Papež Silvester III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Silvester III. 
Papež Silvester III.upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Sedež 13. januar 1045 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 20. januar 1045 (posvečen in ustoličen)
(ali 22. februar 1045 [1])
Konec papeževanja 10. marec 1045
Predhodnik Benedikt IX.
Naslednik Benedikt IX.
Redovi
Položaj 146. papež
Osebni podatki
Rojstvo Janez pl. Krescencij-Oktavijan (latinsko Joannes comes Crescentii-Octaviani; italijansko Giovanni dei Crescenzi–Ottaviani)
cca. 1000
Rim
Smrt 1060
Sabina[d]
Pokopan stolnica v Sabini?
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Geslo
Drugi papeži z imenom Silvester

Papež Silvester III. ((latinsko Papa Silvester Tertius) rojen kot Janez Krescencij-Oktavijan (latinsko Joannes Crescentii-Octaviani; italijansko Giovanni dei Crescenzi–Ottaviani), tudi Janez Sabinski (latinsko Joannes de Sabina; italijansko Giovanni di Sabina) [2] je bil italijanski škof, kardinal in papež, * okrog 1000, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 1063 Sabina (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 13. januarja do 10. marca 1045, ko je bil izgnan iz Rima. 20. decembra 1046 je bil odstavljen na sutrijski sinodi. Tako je bil pripravljen prostor za novega papeža Klemena II. namesto prejšnjih treh: Benedikta IX., Gregorja VI. in Silvestra III..[3]; po odstavitvi je odšel je nazaj v svojo škofijo Sabino, kjer je tudi umrl.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Italija okrog leta 1000
Sutrijska sinoda (1046) je odstavila tri papeže: Benedikta IX., Silvestra III. in Gregorja VI.

Papež[uredi | uredi kodo]

V uporu proti Benediktu IX. – ki je izhajal iz njim nasprotne Tuskulske grofovske rodovine – je bil 13. januarja 1045 pod vplivom Krescencijev izvoljen za papeža član njihove rodovine, škof Janez iz Sabine, ki si je privzel ime Silvester III. Posvečen in umeščen je bil 20. januarja 1045
Škof Janez je bil izvoljen v zapletenih rimskih političnih razmerah, v katerih je prevladovalo prizadevanje plemiških družin v ogorčeni medsebojni borbi za nadoblast. Ob žvenketu denarja, ki ga je ponudila družina Crescenzi-Ottaviani, je Janez prevladal nad drugim kandidatom, ki ga je ponudila družina Crescenzi-Stefani. Na papeškem prestolu je ostal le 21 dni, ker je druga mogočna rimska družina uspela ponovno vrniti na sedež sv. Petra papeža Benedikta IX., ki ga je bil nasilno iz Rima pregnal Silvester. Silvester se je moral zateči v trdnjavo Angelski grad. [4])
Že 10. marca 1045 ga je Benedikt izgnal iz Rima; dokončno pa ga je odstavila sinoda v Sutriju 20. decembra 1046, ki ga je razglasila za samozvanca. Po nasilno prekinjenem papeževanju se je vrnil nazaj v svojo sabinsko škofijo; nekateri zgodovinarji menijo, da so ga najprej zaprli v samostan – nato pa se je lahko vrnil na upravljanje svoje prejšnje škofije, ki jo je vodil do smrti. [5] [6] Silvester sam si nikoli ni želel papeškega naslova in se je torej mirno vrnil v svojo sabinsko škofijo, ki se ji ni nikoli odpovedal. [7]
Protospatario, ki je deloval na začetku XII. stoletja, v času torej, ko je 1046 prihajal v Italijo cesar Henrik III., pravi, da so si ob tem času vse te tri papeške osebnosti lastile vsaka svojo lastno zakonitost [8]. Po pisanju tega letopisca je Silvester III. zasedal v Vatikanu, medtem ko je Gregor VI. nadzoroval Lateran, a Benedikt IX. se je nastanil na družinskih posestvih v bližini Rima. Po cesarskem posredovanju pa so se zmešnjave uredile, vsaj glede Silvestra. 20. decembra 1046 so ga namreč tekom sinode v Sutriju obtožili, da si je prilastil Apostolski sedež, tj., da je nezakonito zasedel Sedež svetega Petra. Iz nekaterih virov, zlasti iz Liber ad amicum sutrijskega škofa Bonizoneja [9], bi se dalo sklepati, da so mu vzeli škofovsko čast, pa tudi svete redove, in ga prisilili oditi v neki samostan, kjer naj bi prebival vse do smrti. Čeprav se zdi gotovo, da od tega trenutka naprej ni smel imeti nobenega vpliva več na Apostolski sedež, ni verjetno, da je končal svoje dneve v samostanu. [10] Bolj je verjetno mnenje, da se je Silvester vrnil kot škof v Sabino, ko je Benedikt IX. prodal svoj naslov Janezu Gracijanu. [11]

Dela[uredi | uredi kodo]

Silvester je zopet prevzel ime Janez (Giovanni), se vrnil prebivat na svoj škofijski sedež v Sabini naslednjih 15 let. Vsaj od marca 1047 je opravljal škofovska opravila, kar navajajo tudi nekatere listine samostana Farfa. Napisal je tudi spis Libellum reclamationis, ki ga je med 1049 in 1053 predstavil Leonu IX.. V njem se je – kot sabinski nadpastir – pritoževal nad farfskim opatom Berardom, da si je prisvojil škofovske pravice nad cerkvijo S. Michele in Tancia, in se pregrešil s celo vrsto nasilnih dejanj nad njegovo osebo. Janeza Sabinskega zadnjič zasledimo 1062. Omemba njegovega naslednika na škofijskem sedežu oktobra 1063 kaže, da je v tem času že bil mrtev. [12]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt IX.
in njegovi sodobniki

Umrl je kot škof v sabinski škofiji 1062 (morda 1063), ko je začel škofovati njegov naslednik Ubaldo (1062-1071). Zdi se verjetno, da so ga pokopali v sabinski stolnici. [13].
Zgodovinski viri govorijo o škofu Janezu (un vescovo Giovanni) od marca 1047 do 1062, morda do 1063; potemtakem naj bi bila škofa Janez IV. in Janez V. (Giovanni IV e Giovanni V) ena in ista oseba, bivši papež Silvester III.. [14]

Spomin[uredi | uredi kodo]

V svojem romanu Gospodar sveta Benson [15] imenuje papeža Janeza XXIII. in Silvestra III. za protipapeža; pač zato, ker so smatrali v začetku 20. stoletja, da je bil tudi Giovanni Crescenzi-Ottaviani protipapež, medtem ko sta bila Pietro Filargo in Baldassare Cossa takrat še zakonita papeža.

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Silvester III. - Janez Sabinski, je umrl v Sabini, v Italiji. Ker je odstopil (ali pa ga je stvarno stmoglavila sinoda v Sutriju 1046), še danes veliko razpravljajo, ali naj ga smatramo za protipapeža; preureditev papežev iz 1947 pa ga je vendarle razglasila za zakonitega papeža. [16]
  • Silvestrovo papeževanje ni dolgo trajalo. Benedikt IX., ki uradno še ni bil odstavljen, je deloval hitro, da bi onemogočil Silvestrovo oblast: zato ga je izobčil. Sedaj pa sam Benedikt ni mogel biti več papež. Morda si je bil v svesti, da je njegov položaj postal nevzdržen. Zato je prodal papeško službo maja 1045 za neverjetno vsoto denarja Janezu Gracijanu, ki si je privzel papeško ime Gregor VI., čigar dejanje morebiti ni pomenilo simonije v ožjem smislu. On je hotel morebiti bolj napeljati Benedikta k odstopu, kakor pa kupiti naravnost papeško službo. Kakršnakoli že je resnica, Janez je smel sprejeti ime Gregorja VI. šele takrat, ko je Benedikt prejel plačilo.

Sam Silvester je bil torej obsojen kot vsiljivec na Sveti sedež in so mu odredili zaprtje v samostanu. Poročila pa vendarle govorijo, da je nadaljeval škofovanje v Sabini vsaj do pozno v letu 1062; zato kazni zoper njega najbrž nikoli niso udejanjili. Najbolj verjetno je Silvester III. umrl nekaj pred letom 1063. Zato je njegova pravica, da ga priznamo kot zakonitega papeža, hudo vprašljiva; pa čeprav ga navaja Annuario Pontificio 2001. [17]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 183. 
  2. ^ "Sylvester III, Pope or Antipope". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 21. september 2017. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 183. 
  4. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 118. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 121. 
  6. ^ "Silvestro III". Dizionario di Storia. 2011. Pridobljeno dne 21. september 2017. 
  7. ^ J. Laboa. La storia dei papi. str. 142. 
  8. ^ Lupi Protospatarii Chronica, v: M.G.H., Scriptores, V, pripravil G.H. Pertz, 1844, s. 59
  9. ^ sv. Bonizone - škof Sutrija 1078-1082
  10. ^ "Silvestro III di Antonio Sennis". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 21. september 2017. 
  11. ^ "Sylvester III". Saints & Angels. Pridobljeno dne 21. september 2017. 
  12. ^ "Silvestro III di Antonio Sennis". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 21. september 2017. 
  13. ^ "Sabina-Poggio Mirteto (Cardinal Titular Church) Sabinensis-Mandelensis". David M. Cheney. 1996-2017. Pridobljeno dne 22. september 2017. 
  14. ^ "Silvestro III di Antonio Sennis". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 26. avgust 2012. 
  15. ^ Robert Hugh Benson (1871-1914): Lord of the world, Dodd Mead & Company, New York 1908
  16. ^ "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon str. 82". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017. 
  17. ^ "Sylvester III, Pope". New Catholic Encyclopedia. Pridobljeno dne 21. september 2017. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v latinščini)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
(v angleščini)
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
  • G.B. Borino: L'elezione e la deposizione di Gregorio VI, "Archivio della R. Società Romana di Storia Patria", 39, 1916, pp. 141-252, 295-410;
(v francoščini)
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (francoščina) 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno dne 23. november 2015. 
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v madžarščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Rainero (1015-1044)
suburbikarne škofije Sabina-Poggio Mirteto
1044–1045; 1047-1062
Naslednik: 
Ubaldo (1062-1071)
Predhodnik: 
Benedikt IX.
Papež
1045–1045
Naslednik: 
Benedikt IX.