmedo, je izdal odlok, po katerem je prepovedal obema rimskima škofoma bivanje v Rimu. Kljub temu pa se je Evlalij vrnil iz izgnanstva in hotel opraviti 30. marca 419 slovesno velikonočno bogoslužje, kar mu je preprečil poganski župan Simah (Symmachus); za kazen mu je cesar odvzel škofovsko čast in ga poslal v izgnanstvo v Antium (danes Anzio), v Laciju. Šele takrat se je lahko Bonifacij vrnil v Rim ter se posvetil številnim perečim nalogam. Zahodnorimski cesar Honorij je priznal izvolitev Bonifacija s posebnim odlokom od 3. aprila 419 in odstavil protipapeža Evlalija; službo je Bonifacij nastopil nato 10. aprila 419.

Cesarski odlok[uredi | uredi kodo]

Da bi se izognili zmedi, ki je nastala ob izvolitvi dveh papežev, je na Bonifacijevo prošnjo cesar izdal odlok, po katerem je v prihodnje v podobnih primerih treba ravnati takole: oba izvoljena škofa se morata odpovedati službi, rimska duhovščina in ljudstvo pa morajo izvoliti za to službo tretjega človeka. Čeprav je bil dobro zamišljen, vendar odlok nikoli ni stopil v veljavo; omogočil pa je vmešavanje vladarjev v papeške volitve, kar je skozi zgodovino povzročalo mnogo težav.[3]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Rimski župan je po cesarjevem odloku izgnal Evlalija iz Rima v Antium (danes Anzio), v Laciju, kjer je čakal priložnosti, da bi se s spomočjo svojih privržencev vrnil na papeški prestol, zlasti ker je papež Bonifacij hudo zbolel. Po okrevanju se je obrnil na cesarja, ki je izdal odlok, po katerem za novega papeža ne more biti izbran nobeden od prejšnjih kandidatov. Pod Celestinom je Evlalij postal škof v Nepiju v Laciju.[4] Nikoli se ni ločil od povezanosti s Cerkvijo. Ko je po vnovični bolezni papež Bonifacij res umrl, se Evlalij ni vrnil v Rim kljub nagovarjanju njegovih pristašev. Po slabem letu je kot škof 423 v Nepiju tudi umrl.

Liber pontificalis poroča, da je umrl kot škof v Kampaniji.[5][6]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Record #119222655 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. latinsko: eulalia, v pomenu okrasna trava, ki spada v rod Miscanthus, posebej Miscanthus sinensis; izhaja iz grščine: Ευλάλιος - Eulalios
  3. F. Chobot. A pápák története. str. 68. 
  4. B. Bangha. Katolikus lexikon II. str. 62. 
  5. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 47. 
  6. F. Chobot. A pápák története. str. 68. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Ursin
Papež
418–419
Naslednik: 
Lovrenc