Papež Marin II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Marin II. 
Papež Marin II.
Papež Marin II.
Sedež 30. oktober 942 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 30. oktober 942 (posvečen in ustoličen)
Konec papeževanja 1. maj 946
Predhodnik Štefan VIII.
Naslednik Agapit II.
Redovi
Položaj 128. papež
Osebni podatki
Rojstvo Marin (Marinus)
datum neznan[1]
Rim
Smrt maj 946[1]
Rim
Pokopan Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Drugi papeži z imenom Marin

Marin II. (latinsko Marinus Secundus), imenovan tudi Martin III., italijanski rimskokatoliški kardinal in papež; * 9. stoletje Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo, † 1. maj 946 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od 30. oktobra 942 do svoje smrti 1. maja 946.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Marin II. je bil uspešen v meniški prenovi

Marin je bil po rodu Rimljan. Papež Štefan VIII. ga je imenoval za kardinala-duhovnika pri S. Ciriaco alle Terme v svojem drugem konzistoriju, ki je potekal ob neznanem času. [2]

Papež[uredi | uredi kodo]

Marin je bil izvoljen za papeža 30. oktobra 942, a ustoličen 11. novembra 942, po nekaterih že nekaj dni prej. [3]

Papež Marin II. je vodil Cerkev v odvisnosti od Alberika II. od 30. oktobra 942 do 1. maja 946. Viri o njegovi dejavnosti so skromni. Ohranjenih je nekaj pisem, ki jih je poslal posameznim škofom in opatom. [4]

Skozi mnoga stoletja so njegovo ime spremenili v Martin III.. Podobno se je zgodilo tudi Marinu I., ki so ga preimenovali v Martina II. Napačno so namreč mislili, da je Marin različica imena Martin. Ko so 1281 pod pritiskom francoskega kralja kardinali izvolili za papeža Francoza Simona de Briona (1210-1285), si ni nadel imena Martin II., ampak si je – da bi končal zmedo z imeni in jo preskočil – izvolil ime Martin IV. Prav na nasproten način pa je hotel zgodovinsko zmedo z Janezom XXIII. – ki so ga eni imeli za papeža, drugi za protipapeža - popraviti 1958 Giuseppe Roncalli tako, da si je kar sam privzel ime Janez XXIII.. [5]
O njem poročajo, da je obnovil rimske bazilike, in da je skrbel za reveže. [6] [7]

Dela[uredi | uredi kodo]

  1. Podelil je predpravice nedavno osnovanima nunskima samostanoma Sv. Mavricija v Magdebourgu in Schildeschu in jih potrdil z bulo Quotiens illa tribui z dne 4. februarja 943.
  2. Dne 27. marca 943 je z bulo Quoniam semper sunt potrdil predpravice samostanu Sv. Bonifacija v Fuldi in ga podredil neposredno Svetemu sedežu.
  3. Dne 11. novembra 943 je z bulo Um summae potrdil posesti cerkve v Beneventu.
  4. Maja 944 je z bulo Convenit apostolico moderamini podelil cerkev S. Maria in Foronovo in njene privilegije škofiji Sabina.
  5. Dne 21. junija 944 je z bulo Convenit apostolico moderamini (II) potrdil posestva in predpravice opatije na Monte Cassinu na zahtevo opata Balduina.
  6. Zapovedal je škofu Siccu iz Capue, da mora vrniti cerkev S. Angelo in Formis, ki jo je njegov prednik dal v upravo montekasinskim benediktincem; kljub zapovedovalnemu tonu bule škof ni hotel vrniti cerkve vse do 1072.
  7. V buli iz začetka 946 je potrdil naslov apostolskega vikarja in partibus totius Germaniae Galliaeque (po vseh deželah Nemčije in Francije) za Friedricha, mainškega nadškofa; to častno službo je prvi prejel dve stoletji preje apostol Nemčije, sveti Bonifacij.
  8. Imenoval je tri kardinale v enem konzistoriju.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Marin II. je umrl 1. maja 946 v Rimu; po drugih virih nekaj dni pozneje.
Pokopali so ga v pločnik preddverja stare Bazilike sv. Petra v Rimu. (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija). Njegov grob so žal razdrli pri podiranju stare bazilike in gradnji nove v 16. in 17. stoletju. [8]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Benedictus monachus [9] pravi o papežu Marinu II., da je bil prijazen in miroljuben človek, ki je slepo ubogal Alberika:
latinski izvirnik[10] angleški prevod [11] italijanski prevod[12] slovenski prevod

non audebat adtingere aliquis extro iussio Alberici principi.

durst not put their hands to anything without his permissions.

non osava fare qualcosa al di fuori di un ordine del principe Alberico.

si ni upal napraviti ničesar drugega kot tisto, kar je ukazal vladar Alberik.

  • Za papeže je bilo 10. stoletje temačno in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Brez cesarske zaščite so bili na milost in nemilost prepuščeni muham rimskega plemstva, ki si je nadzor nad Cerkvijo pridobivalo tako, da je na njene položaje nastavljalo svoje sorodnike ali politične somišljenike, ne glede na to, ali so bili tega vredni; v svojem stremuštvu so nastavljali in odstavljali papeže, večkrat pa jim tudi stregli po življenju. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand,[13] slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [14] Mračno pa imenujejo to stoletje tudi zato, ker je bilo polno spletk in umorov, ki so dosegali tudi papeški dvor; obenem pa je bilo to tudi obdobje roparskih vpadov divjih poganskih Normanov, Vikingov in Madžarov, ter muslimanskih Saracenov in Turkov.
  • Za to obdobje manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval in da je pač nalašč izbiral samo pohujšljive zgodbe, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem. Pretresljivo pa je na primer Liutprandovo mnenje, da je bila za Langobarde, Sase in Franke najhujša zmerljivka in žalitev, če si komu rekel, da je Rimljan. V tej besedi je po njegovem mnenju izraženo vse, kar ja na tem svetu slabega, zlobnega in gnilega. Razume se, da je to njegovo mnenje krivično. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je ostalo v takratni družbi še vedno dovolj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko mislimo, da je kljub pretiravanjem to bil v resnici strašen čas. [15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church. Stephen VIII (IX). At an unknown date between 939 and 942 Marino (?-946)". Salvador Miranda. 1998-2015. Pridobljeno dne 8. april 2017. 
  3. ^ "Marin II (Martin III) pape". Compilhistoire-orange.fr. 3. marec 2017. Pridobljeno dne 9. april 2017. 
  4. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 111. 
  5. ^ "Papa Marino II". Cathopedia. 9. maj 2013. Pridobljeno dne 9. april 2017. 
  6. ^ "Pope Marinus II". Academic.ru. 2000-2016. Pridobljeno dne 8. april 2017. 
  7. ^ "Marinus II pope". Catholic Online. Pridobljeno dne 8. april 2017. 
  8. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church: Marino". Salvadore Miranda. 1998-2015. Pridobljeno dne 8. april 2017. 
  9. ^ Benedictus monachus, Benedetto di Sant'Andrea, imenovan tudi Benedetto del Soratte (*druga polovica 10. st. † 11. st.) je bil benediktinski menih, avtor letopisa Chronicon v latinščini
  10. ^ Chronicon XLII, 167
  11. ^ "Pope Marinus II". Catholic Encyclopedia New Advent. 1910. Pridobljeno dne 8. april 2017. 
  12. ^ Wikipedija it.
  13. ^ Liutprand Kremonski (920-972) je bil nemški škof v Cremoni in zgodovinar
  14. ^ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 244. 
  15. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah: »Cerkev v temnem 10. stoletju« – Kljub pretiravanjem strašen čas. str. 108. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v nemščini)
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Štefan VIII.
Papež
942–946
Naslednik: 
Agapit II.