Papež Feliks III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Feliks III. (ali Feliks II.) 
Felix3.jpg
Pričetek papeževanja 13. marec 483
Konec papeževanja 1. marec 492
Predhodnik Simplicij
Naslednik Gelazij I.
Redovi
Položaj 48. papež
Osebni podatki
Rojstvo cca. 440
Rim, Zahodno Rimsko cesarstvo
Smrt 4. januar 492
Rim
Pokopan Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja Rim
Narodnost Rimljan
Starši oče Kalij [1]
rodbina Anicijev[2]
Partner vdovec, žena mu je umrla
Otroci dva otroka
Predhodni položaj diakon
Geslo
Svetništvo
God 10. marec
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
Luteranci
Kanonizacija razglašalec predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Feliks

Feliks III. - imenovan tudi Feliks II. (pač glede na dva protipapeža s takim imenom, ki ju razni avtorji različno številčijo)[3]je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 425 Rim, (Italija, Zahodnorimsko cesarstvo); papež izvoljen 13. marec 483; † 1. marec 492 Rim (Italija, Odoakerjevo kraljestvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Plemeniti predniki in potomci[uredi | uredi kodo]

Feliks se je rodil v rimski senatorski družini Anicijev in je bil pred posvetitvijo poročen. Ko so ga izvolili za papeža pod Odoakerjevim vplivom, je bil vdovec z dvema otrokoma. Njegov pravnuk je postal papež Gregor Veliki.

Teodorik pusti versko svobodo[uredi | uredi kodo]

Vzhodnogotsko kraljestvo

Italijo je po zmagi nad Odoakerjem zasedel vzhodnogotski kralj Teodorik [4]. Postal je vodja Vzhodnih Gotov nastanjenih v Panoniji; ko je opustošil Vzhodnorimsko cesarstvo, je prestopil 489 poleti Alpe. »Podvrgli so si ves svet. Na vozovih so stanovali, a v šotore so nagrabili vse, kar jim je prišlo pod roke,« piše sodobnik Enodij (Ennodius). Na obali Soče in nato pri Veroni so porazili mogočno vojsko Odoakerja, ki je pobegnil v Raveno. Zasedel je Italijo in rimski senat ga je pozdravil kot osvoboditelja in končno se mu je vdal tudi Odoaker. Po posredovanju ravenskega nadškofa je Teodorik obljubil, da si bo vzel Odoakerja za sovladarja; toda le čez nekaj dni ga je med veselico lastnoročno umoril. Tako je postal kralj vseh Gotov in Italije ter se nastanil v Raveni. On in njegovo ljudstvo so sicer bili arijanci, vendar je katoličanom pustil vso versko svobodo, da bi si pridobil italijansko ljudstvo.

V Afriki so 30 let katoličane preganjali arijanski Vandali in je bilo tudi veliko mučencev, pa tudi odpadnikov. Papež Feliks se je odločno potegnil za njihove pravice. Ko je pod kraljem Guntamundom začasno preganjanje ponehalo, je rimska sinoda 487 predpisala pogoje za tiste, ki so odpadli in se dali od arijancev ponovno krstiti; ljudje so se takrat množično vračali v katoliško Cerkev .[5]

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • V pismu cesarju Zenonu je papež Feliks opredelil vlogo vladarja v odnosu do Cerkve:

„Cesar je sin Cerkve; o verskih vprašanjih se mora učiti on, a ne učiti drugih.“ [6]

  • Papež je izobčil monofizitske patriarhe na Vzhodu: antiohijskega, aleksandrijskega – končno tudi carigrajskega, česar pa niso sprejeli in je prišlo do Akacijevega razkola.
  • Za sprejem odpadnikov po vandalskem preganjanju v Severni Afriki je papež določil: vernike se sprejme po opravljeni pokori, klerike pa šele na smrtni uri. [7]

Akacijev razkol[uredi | uredi kodo]

Celo svoje življenje se je papež Feliks III. boril za uveljavitev kalcedonske veroizpovedi v nasprotju z versko politiko cesarja Zenona, ki je izdal - na nagovarjanje carigrajskega patriarha Akacija - leta 482 monofizitsko obarvani Henotikon[8] kot obvezni cesarski odlok. Na vzhodu se torej še niso pomirili spori zaradi sprejema sklepov kalcedonskega koncila, ampak so se še zaostrili.

Na rimski sinodi 484 je Feliks zahteval odstavitev monofizitskih patriarhov: antiohijskega Petra Fula[9] , kakor tudi aleksandrijskega Petra Monga[10]; katoličani so na to mesto v Aleksandriji izvolili Janeza Talaja, ki je poročal o tamkajšnjih zmedah v Rim, kjer je od papeža sklicana sinoda zahtevala pojasnilo. Papež je v zvezi s tem cesarju Zenonu in patriarhu Akaciju v Bizanc poslal dva škofa in rimskega župana Feliksa s pismi, kjer je zahteval ureditev zadeve in poklical Akacija v Rim na zagovor zaradi sprejetja Henotikona, ki je postavljal pod vprašaj sklepe Kalcedonskega vesoljnega cerkvenega zbora o Božji in človeški Kristusovi naravi. Preden sta škofa z ladjo prispela v Carigrad, so ju cesarski vojaki v Dardanelah ujeli, jima vzeli pisma ter vrgli v ječo; z grožnjami in obljubami so ju pripravili do tega, da sta izdala svoje poslanstvo ter prestopila na bizantinsko stran in poslej govorila nasprotno od tega, za kar sta bila pooblaščena. Podobno so storili tudi z županom Feliksom; vendar se ta ni uklonil, ampak je prek predstojnika akoimetskega samostana Cirila v Bizancu obvestil papeža, ki je takoj sklical v Rimu sinodo 64 škofov.

Akacija in pristaše, kakor tudi izdajalske sle so pogojno izobčili iz Cerkve, dokler zopet ne sprejmejo kalcedonske veroizpovedi. Akacij je odgovoril tako, da je izbrisal papeža z diptiha [11]ter ga tako izključil iz cerkvene skupnosti. Poleg tega je uveljavil sporni 28. kanon v prid Carigradu s soglasjem večine vzhodnih škofov. Tako se je začel prvi veliki razkol med vzhodom in zahodom, Akacijev razkol, ki je trajal 34 let (484 – 519). Rimu zveste škofe, duhovnike in vernike so preganjali, metali v ječe in tudi mučili. Take so bile posledice cesarjevega vtikanja v verske zadeve. [12][13][14][15]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Mozaik Feliksa III. v cerkvi sv. Kozma in Damijana v Rimu –( 527-530)

Papež Feliks je umrl 1. marca 492. Na njegov smrtni dan, na 1. marca torej, obhaja Cerkev njegov god po koledarski reformi Pavla VI.. Prej je bil njegov god 25. februarja.

Pokopan je v cerkvi svetega Pavla zunaj obzidja na Via Ostia. [16][17]

Prikazen[uredi | uredi kodo]

Pravijo, da se je Feliks prikazal v videnju enemu od potomcev, svoji pravnukinji Trasili, teti Gregorja I. in jo vprašal, če želi po smrti priti v nebesa. Na Sveti večer je Trasila, preden je umrla, videla Jezusa.[18]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Feliksov pontifikat so močno zaznamovali viharji preseljevanja narodov kakor tudi žalostne posledice, ki jih je prinašalo mešanje bizantinskih cesarjev v verske zadeve, na katere se najbrž niso dosti razumeli. Glavni namen vladarjev je bil namreč ohraniti enotnost države.[19][20]
  • Nekateri viri le domnevajo, da je bil Gregor I. Feliksov potomec.
  • En vir poroča, da je papeža obvestil o zlostavljanju njegovih poslancev v Carigradu Simeon, eden od "akojmetskih (acaemetskih)" menihov v Carigradu, nakar je papež sklical sinodo 77 škofov v Lateranski baziliki. [21]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Britannica-Hungarica, Világenciklopédia I, Magyar világkiadó Budapest 1994. (Tizenötödik kiadás 1994, by Encyclopaedia Britannica, Inc. Chicago-Auckland-London-Madrid-Manila-Párizs-Róma-Sydney-Szöul-Tokió-Toronto)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • Missale Romanum ex decreto sacros. concilii Tridentini restitutum S. Pii V. jussu editum. Editio decima. F. Pustet; Ratisbonae, Neo Eboraci et Cincinatii 1876.
  • Révai nagy lexikona I-XXI. Révai testvérek irodalmi intézet részvénytársaság, Budapest 1910-1935.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ latinsko: Cӓlius
  2. ^ latinsko: gens Anitia
  3. ^ ime Feliks je latinska beseda; latinsko: Felix pomeni srečen, vesel. slovenimo s Srečko, Veselko
  4. ^ Teodorik (tudi Teoderik) *454 kralj 488 - 30.VIII.526
  5. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 77s. 
  6. ^ "Popis svetaca: Sveti Feliks III., papa". Sveci.net 2011. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  7. ^ "Kaen Rae Keck: Felix III - Biography". The Ecole Glossary. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  8. ^ Henotikon grško: ἑνωτικόν, slovensko: "ukaz o enotnosti" oziroma "povelje o edinosti"
  9. ^ Peter Ful latinsko: Petrus Fullus
  10. ^ Peter Mong latinsko: Petrus Mongus
  11. ^ diptih sta tablici, na katerih so bila napisana imena papeža, patriarha in škofa ter drugih oseb, ki so se jih pri maši spominjali. Nekoga izbrisati z diptiha je pomenilo isto kot izobčiti ga iz cerkvenega občestva.
  12. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 77. 
  13. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 52. 
  14. ^ F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche III. str. 991. 
  15. ^ "St.Felix III - Biography". Catholic Online. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  16. ^ "Pope Saint.Felix III - died". Sainst SQPN com. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  17. ^ "Popis svetaca: Sveti Feliks III. Papa (483-492)". Sveci-net 2011. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  18. ^ "St.Felix III - Biography". Catholic Online. Pridobljeno dne 2012-04-01. 
  19. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 52. 
  20. ^ F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche III. str. 991. 
  21. ^ "Pope St.Felix III". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2012-04-01. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Simplicij
Papež
483-492
Naslednik: 
Gelazij I.