Papež Janez XI.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Janez XI. 
Pope John XI.jpg  *
Papež Janez XI.
Sedež marec 931 (izvoljen)
Konec papeževanja december 935
Predhodnik Štefan VII.
Naslednik Leon VII.
Redovi
Položaj 125. papež
Osebni podatki
Rojstvo Janez
okrog 910
Rim (Papeška država
Frankovsko cesarstvo  *
Smrt december 935
Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo
danes: Italija)  *
Pokopan Bazilika svetega Janeza v Lateranu, Rim
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Alberik I. Spoletski
(morda: Sergij III.
Marozia Tuskulska
Geslo
Drugi papeži z imenom Janez

Janez XI. (latinsko Joannes Decimus Primus), rojen kot Janez; italijanski rimskokatoliški škof, kardinal in papež; * okrog 910 Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo, † december 935 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od marca 931 do decembra 935. [1]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Starševstvo[uredi | uredi kodo]

Starševsto Janeza XI. je še vedno predmet razpravljanja. Njegova mati je bila zanesljivo Marozia, najmočnejša žena v Rimu. Po Liutprandovem mnenju [2] in "Liber Pontificalis," je bil njegov oče Sergij III. (904–911), "Johannes, natione Romanus ex patre Sergio papa," "Liber Pont." ed. Duchesne, II, 243). Ferdinand Gregorovius,[3] Ernst Dümmler, Thomas Greenwood (Cathedra Petri: A Political History of the great Latin Patriarchate), Philip Schaff, in Rudolf Baxmann[4] soglašajo z Liutprandom, da je bil papež Sergij III oče papežu Janezu XI.[5] Če je to res, bi bil torej Janez XI. edin znani nezakonski sin kakega papeža, ki je postal papež tudi sam. [6]. Po drugi strani H. Mann[7] Reginald L. Poole,[8] Peter Llewelyn (Rome in the Dark Ages), Karl Josef von Hefele, August Friedrich Gfrörer,[9] Muratori, in Francis Patrick Kenrick[10] menijo, da je bil oče papeža Janeza XI. Alberik I. Spoletski, grof Tuskulski. Čeprav je torej materinstvo Marozie zanesljivo in ga potrjujejo vsi viri, ostaja očetovstvo pri papežu Janezu XI. negotovo – in so mnenja glede tega vse do danes deljena. Vsekakor pa drži, da je Janez postal sirota brez očeta že v svojem prvem letu življenja. Marozia, ki je hotela pretrgati odnose s Sergijem III., ga je verjetno dala umoriti. Imela je tudi druge otroke, vendar je prihranila za Janeza cerkveno kariero; po pričevanjih enih je bil dober duhovnik, vendar ves pod materinim vplivom; drugi menijo, da ni imel toliko smisla za duhovne zadeve kolikor za posvetne zabave. [11]

Papež[uredi | uredi kodo]

Eden najmlajših papežev v zgodovini je bil posvečen komaj dvajsetleten marca 931 kot kardinal-duhovnik pri Santa Maria in Trastevere. Njegovo izvolitev je priredila njegova mati Marozia, ki je bila popolna in domala brez nasprotovanja gospodarica Rima; ona je že dejavno vplivala na dva prejšnja pontifikata, ko je dala izvoliti Leona VI. in Štefana VII. v pričakovanju, da bo njen sin postal polnoleten. Z izvolitvijo je imela seveda posebne namene: hotela je uporabiti sina, da bi narastla njena oblast in se razširila tudi zunaj mej Papeške države, za čemer je stremela že skozi dolgo časovno obdobje. [12]
Vrhunec svojega samodrštva nad Rimom in papeštvom je senatorica in patricija (senatrix et patricia) Marozia dosegla s tem, da je svojega lastnega sina posadila na papeški prestol kot Janeza XI. Podvrgla ga je svoji oblasti še bolj kot njegove predhodnike. Leta 932 se je kot vdova poročila z italijanskim kraljem Hugom iz Provanse. Ta zveza naj bi utrdila njeno moč nad Rimom, Hugu pa utrla pot do cesarske krone. Zgodilo pa se je popolnoma drugače. Baldi [13]takole opisuje usoden potek dogodkov:

Poroka je potekala z blagoslovom papeža Janeza XI. v Angelskem gradu. Alberika, sina iz prvega Marozijenega zakona, je mati prisilila za paža; po pomoti (ali pa nalašč) je zlil malo vode na kraljeve roke, zaradi česar je dobil krepko klofuto po licu. Takšna žalitev Rimljana od strani barbara je bila žalitev Rima: ljudstvo je zgrabilo za orožje in pod Alberikovim vodstvom napadlo Angelski grad. Hugo je zbežal samo v srajci, ko se je ponoči spustil po vrvi z obzidja in se vrnil s svojimi krdeli v Lombardijo. [14]

Maroziji je torej med ali neposredno po poroki prekrižal načrte sin iz prvega zakona, Alberik II.. Razširile so se bile namreč tudi govorice, da ga Hugo namerava oslepiti in je zato Rimljane naščuval k uporu: Hugo je uspel pobegniti, Marozio in Janeza XI. pa je Alberik vrgel v ječo, kjer sta oba umrla najverjetneje nasilne smrti. Marozio je Alberik zaprl v Angelski grad, po drugih pa po takratni navadi v nek samostan in je zgodovinski viri več ne omenjajo; polbrata Janeza pa je zaprl v Lateransko palačo, kjer mu je pustil obredno delovanje do smrti, brez kakršnegakoli vpliva na politično dogajanje. Po tem prevratu, ki se je zgodil pozno 932 ali zgodaj 933, je Alberik zavladal v Rimu kot samodržec: oklical se je kot senator, patricius et princeps Romanorum. Ko si je prisvojil vso posvetno oblast, je prepustil svojemu polbratu papežu le opravljanje duhovnih poslov, pa še v te se je vmešaval. [15] [16] [17]
Poslej je Alberik sam dobri dve desetletji obvladoval vsa dogajanja v Rimu in s tem tudi papeštvo. Za papeže od Anastazija III. do Janeza XI. je sicer treba reči, da jih sodobni viri označujejo kot hvalevredne može, ki pa so bili pod samovlado Teofilaktove rodovine brez politične moči in tako niso mogli vplivneje posegati v dogajanja v Cerkvi. [18]

Prijateljski odnosi z Bizantinskim cesarstvom[uredi | uredi kodo]

Z vso verjetnostjo je njegova mati vplivala tudi na Janezove odnose z vzhodno Cerkvijo. Marozia je namreč nameravala poročiti svojo hčerko Berto z enim od sinov bizantinskega cesarja Romana Lekapena [19]. On je hotel imenovati za carigrajskega patriarha lastnega mladoletnega sina Teofilakta, in je prosil za potrditev papeža Janeza XI. v pismu, v katerem je izrazil tudi željo, da bi obnovil dobre odnose med Marozijino in cesarsko družino. Janez je bil takoj pripravljen odposlati dva škofa kot svoja odposlanca. Ta poteza rimskega papeža, ki jo je izzval carigrajski patriarh, pa je zdbudila hudo nasprotovanje v vzhodni Cerkvi. Preden naj bi bila odposlanca odpotovala na posvečenje in ustoličenje Teofilakta, – kar naj bi se bilo zgodilo februarja 933 – pa so se zgodile v Rimu usodne spremembe, ki so zadevo preprečile. [20]

Spodbujevalec meniške prenove[uredi | uredi kodo]

Prvo znano dejanje Janezovega papeževanja je bila za prihodnost izredno pomembna listina od marca 931. Gre za predpravico, ki jo je podelil klinijskemu opatu Odu; glede na oporoko akvitanskega vojvoda Viljema I., ki je utemeljil benediktinsko naselbino pred kakimi dvajsetimi leti in jo podaril »svetima Petru in Pavlu«, je potrdil borgonjskemu samostanu izvzetje izpod katerekoli verske ali svetne oblasti, nedotakljivost, papeško varstvo in neposredno odvisnost od rimskega Svetega sedeža. Odu je dovolil tudi, da je lahko istočasno opat različnim samostanom, od katerih je sleherni pridobil iste predpravice in pravila kot matični; s tem je listina dala popolno priznanje in krepko spodbudo temu gibanju za meniško prenovo, ki je začela delati prve korake.
Neposredne potrditve nahajamo v drugi Janezovi listini, ki je tudi datirana z marcem 931, s katero se razširjajo privilegiji Clunyja na samostan Déols, ki je bil zaupan istemu Odu, da bi uvedel prenovo.
Listina iz junija 932 pa je zaupala Clunyju tudi samostan Charlieu v Burgundiji. [21]

Dela[uredi | uredi kodo]

Janezovim listinam ne moremo sicer vedno določiti točnega datuma; omenimo pa nekatere pomembnejše:

  1. podelitev palija nadškofu Artaldu v Reimsu;
  2. odobritev privilegijev samostanu Vézalay v francoski škofiji Autunu in samostanu San Silvestro in Capite v Rimu, ki mu je dovolil posest mlina na Tiberi;
  3. pismo nadškofu Teodolu iz Toursa glede na samostan Sv. Julijana;
  4. potrditev cerkvi v Autunu pravice do prostih volitev škofa;
  5. razsodba, da mora Silvio di Clérieux obnoviti samostansko cerkev v viennski škofiji, ki jo je zažgal. [22]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Janez XI. je umrl v Rimu, v ječi, verjetno nasilne smrti, in sicer decembra 935; po drugih virih je umrl naravne smrti v Lateranu januarja 936.
Pokopali so ga v Lateranu, Rim. (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Resnici na ljubo moramo priznati, da so v Mračnem stoletju papeževali večinoma dobri papeži, ki so vestno izpolnjevali dolžnosti svoje službe; pomanjkanje politične moči je bilo Cerkvi morebiti celo v prid. Za papeže od Anastazija III. do Janeza XI. je obenem treba reči, da jih sodobni viri označujejo kot hvalevredne može, ki so bili pod diktaturo Teofilaktove rodbine brez moči in tako niso mogli vplivneje posegati v cerkvena dogajanja. [23]
  • Döllinger [24] takole ocenjuje to »mračno« obdobje: »Papeštvo je postalo podobno za verigo privezanemu ujetniku, ki si ne more nič pomagati zoper svoje ponižanje, saj je oropan svobode.« [25]
  • To obdobje smemo imenovati mračno predvsem zaradi popolnega pomanjkanja neodvisnih zgodovinskih ali sploh kakih virov. Ozračje negotovosti glede tega obdobja poudarja in vključno potrjuje kriza, ki so jo preživljale takratne politične in cerkvene rimske ustanove: poročil, ki jih vsebujejo takratni seznami, praktično ni; žal istočasno obstaja zgodovinopisna praznina, ki je vsepovsod značilna za prvi dve desetletji X. stoletja. [26]
  • Za papeže je bilo 10. stoletje zares temačno in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Brez cesarske zaščite so bili na milost in nemilost prepuščeni muham rimskega in italijanskega plemstva, ki si je nadzor nad Cerkvijo pridobivalo tako, da je na njene položaje nastavljalo svoje sorodnike ali politične somišljenike, ne glede na to, ali so bili tega vredni; v svojem stremuštvu so nastavljali in odstavljali papeže, večkrat pa jim tudi stregli po življenju. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand,[27] slika posvetnost na papeževem dvoru; vendar jo je treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [28] Mračno pa imenujejo to stoletje tudi zato, ker je bilo polno spletk in umorov, ki so dosegali tudi papeški dvor; obenem pa je bilo to tudi obdobje roparskih vpadov divjih poganskih Normanov, Vikingov in Madžarov, ter muslimanskih Saracenov in Turkov.
  • Za to obdobje manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje. Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval in da je pač nalašč izbiral samo pikantne zgodbe, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem. Pretresljivo pa je na primer Liutprandovo mnenje, da je bila za Langobarde, Sase in Franke najhujša zmerljivka in žalitev, če si komu rekel, da je Rimljan. V tej besedi je po njegovem mnenju izraženo vse, kar ja na tem svetu slabega, zlobnega in gnilega. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je ostalo v takratni družbi še vedno dovolj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko mislimo, da je kljub pretiravanjem to bil v resnici strašen čas. [29]

Teofilaktov rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1012–1055

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ George L. Williams, Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes, (McFarland & Company Inc., 1998), 15.
  2. ^ Liutprand Kremonski: Antapodosis (Maščevanje) II, poglavje 48
  3. ^ Gregorovius, Ferdinand (1903), The History of the City of Rome in the Middle Ages III (2nd izd.), London: George Bell & Sons, str. 254, pridobljeno dne 2008-01-06 
  4. ^ Baxmann, Rudolf (1869), Die Politik der Päpste von Gregor I. bis Gregor VII II, Elberfeld, str. 58–125. 
  5. ^ Platina, Bartolomeo (1479), The Lives of the Popes From The Time Of Our Saviour Jesus Christ to the Accession of Gregory VII I, London: Griffith Farran & Co., str. 248–249, pridobljeno dne 2013-04-25 
  6. ^ Silverij je bil zakonski sin Hormizda
  7. ^ "Sergij je naenkrat razglasil vsa Formozova posvečenja za nična; toda: da je svoja predhodnika poslal v smrt, in da je imel iz neprimernega razmerja z Marozio sina, ki je potem postal Janez XI., to je treba smatrati kot skrajnje dvomljivo. Take trditve so postavljali samo zagrizeni ali neobveščeni nasprotniki, in se nikakor ne ujemajo s tem, kar so o njem povedali njegovi spoštovanja vredni sodobniki, kot na primer Flodoard]." Mann, Horace Kinder (1912), "Sergius III", The Catholic Encyclopedia (New York: Robert Appleton Company) XIII, pridobljeno dne 2008-01-06 
  8. ^ Poole, Reginald L. (1917), "Benedict IX and Gregory VI", Proceedings of the British Academy 8: 230. 
  9. ^ Gfrörer, August Friedrich, Allgemeine Kirchengeschichte III, Stuttgart: A. Krabbe, str. 1133–1275, pridobljeno dne 2008-01-06 
  10. ^ Kenrick, Francis Patrick (1855), The Primacy of the Apostolic See Vindicated, Baltimore: John Murphy & Co., str. 418, pridobljeno dne 2008-01-06 
  11. ^ "Papa Giovanni XI". Cathopedia. 5. februar 2013. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  12. ^ "Giovanni XI, papa". Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 55 di Ambrogio Piazzoni. 2001. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  13. ^ Dino Baldi: Vite efferate dei papi. Quodlibet, Roma 2015
  14. ^ "Giovanni XI, papa a 21 anni". Salvatore Lo Leggio. 22. Maj 2016. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  15. ^ "John XI – a political pawn". Sts. Martha and Mary parish. Pridobljeno dne 28. marec 2017. 
  16. ^ Excerpted from "Popes Through the Ages" by Joseph Brusher, S.J.
  17. ^ "John XI pope". Encyclopædia Britannica. 16. marec 2007. Pridobljeno dne 28. marec 2017. 
  18. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 110. 
  19. ^ Roman I. Lekapen /Ρωμανός Α΄ Λακαπήνος (Rōmanos I. Lakapēnos)/ je bil bizantinski cesar 919–944
  20. ^ "Giovanni XI, papa". Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 55 di Ambrogio Piazzoni. 2001. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  21. ^ "Giovanni XI". Enciclopedia dei Papi di Ambrogio M. Piazzoni. 2000. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  22. ^ "Giovanni XI". Enciclopedia dei Papi di Ambrogio M. Piazzoni. 2000. Pridobljeno dne 1. april 2017. 
  23. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 110. 
  24. ^ Ignaz von Döllinger (1799-1890) je bil katoliški duhovnik, teolog in cerkveni zgodovinar
  25. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 163. 
  26. ^ "Leone V, papa". Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 64 di Umberto Longo. 2005. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  27. ^ Liutprand Kremonski (920-972) je bil nemški škof v Cremoni in zgodovinar
  28. ^ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 244. 
  29. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah: »Cerkev v temnem 10. stoletju« – Kljub pretiravanjem strašen čas. str. 108. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
(v nemščini)
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Štefan VII.
Papež
931–935
Naslednik: 
Leon VII.