Papež Urban VII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Urban VII. 
Papa-Urbano-VII.jpg  *
Papež Urban VII.
Sedež 15. september 1590 (izvoljen)
Pričetek papeževanja (posvečen, ustoličen in kronan ni bil)
Konec papeževanja 27. september 1590 (13 dni)
Predhodnik Sikst V.
Naslednik Gregor XIV.
Redovi
Duhovniško posvečenje 30. marec 1553
posvečevalec Filippo Archinto
Škofovsko posvečenje 4. april 1553
posvečevalec Girolamo Verallo
Povzdignjen v kardinala 12. december 1583
Položaj 228. papež
Osebni podatki
Rojstvo Giovanni Battista Castagna  *
(1521-08-04)4. avgust 1521
Rim, Papeška država
danes: Italija)  *
Smrt 27. september 1590 (1590-09-27) (69 let) (starost 69 let)
Rim (Papeška država
danes: Italija)  *
Pokopan Santa Maria sopra Minerva, Rim
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Cosimo Castagna (genovski plemič)
Costanza Ricci (rimska plemkinja)
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Perugii
Univerza v Bologni
Grb
Geslo
Pokopan Santa Maria sopra Minerva

Drugi papeži z imenom Urban

Catholic-hierarchy.org

Urban VII., rojen kot Giovanni Battista Castagna, papež, * 4. avgust 1521, Rim, Italija27. september 1590, Rim (Papeška država danes: Italija).

Urban VII. je bil pred svojo smrtjo trinajst dni papež. Bil je genovskega porekla, čeprav je bil rojen v Rimu. Za naslednika Siksta V. so ga izbrali 15. septembra 1590, vendar je umrl še pred posvetitvijo, ter s tem dosegel najkrajšo papeško vladavino v zgodovini.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost in vzpon[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 4. avgusta 1521 v Rimu kot Giovanni Battista (Giovan Battista oziroma Giambattista) Castagna. Oče Cosimo Castagna je bil genovski plemič, ki se je poročil z rimsko plemkinjo Costanzo Ricci, sestro kardinala Jacovaccija. [1] Naselila sta se v Rimu, kjer se jima je kmalu rodil Giambattista. Njegov stric Jacovazzi je vzel nečakovo vzgojo v svoje roke in ga usmeril v cerkveno službo. Mladenič je odšel študirat obojno pravo na Perugijski univerzi, Padovanski univerzi in drugod; na Bolonjski univerzi je doktoriral in se kmalu zaposlil v Rimski kuriji.
Postal je avditor pri svojem stricu kardinalu Verallu, [2] [3] ki ga je spremljal v Francijo.
Julij III. ga je imenoval za člana Signature, a 1. marca 1553 ga je postavil za nadškofa v Rossanu v Kalabriji. 30. marca je prejel sveto mašniško posvečenje, 4. aprila pa ga je kardinal Verallo posvetil v škofa. 1555 je postal upravnik Fana; Pavel IV. mu je zaupal upravo Perugije in Umbrije. Uspelo mu je pomiriti dolgoletni obmejni spor med Ternijem in Spoletom. Od 1562 do 1563 je sodeloval na Tridentinskem koncilu kot predstojnik več kongregacij in komisij; pri tem je pokazal veliko preudarnost in učenost.
1565 je spremljal kardinala-legata Buoncompagnija v Španijo, kjer je ostal sedem let kot nuncij na Filipovem (1527-1598) dvoru. V tem času se je zavzel za toledskega nadškofa Carranza, ki ga je inkvizicija osumila herezije in naklonjenosti protestantizmu. V zvezi s tem je pisal papežu:

 »Nihče si ne upa postaviti se v bran Carranzu iz strahu pred inkvizicijo. Zdi se jim izpod časti, da bi priznali, da je nadškof zaprt po nedolžnem. Najbolj vneti zagovorniki pravice menijo celo, da je bolje obsoditi nedolžnega kakor priznati katerokoli pomanjkljivost pri delovanju inkvizicije.« [4]

Januarja 1573 se je prostovoljno odpovedal rossanski nadškofiji; Gregor XIII. ga je poslal kot nuncija v Benetke, 1577 pa za upravnika v Bologno. Naslednjega leta ga je papež poslal kot izrednega odposlanca v Kelmorajn [5] na mirovno konferenco. Po vrnitvi v Rim je postal konzultor svetega oficija. 12. decembra 1583 ga je imenoval Gregor XIII. za kardinala-duhovnika pri San Marcello, a 8. oktobra 1584 je postal papeőki legat v Bologni. Za časa Siksta V. je imel velik vpliv; 19. novembra 1586 je postal veliki inkvizitor pri svetem oficiju. [6]

Papež[uredi | uredi kodo]

Nobena stvar ni mogla zlomiti žilavosti podjetnega in strogega papeža Siksta, razen komarja. Hotel se je zdraviti z vinom po ljudskem izročilu, vendar ga je malarija sredi avgusta 1590 vrgla v posteljo; 26. avgusta je ponoči besnel strašen vihar nad Rimom; papeža so zvijali krči in še iste noči je na Kvirinalu proti jutru umrl. Njegovi sovražniki so razširili govorico, da je vihar pomenil papežev boj s hudičem in praznoverno ljudstvo je to verjelo zaradi njegove strogosti; zategadelj je hotelo razdreti njegov marmornat spomenik. [7] [8]
Nad Sveti sedež so se zgrnili hudi časi. V dveh letih so šli v grob štirje papeži. Po smrti Siksta V. je sledilo pravo ropanje zaklada, ki ga je on spravil skupaj s tolikim trudom, varčnostjo in skrbnostjo. Beneški odposlanec piše: »V Angelskem gradu so poleg tistih treh milijonov zlatnikov, ki jih je po Sikstovi volji bilo možno uporabiti le v najhujši stiski, našli še 1.150.000 zlatih skudov, ki so bili na prosto uporabo naslednjemu papežu. V času ene ure pa so kardinali razdelili denar: 400.000 Rimljanom, 500.000 raznim mestom v Papeški državi za nakup žita, 200.000 pa so obdržali za pokritje stroškov konklava… Tako je bil zadosti en sam dan za dosego popolne zmešnjave.« Papežu Sikstu V. naklonjeni kardinali so hoteli izvoliti njegovega nečaka Michaela Peretti-Montalta; večina pa je odločila drugače. [9]
54 kardinalov je torej vstopilo v konklave 7. septembra v Vatikanu, in so 15. septembra 1590 izvolili – pod vplivom Španije per acclamationem – kardinala Castagna za novega papeža, ki niti ni skrival svoje naklonjenosti do katoliškega španskega kraljestva. Novica o njegovi izvolitvi se je hitro razširila in povzročila med ljudstvom splošno veselje. Novega pontifika niso spoštovali le zaradi njegove pobožnosti in učenosti, ampak zlasti zategadelj, ker je že kot nadškof, kardinal in nuncij pokazal izredno preudarnost in upravno sposobnost. Izvolil si je ime Urban iz naklonjenosti do latinskega pomena urbanus, ki pomeni sicer meščanski, vendar tudi uglajen, olikan, prijazen in ljudomil; ime naj bi ga stalno opominjalo na prijaznost do podložnikov.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Eden od prvih njegovih dejanj je bilo sestavljenje seznama vseh rimskih revežev, da bi jim lahko olajšal bedo. Dal je miloščino tistim škrlatnikom, ki so imeli nižje dohodke; plačal je tudi dolgove montes pietatis (hranilnic in posojilnic) v Papeški državi ter zapovedal rimskim pekom, naj pečejo večje in cenejše štruce, s tem da jim je primanjkljaj povrnil iz svojega. Na dvoru je prepovedal nošnjo svilenih oblek, da ne bi žalil revežev. Nadaljeval je z gradbenimi deli svojega prednika, da bi dal delo nezaposlenim.
Le nekaj dni po svoji izvolitvi pa je hudo zbolel. Verniki so se združili v molitvah za njegovo zdravje s prošnjimi procesijami, molitvami pred izpostavljenim Najsvetejšim in drugimi pobožnostmi. Papež se je v bolezni vsak dan spovedal in obhajal. Izrazil je željo, da bi se preselil na Kvirinal, kjer je bil zrak bolj čist in zdrav; ko so mu pa rekli, da ni navada, da bi se papež pred svojim kronanjem pokazal v mestu, je ostal v Vatikanu. Tam je tudi umrl 27. septembra 1590, še preden je bil ustoličen in kronan.
Po sklepih rimske sinode je Nikolaj II. izdal bulo In nomine Domini z dne 12. aprila 1059; v njej je določeno, da papež prejme oblast z izvolitvijo, četudi bi zaradi kakih razlogov ne bil ustoličen in kronan. [10] To je potrdila tudi apostolska konstitucija (odlok) Pavla VI. z dne 1. oktobra 1975 O volitvah rimskega papeža [11]

Nastop zoper kajenje tobaka[uredi | uredi kodo]

Čeprav je Urban VII. vladal najkrajše v zgodovini papežev, je znan kot prvi, ki je v zgodovini nastopil zoper kajenje tobaka. Zagrozil je celo z izobčenjem tistim, ki bi uživali tobak v preddverju ali znotraj cerkve, ali pa bi ga žvečili, kadili s pipo ali njugali kot prah skozi nos [12]

Tudi pozneje so papeži nastopali zoper kajenje, zlasti v cerkvah in na javnih mestih. Tako je Urban VIII. objavil 1624 bulo zoper kajenje. V njej je zagrozil z izobčenjem laikom in duhovnikom, ki bi vnašali tobak v cerkve. Tej buli je dala povod pritožba seviljskega stolnega kapitlja, ki je potarnal papežu, da duhovniki z njuhanjem in kihanjem tobaka motijo vzvišenost obredov. Inocenc XII. je potrdil bulo Urbana VIII. zoper kajenje v cerkvah; Benedikt XIII. pa je odpravil sleherno prepoved, saj je bil tudi sam strasten zasvojenec nikotina. [13] [14] [15] [16]

Dela[uredi | uredi kodo]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Urban VII. je umrl v Rimu 27. septembra 1590 malo pred polnočjo za malarijo. Svoje prihranke – 30. 000 zlatih skudov – je zapustil Urban VII. nadbratovščini Marijinega oznanjenja, da bi jih uporabili za doto revnim dekletom.
Najprej je bil pokopan v Baziliki sv. Petra; 22. septembra 1606 pa so njegove ostanke prenesli v baziliko Santa Maria sopra Minerva v Rimu, kjer so postavili v njegovo čast veličasten nagrobnik. [17] [18] [19]

Malahijeve prerokbe[uredi | uredi kodo]

V času sedisvakance – ki je sledila po smrti Urbana VII. – so po vsej verjetnosti nastale znamenite Malahijeve prerokbe, ki jih je potem benediktinec Wion (1554-1610) v svojem delu Lignum vitae, zbirki legend, objavil 1595. Namen prerokb, ki podajajo v 111 kratkih reklih značilnosti papežev od Celestina II. pa vse do zadnjega papeža, je prav tako nejasen kot tudi osebnost izdajatelja. Pred seboj imamo pač ponaredek, ki nima s svetim Malahijom, nadškofom v Armaghu, nič za opravit. [20] Oglejmo si še nekaj dokaj različnih sodb o omenjenih prerokbah. Razpon razlag je tako različen, da se giblje od popolnega zavračanja, prek večjega ali manjšega sprejemanja, pa vse do mnenja, da gre le za duhovito šalo svetega Filipa Nerija (1515–1595), ki je umrl ravno v letu prve objave prerokb.

  • Delo je brez vsake zgodovinske verodostojnosti in je ponaredba iz leta 1590 – po smrti Urbana VII. – torej 400 let po Malahijevi smrti. Nastalo je v težnji, da bi z njim podprli izvolitev kardinala Girolama Simoncellija (1522–1605) iz Orvieta za papeža.[21]
  • Prerokbe je dal na papir neznan avtor vsekakor med leti 1557 in 1595. Trdovratno se vsiljuje domneva, da je to bil sveti Filip Neri, utemeljitelj oratorijancev in ena najpomembnejših osebnosti katoliške obnove po protestantskem cerkvenem razkolu, ki so ga predvsem zaradi njegove šaljive narave poznali tudi kot »Božjega norca«.
  • O verodostojnosti prerokb, o katerih nimamo ohranjenega nikakršnega izročila razen Wionove tiskovine, so takoj podvomili. Iz leta 1689 izhaja prvi nasprotni spis francoskega jezuita Clauda-Françoisa Ménestrierja, kar pa ni prav nič oviralo njihovega širjenja. V vsaki naslednji novi izdaji so bili – seveda vzvratno – izrecno omenjena medtem končana papeževanja. S kančkom domišljije in malo preučevanja so lahko napovedi post eventum zvenele prepričljivo.[22]
  • Gre za prerokbe, ki v malo besedah opisujejo na skrivnosten način vsakokratnega papeža in njegovo papeževanje. Končujejo se s Petrom Rimskim. Med temi starimi in novimi prerokbami opažamo popolno soglasje.[23]
  • Prerokbe posebno burijo domišljijo zadnje čase, saj naj bi bil po eni razlagi zadnji papež v nizu Peter Rimski istoveten s papežem Frančiškom. Zato po družbenih občilih kar mrgoli naslovov, ki zvenijo podobno kot tale: »Naslednji papež (po nepričakovanem odstopu Benedikta XVI. 2013) je poslednji; sledi sodni dan.« [24] Prerokovanja so vsekakor nehvaležna zadeva, ker se le redko uresničijo.

De rore coeli[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o papežu Urbanu VII., da izhaja Od nebeške rose (latinsko De rore coeli; angleško From the dew of the sky). Temu sledi razlaga, da je bil nadškof v Rossanu v Kalabriji, kjer so nabirali mano. (latinsko Qui fuit Archiepiscopus Rossanensis in Calabria, ubi manna colligitur; angleško Who was Archbishop of Rossano in Calabria, where manna is collected.). Bil je nadškof Rossana, kjer nabirajo iz drevesa črni jesen smolo oziroma sok, imenovan v prevodu nebeška rosa (latinsko Fraxinus ornus).[25][26]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Jacovacci, Domenico Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 62 di Rotraud Becker". Thegenealogist.co.uk. 2004. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  2. ^ Girolamo Verallo (1497-1555) – nečak kardinala Domenica Giacobazzija, kardinal 8. aprila 1549 pri Santi Silvestro e Martino ai monti; 1553 pri San Marcello al corso
  3. ^ "Girolamo Verallo". Info Roma. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  4. ^ J. Laboa. La storia dei papi. str. 276. 
  5. ^ Naši predniki so imenovali Köln am Rhein preprosto povezano v eno besedo: Kelmorajn, kamor so radi peš romali.
  6. ^ "Pope Urban". Catholic Encyclopedia New Advent. 1912. Pridobljeno dne 19. januar 2017. 
  7. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 377. 
  8. ^ "Sisto V". Leonardo. Pridobljeno dne 6. januar 2017. 
  9. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 378. 
  10. ^ "Bolla "In nomine Domini" sull’elezione del Sommo Pontefice - Niccolò II". Totus tuus. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  11. ^ "Paul VI: The election of the Roman pontiff Apostolic Constitution of Pope Paul VI on the Vacancy of the Apostolic See and the Election of the Roman Pontiff issued on October 1, 1975". Papal encyclicals online. 1. oktober 1975. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  12. ^ "Public smoking ban: Europe on the move" (PDF). European Society of Cardiology. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24 May 2011. 
  13. ^ Papa Urbano VIII nel 1624 emanava una bolla, che scomunicava laici e sacerdoti che avessero tirato tabacco nelle chiese, e a questa bolla aveva contribuito il lamento del Capitolo della cattedrale di Siviglia che deplorava col Pontefice, che i preti, annasando tabacco e starnutando, turbassero la maestà del culto. Papa Innocenzo XII rinnovava la bolla di Urbano VIII contro i tiratori di tabacco nelle chiese, ma papa Benedetto XIII toglieva ogni divieto, essendo egli stesso appassionato dilettante della nicoziana.
  14. ^ "Urban VIII". New World Encyclopedia. 12. januar 2016. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  15. ^ "Quadri della natura umana feste ed ebbrezze di Paolo Mantegazza: 2, Том 2". Thegenealogist.co.uk. 1871. Pridobljeno dne 19. januar 2017. 
  16. ^ Paolo Mentegazza. Quadri della natura umana feste ed ebbrezze. str. 311. 
  17. ^ "Urbano VII - Papa de la Iglesia católica". Ecured.cu. 19. januar 2017. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  18. ^ "Urbain VII". Compilhistoire. 25. oktober 2016. Pridobljeno dne 20. januar 2017. 
  19. ^ "Pope Urban". Catholic Encyclopedia New Advent. 1912. Pridobljeno dne 19. januar 2017. 
  20. ^ F. Seppelt. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 302. 
  21. ^ Jože Dolenc (d.). Leto svetnikov IV. str. 247. 
  22. ^ "Die Papst-Weissagungen des Malachias – Nur ein Scherz des heiligen Philipp Neri?". Giuseppe Nardi. 5. marec 2013. Pridobljeno dne 9. oktober 2016. 
  23. ^ "Die Papstweissagung des Hl. Malachias nach H. Troll, Paul Pattloch Verlag, Aschaffenburg, 1973" (PDF). jochenroemer.de. Pridobljeno dne 9. oktober 2016. 
  24. ^ "Sledeći papa je posljednji, sledi Sudnji dan!". Alo.rs. 11. februar 2013. Pridobljeno dne 21. januar 2017. 
  25. ^ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 62. 
  26. ^ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 70. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


(v angleščini)
(v italijanščini)
(v španščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Paolo Emilio Verallo
nadškof v Rossanu
1553–72
Naslednik: 
Lancillotto Lancillotti
Predhodnik: 
Alessandro Crivelli
nuncij v Španiji
1565–72
Naslednik: 
Nicolò Ormaneto
Predhodnik: 
Giovanni Antonio Facchinetti
nuncij v Beneški republiki
1573–77
Naslednik: 
Annibale di Capua
Predhodnik: 
-
apostolski poslanec v Belgiji in Flandriji
1578–79
Naslednik: 
Ottavio Mirto Frangipani
Predhodnik: 
Bartolomeo Portia
apostolski poslanec v Kelmorajnu
1578–79
Naslednik: 
Minutio Minucci
Predhodnik: 
Marcantorio Bobba
kardinal-duhovnik pri San Marcello
1584–90
Naslednik: 
Benedetto Giustiniani
Predhodnik: 
Sikst V.
Papež
1590
Naslednik: 
Gregor XIV.