Papež Štefan I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Štefan I. mučenec
Stephen I.jpg
Papež Štefan I.
Pričetek papeževanja 12. maj 254
Konec papeževanja 2. avgust 257
Predhodnik Lucij I.
Naslednik Sikst II.
Nasprotnik Novacijan (251- 258)
Zaporedje 23. papež
Osebni podatki
Rojen okoli 200 n. št.
Rim
(Italija, Rimsko cesarstvo)
Umrl 2. avgust 257
Rim
(Italija, Rimsko cesarstvo)
Etničnost-nacionalnost Grk
Starši oče Jobij (Jobius)[1]
Svetništvo
God 2. avgust
Častijo ga Rimskokatoliška cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Zavetnik mesto, škofija in otok Hvar, Stari Grad, otok Vis.
Čaščenje prenehalo od 1969 se v katoliški Cerkvi ne slavi več kot mučenec.
Drugi papeži z imenom Štefan


Sveti Štefan I., papež (in mučenec, glej Ocena), Rimskokatoliške cerkve, * okoli 200 n. št., Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † 2. avgust 257, Rim ( Italija, Rimsko cesarstvo). V Rimskokatoliški cerkvi god 2. avgust.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Štefan izhaja iz znamenite rodovine Julijev (latinsko: gens Julia). Njegovo ime στεφανος izhaja iz grščine in pomeni „ovenčani” . Kot arhidiakon je služil papežu Luciju in postal njegov naslednik.

Spor glede krsta skesanih povratnikov[uredi | uredi kodo]

Pod njegovim pontifikatom, ki se je začel 12. maja 254, je Cerkev na zunaj živela v miru, niso je preganjali. Zgodovinar Evzebij glede tega piše:

»Cesar Valerijan se je na začetku svojega vladanja vedel do kristjanov bolj naklonjeno kot vsi njegovi predniki; zato se je na dvoru obdal z bogaboječimi ljudmi.«[2]

Toda Cerkev so pretresali hudi notranji spori. Šlo je za veljavnost krsta krivovercev, krsta, ki so ga podeljevali krivoverci: kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu ali razkolu, pa so prišli v katoliško Cerkev. V Rimu, Palestini in Aleksandriji so imeli tak krst za veljaven, v latinski Afriki (predvsem področje današnje Tunizije) pa so krstu krivovercev odrekali veljavnost in spreobrnjence na novo krščevali. To mnenje je posebej zagovarjal kartaginski škof Ciprijan in tudi sinoda afriških škofov, ki jo je sklical; vztrajal je pri tem, da o takih vprašanjih odločajo krajevne Cerkve. Papež Štefan je v zelo odločnem pismu Ciprijanu prepovedal ponovno krščevanje. Očitno se je pri svoji odločitvi skliceval tudi na primat rimskega škofa. Ciprijan papeškega prvenstva sicer ni osporaval; menil pa je, da se ne nanaša na to zadevo. [3]Ta spor se je umiril, ko se je pod cesarjem Valerijanom (253-260) spet začelo preganjanje kristjanov. Papež Štefan in škof Ciprijan sta oba umrla mučeniške smrti leta 257.

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Poudarjal je neločljivost zakona ter uvedel zaroko; bodoči mož in žena sta si torej pri zaroki že obljubila zvestobo, ki naj bi utrdila nameravani zakon.
  • Papež Štefan je določil, da se smejo bogoslužna oblačila nositi le za opravljanje krščanskih obredov.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Sveti Štefan mašuje v katakombah, ko ga umorijo cesarjevi vojaki[4]

Čeprav se je na začetku do kristjanov kazal izredno strpnega, je pozneje cesar Valerijan (253-260) začel hudo preganjanje kristjanov. Ena prvih žrtev je bil rimski škof. Papež Štefan je ravno sedel na svojem papeškem sedežu in opravljal sveto mašo; takrat je vdrl cesarjev človek in ga obglavil 2. avgusta leta 257.[5]

Češčenje[uredi | uredi kodo]

Pokopan je bil na Kalistovem pokopališču. Njegovo truplo je prenesel Pavel I. v cerkev San Silvestro in Capite, kjer so ga našli 1596. Klemen VIII. ga je dal položiti pod veliki oltar. Izročilo pravi, da so 1682 njegovo truplo prenesli v cerkev Santo Stefano dei Cavalieri v Pisi.

Relikvijo njegove glave (lobanje) hranijo v srebrnem relikvijariju v mestu Hvar na otoku Hvaru, kjer je tudi zavetnik mesta, otoka in škofije. Na Hvaru častijo Štefana s slovesno procesijo; da bi se privabilo več turistov iz mesta in okolice, je od nedavnega procesija tudi 2. avgusta, ko je obletnica smrti papeža Štefana. To relikvijo, ki jo nosijo v procesiji člani krajevne Bratovščine svetega Nikolaja, je podaril 1899 takratnemu hvarskemu škofu Fulgenciju Carevu takratni beneški patriarh in kardinal Jožef Sarto, poznejši papež Pij X. in svetnik. Relikvijo je vzel iz kripte cerkve San Zaccaria v Benetkah.

Za zavetnika ga ima mesto, otok in škofija Hvar, mesto Stari Grad in otok Vis.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Papež Štefan I. se od 1969 v katoliški Cerkvi ne slavi več kot mučenec, ker nekateri menijo, da poročilo o mučeništvu izhaja iz poznejšega časa in mu pripisujejo značaj pobožne legende. Večina zgodovinarjev pa ga ima za mučenca.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart, Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "St. Stephen I". Defending the Faith. Pridobljeno dne 2011-06-14. 
  2. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 45. 
  3. ^ "St. Stephen I". Defending the Faith. Pridobljeno dne 2011-06-14. 
  4. ^ O. Bitschnau. Das Leben der Heiligen Gottes. str. 588. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 28. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Lucij I.
Rimski škof
Papež

254–257
Naslednik: 
Sikst II.