Papež Pavel III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Pavel III. 
Pavel III.  naslikal Tizian
Pavel III.
naslikal Tizian
Sedež 13. oktober 1534 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 1. november 1534 (posvečen, ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 10. november 1549 (končal in umrl)
Predhodnik Klemen VII.
Naslednik Julij III.
Redovi
Duhovniško posvečenje 26. junij 1519
Škofovsko posvečenje 2. julij 1519
posvečevalec papež Leon X.
Povzdignjen v kardinala 20. september 1493
Položaj 220. papež
Osebni podatki
Rojstvo Alessandro Farnese
29. februar 1468
Canino[d], Papeška država
Smrt 10. november 1549 (81 let)
Rim, Papeška država
Pokopan Bazilika svetega Petra, Vatikan, Rim
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Pierluigi Farnese
Giovannella Caetani.
Partner Silvia Ruffini (zunajzakonska skupnost)
Otroci Pierluigi II. Farnese (vojvoda v Parmi; 1503-1547)
Paolo Farnese
Ranuccio Farnese (1509-1529)
Costanza Farnese
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Pisi
Grb
Geslo

Drugi papeži z imenom Pavel

Catholic-hierarchy.org

Papež Pavel III. (rojen kot Alessandro Farnese), italijanski kardinal, škof in papež, * 29. februar 1468, Canino (Lacij, Papeška država; danes: Italija), † 10. november 1549, Rim (Papeška država; danes: Italija).

Papež Pavel III. je bil papež med letoma 1534 in 1549.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Burna mladost[uredi | uredi kodo]

Tretjerojenec Alessandro – pred njim sta se rodila še Angelo in Girolama, po njem pa Beatrice in Giulia – se je rodil 28. februarja 1468 v Caninu – družinskem posestvu na Viterbskem (danes: Italija) - Pierluigiju di Ranuccio Farneseju in Giovanelli Caetani, hčerki Onorata Caetanija, vojvoda Sermonetskega. Pogonska prvina v farnezijanski uveljavitvi prihodnjega papeža je bil dedek; po materini strani pa je bila še krepkejša spodbuda njen daljni sorodnik Bonifacij VIII.. Mati je namreč izhajala iz starodavne plemiške rodovine Caetani, ki je dala Cerkvi papeža Bonifacija VIII. in šest kardinalov. Oče je izhajal iz srednje premožne plemiške rodbine rodom iz severnega Lacija. Njegova rodbina Farnese je bila vojaško usmerjena: Ranuccio je bil sposoben najemnik, vojščak pa je bil tudi Pierluigi; ni čuda, da so poslali k vojakom tudi Angela, svojega prvorojenca. Najbrž je bil enako primeren za vojaški stan tudi prihodnji papež, kar se da razumno sklepati iz njegove zgodnje strasti do lova in konj; takoj pa je odločila družinska strategija, ki jo je zastopala odločna in svojevoljna mati, da bo nastopil cerkveno kariero; tovrstni namigi so prihajali zlasti od materinega strica, apostolskega protonotarja Jakoba Caetanija. Na to službo se je skrbno pripravljal s temeljito humanistično izobrazba, ki ga bo zaznamovala tudi kot papeža: pisal bo dovršena pisma v latinščini, razvedrilo bo iskal v pisanju pesmi v grščini; ščitil bo pisatelje, mimogrede bo pripravil antični ikonografski seznam poganske mitologije, osvojil si bo uporabo klasičnih rekov. V študiju je uspešno napredoval, kar nam kaže papeško pismo (breve) z dne 4. februarja 1482, ki ga imenuje “magister”, a podpisal se je kot apostolski pisar – kar je pomenilo zanesljiv vstop v svet rimske kurije.
Ta uspešen vzpon je preprečil spor med Inocencom VIII. in Ferdinandom Neapeljskim, ki v svoj vrtinec sicer ni potegnil njegovega preudarnega očeta Pierluigija, ampak njegovega bojevitega brata Angela in sicer na protipapeški strani. Kmalu po tem je papež dal zapreti Aleksandra v Angelski grad – po nekaterih zaradi ponaredbe neke papeške listine, po drugih sicer malo verjetnih obtožbah pa naj bi mladenič hotel zastrupiti svojo mater in nečaka; pojavile so se pa še druge čenče. Gotovo je le to, da je fant nekaj časa odsedel v zaporu, potem pa se mu je posrečilo pobegniti med cerkvenimi telovskimi slovestnostmi 25. maja 1486; iz ječe so ga spustili po vrvi v košari, ko straža ni bila tako pazljiva. Imel je srečo, da ga je sprejel njegov stric Paolo Margani, mož materine sestre Jacopelle Caetani; ker se v Papeški državi ni čutil varnega, se je 1. julija podal v Firence. Tam ga je sprejela njegova sestra Girolama, ki se je že 1483 poročila za Lorenzovega prijatelja Puccija Pucci. Lorenzo Veličastni se je zanj odločno potegnil; 21. septembra je napisal papežu prošnjo, naj ga sprejme nazaj za apostolskega pisarja. V Florenci se je pri Demetriju Halkokondylu [1] izpopolnjeval v grščini. Lorenzo se je zanj ponovno zavzel prek svojega veleposlanika v Rimu Lanfredinija 4. in 10. aprila 1489 ter priporočil Aleksandra papežu, češ da je "persona docta et molto gentile", izurjen v "lettere greche", in torej "doctissimus", ter da se odlikuje "exemplo di buona et laudabile vita". [2] [3] [4] [5]

Kardinal in duhovnik[uredi | uredi kodo]

20. septembra 1493, pri 25. letih, ga je imenoval za kardinala Aleksander VI...

Leta 1499 je postal škof Montefiasconeja, 28. marca 1509 škof Parme in 15. junija 1519 škof Frascatija. 26. junija 1519 je prejel duhovniško posvečenje, a 2. julija istega leta škofovsko posvečenje.

9. decembra 1523 je postal škof Palestrine, 29. decembra 1523 škof Sabine, 20. maja 1524 škof Porta in 15. junija 1524 škof Ostije ter dekan kardinalskega zbora .

Papež[uredi | uredi kodo]

Pavel III. potrjuje Ignacijeva pravila (16. stoletje)
Pavel III. z nečakoma
kardinalom Alessandrom in vojvodom Ottavijom 1546., olje na platnu, 210 × 176 cm, Neapelj; naslikal Tizian

13. oktobra 1534 je bil izvoljen za papeža, kronan in ustoličen pa je bil 3. novembra istega leta.

Sklic Tridentinskega koncila[uredi | uredi kodo]

Pavel III. se je takoj po izvolitvi resno lotil uresničevanja načrtov za cerkveno obnovo. V nasprotju s svojim predhodnikom Klemenom VII. – ki se je na vse kriplje uspešno izmikal sklicanju vesoljnega cerkvenega zbora – je Pavel ustregel splošni želji tako vernih katoličanov kot tudi že skoraj ločenih protestantov, zlasti pa cesarja Karla V. po sklicanju ekumenskega koncila. Najprej se je namenil sklicati koncil v Mantovo, potem v Vicenzo, končno pa je sprejel cesarjev predlog in sklical koncil v Trento[6], mesto, ki je bilo še na tleh Svetorimsko-nemškega cesarstva, obenem pa blizu tudi Rimu. Težave so se pa grmadile ena na drugo: izbruhnila je vojna med Francijo in Nemčijo, Henrik VIII. je odtrgal od katoliške Cerkve Anglijo, a začetno navdušenje nemških protestantov za koncil se je ohladilo. Omeniti je namreč treba, da so si oni predstavljali koncil drugače, čisto demokratično: brez hierarhije, tj. papeža in kardinalov, pač pa ob enakopravnem sodelovanju laikov.
Udeležba pri tako pomembnem srečanju je bila dokaj pičla; večino udeležencev so sestavljali italijanski in španski škofje in kardinali ter redovni predstojniki. Po številnih zapletih se je koncil 13. decembra 1545 končno le začel. Predsedovali so mu papeževi legati kardinali Del Monte, Cervini in Pole, ki so bili stalno povezani z Rimom, od koder so dobivali navodila za delo koncila. Cesar je želel, da bi najprej razpravljali o obnovitvenih vprašanjih, protestantje pa so v prvo vrsto postavljali zahtevo po opredelitvi cerkvenega nauka in zlasti opravičenja. Papež in koncilski očetje so se odločili za sporazumno rešitev in tako so na koncilu vzporedno razpravljali o dogmatičnih in o reformnih vprašanjih. Poleg škofov so odmevno sodelovali številni znani teologi dominikanci, frančiškani, kapucini in jezuiti.
V začetnem obdobju prvega zasedanja 1545-1547 je tridentinski koncil določil kanon svetopisemskih knjig; obenem je potrdil pomen apostolskega oziroma ustnega izročila, ki so ga protestanti zavračali. Kot avtentično svetopisemsko besedilo je priznal vulgato [7], kot merilo njene razlage pa mnenje cerkvenih očetov in razsodbo cerkvenega učiteljstva. Izdal je dokumente, ki so razpravljali o izvirnem grehu in opravičenju, o zakramentih na splošno in še posebej o krstu in birmi. Koncil je sprejel prenovitvene odloke, ki so zahtevali dosledno vzgojo duhovniških kandidatov v semeniščih in bogoslovjih, kjer je bil temelj študij svetega pisma; dušnim pastirjem je naložil redno pridiganje ob nedeljah in praznikih, škofom pa ukazal, da morajo bivati v svojih škofijah in da ne morejo uživati več nadarbin hkrati.
Spomladi 1547 je Pavel III. zaradi kužne epidemije – pa tudi, da bi se izognil cesarskemu vmešavanju – koncil prenesel v Bologno, s čimer pa se cesar ni strinjal; papež Pavel III. je delo koncila začasno prekinil. [8]

Pokrovitelj umetnikov[uredi | uredi kodo]

Papež Pavel III. je bil eden največjih mecenov renesančnih umetnikov. V zelo dobrih odnosih je bil z Michelangelom, ki je po njegovem naročilu in z njegovo podporo poslikal v Sikstinski kapeli steno nad oltarjem s svojo nesmrtno Poslednjo sodbo.

Borec zoper suženjstvo[uredi | uredi kodo]

Papež Pavel III. je bil eden najodločnejših bojevnikov zoper suženjstvo v celotni človeški zgodovini. Glede tega je izdal več podobnih si pisem in bul. Najbolj znana je glede tega bula Sublimis Deus.

Dela[uredi | uredi kodo]

Bule in pisma[uredi | uredi kodo]

Papeške potrditve
  • Regimini militantis Ecclesiae je bula z dne 27. septembra 1540, s katero je papež Pavel III. potrdil jezuite oziroma Družbo Jezusovo. Njihovo število je omejil papež na 60 članov.
  • Z bulo Injunctum nobis z dne 14. marca 1543 pa je dal jezuitom proste roke za sprejemanje neomejenega števila članov.
  • 15. januarja 1535 je z bulo Debitum pastoralis potrdil ženski zavod »Reda regularnih klerikov svetega Pavla« (znani kot barnabiti), da se preuredi v samostan. Moški zavod je potrdil že njegov predhodnik Klemen VII..
  • 28. oktobra 1538 je z bulo In apostolatus culmine papež Pavel III. osnoval Univerzo v Santo Domingo (Španski otoki) v dominikanskem zavodu.
  • 29 novembra 1543 je z bulo Pastoralis officii cura papež barnabite izvzel izpod škofovske sodnosti (=jurisdikcije).
  • 30. novembra 1539 je potrdil bratovščino »Corpus Christi« (»Kristusovo telo«). To je bila prva bratovščina s tem nazivom.[9]
  • 1540 je potrdil pravila »regularnih klerikov iz Somaske« (imenovanih »somaskanci«).
  • 9. junija 1544 je potrdil z bulo Regimini Universalis pravila uršulink.
Bogoslužne določbe
Krščanska etika in nravnost
  • V Ameriki so frančiškanski misijonarji krščevali domorodce, ne da bi jim prej oznanjali evagelij. Pavel III. je objavil pod imenom Pastorale officiumpismo zoper suženjstvo z dne 29. maja 1537 [10].
  • apostolsko pismo Altitudo divini consilii z dne 1. junija 1537, s katerim je obsodil trgovino s sužnji. V isti listini je spodbudil frančiškane, ki so prvi prispeli v dežele Novega sveta, ki si jih je pravkar podredilo Špansko kraljestvo, naj na preprost način krščujejo Indijance[11].
  • Veritas ipsapismo zoper suženjstvo z dne 2. junija 1537; vsebino obojega povzema bula:
  • Sublimis Deus (Veličastni Bog) z dne 9. junija 1537. V njej obsoja odvajanje v sužnost domorodcev. Pavel III. je s svojo apostolsko oblastjo dokončal številne razprave, ki so jih vodili po evropskih univerzah glede narave prebivalcev Novega sveta: ali jih je treba smatrati za »višje živali« ali »nižje ljudi«? Pontifik je jasno poudaril, da so oni »ljudje kot vsi drugi. Zato jih nikakor ni dovoljeno oropati njihove svobode ali premoženja, četudi bi bili zunaj vere v Jezusa Kristusa.« Zato »v moči naše apostolske oblasti razglašamo, da se omenjeni Indijanci in drugi narodi, ki jih bodo morda odkrili, morajo spreobrniti na krščanstvo po pridigovanju Božje besede in po zgledu primernega življenja.« [12]
  • 16 februarja 1543 je z bulo Divina summaque papež ustanovil družbo Compagnia di Santa Maria della Grazia za reševanje prostitutk oziroma hotnic, ki so jih zbirali v hišo svete Marte.
  • Z bulo izdano v Rimu pri sv. Petru dne 14. januarja 1537 je potrdil podelitev vesoljne odveze svojemu naravnemu sinu Pierluigiju II. Farneseju, parmskemui vojvodu (1503-1547).
Določbe glede Judov
  • 12. maja 1540 je podpisal bulo Licet iudaei o Judih;
  • z apostolskim pismo Cupientes iudaeos iz leta 1542 je dovolil spreobrnjencem z judovstva ohraniti svoje premoženje in očetovsko dediščino;
  • Z bulo Illius qui pro Dominici je odobril osnivanje zavodske ustanove za spreobrnjene katehumene.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Družinske napetosti in razočaranja, kakor tudi terjatve Karla V., češ da padsko vojvodstvo pripada cesarstvu, so prisilili Pavla III., da je 13. septembra 1549 vrnil dve mesti Papeški državi; sorodnikoma – ki jima je ti papeški mesti poprej podelil, pa je dodelil drugi mesti. Ob spremstvu kardinala Alessandra Ottavia je 20. oktobra 1549 skrivaj zapustil večno mesto in prispel v Parmo, ki je Orsinijevi niso hoteli vrniti. Razočaranje nad izdajstvom nečakov je pripomoglo, da ga je v začetku novembra 1549 obšla slabost in 10. tega meseca je umrl.
Pokopali so ga v Baziliki sv. Petra v veličastno grobnico, ki mu jo je napravil Della Porta. Pravičnost ob njegovem vznožju po vsej verjetnosti predstavlja njegovo sestro Giulio [13]; njegovega naslednika Klemena VIII. je čutna golota figure tako bodla v oči, da je zapovedal Farnesejevim, naj jo pokrijejo s kovinsko tuniko. [14]

Družina[uredi | uredi kodo]

1502 je Alessandro Farnese spoznal žensko, s katero je bil kot kardinal v daljši zvezi, in mu je rodila štiri otroke; uradno njeno ime ni znano, domnevajo pa, da je to bila rimska plemkinja Silvia Ruffini [15]. Štirje otroci pa so bili:

  1. Costanza (1500 -1545);
  2. Pier Luigi (- tudi Pierluigi - 1503-1547), ki je dobil ime po svojem starem očetu (Pier Luigi Farnese Starejši). Bil je parmski vojvoda;
  3. Paolo (rojen 1504, umrl kot otrok 1512);
  4. Ranuccio (1509–1529), ki je vstopil v cerkveno in tudi najemniško službo.

1505 je Julij II. pozakonil Pierluigija in Pavla; Ranuccia je pozakonil Leon X..
Med nečaki sta bila dva kardinala, ki ju je Pavel III. uvedel med škrlatnike, in sta odlično opravljala visoko službo:

  1. Alessandro, [16] ki je opravljal mnoge odgovorne cerkvene službe; bil je tudi dekan kardinalskega zbora;
  2. Ranuccio [17] pa je imel velik vpliv na papeškem dvoru; sveti Karel Boromejski ga je zelo spoštoval zlasti zaradi njegove preudarnosti, podpiranja umetnikov in dobrodelnosti.

Predniki[uredi | uredi kodo]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Po eni strani papeža Pavla III. še lahko uvrščamo med renesančne papeže; sam je živel v stilu teh svojih predhodnikov; močno je podlegel nepotizmu ter bogato oskrbel svoje štiri otroke, tri vnuke pa je uvrstil med kardinale. Podprl je delovanje velikih umetnikov - Michelangelo je takrat nadaljeval gradnjo Petrove bazilike in naslikal Poslednjo sodbo v Sikstinski kapeli. Po drugi strani pa se je zavedal, da Cerkve in tudi samega papeštva ne bo okrepil z malodržavniško politiko svojih predhodnikov, ampak s korenito prenovo. Tako pomeni njegov pontifikát kljub njegovim osebnim renesančnim potezam začetek novega obdobja za Cerkev: podprl je tiste sile, ki naj bi pripomogle k notranji prenovi Cerkve in zaustavile nadaljnje širjenje verskega razdora na zahodu. [18]
  • Papež Pavel III. prestavlja prehod k novi, boljši in srečnejši dobi v papeški zgodovini. On kaže še razdvojen značaj, v katerem slabe, necrkvene navade preteklosti še niso premagane, a se vendarle družijo s prizadevanji novega časa. Na ta način Pavel III. nikakor še ni bil brez pridržka papež notranjecerkvene obnove. Njegovo poprejšnje življenje ni bilo nič boljše kot mnogih drugih renesančnih prelatov. Čeprav je že za časa njegovega kardinalstva nastopil nastopil obrat k nravstveni resnosti in cerkveni miselnosti, vendar tudi kot papež ni mogel popolnoma opustiti takratnih tako malo primernih (poganskih) navad. V Vatikanu so tako npr. obhajali razkošne slovesnosti, na katerih so nastopali glumači in popevkarice; papeža so opažali, kako je rad hodil na lov in sodeloval na imenitnih slavnostih svojih nečakov. Glavna napaka Pavla III. pa je bil njegov neobrzdani nepotizem – prizadevanje za povzdignjenjem svoje družine – otrok, vnukov in nečakov; tako je na primer vnuka Ottavia obdaril 1540 s Camerinom in Nepijem, svojega sina Pierluigija pa 1545 s Parmo in Piacenzo; dva nečaka je povzdignil v kardinalski zbor. Ta družinska politika mu je nakopala mnoge nevšečnosti in tudi hude spore s cesarjem. – Po drugi strani pa si je ta papež veliko bolj kot njegovi predhodniki prizadeval za čisto duhovna vprašanja in za notranjecerkveno obnovo, kar se je poznalo pri odločnih posegih v delovanje rimske kurije. Že od Siksta IV. je postal kardinalski zbor tako posvetnjaški, da je bil prav on glavna ovira kakršnikoli obnovi; Pavel III. pa je z mnogimi kardinalskimi imenovanji ta zbor temeljito obnovil, saj je v njem zbral nedvomno odlične in učene, pobožne ter svete može, kot so bili na primer: rochestrski nadškof Fisher, [19] Contarini, Caraffa – soustanovitelj teatincev, canterburyjski nadškof Pole, Morone idr. Prenovi je služila obnovitvena komisija, ki jo je ustanovil papež jeseni 1536; prenovitveno je posegel v delovanje starih cerkvenih redov, a obenm je potrdil in podpiral na novo nastale redovne družbe: teatince, barnabite, somaskerince, uršulinke, kapucine – a 27. septembra 1540 je potrdil jezuite, ki so postali papeževa glavna opora in gibalo pri cerkveni obnovi in v misijonih. Največje zasluge za zagon prenove pa si je pridobil Pavel III. s sklicom Tridentinskega koncila. [20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ grško: Δημήτριος Χαλκοκονδύλης
  2. ^ "persona docta et molto gentile", izurjen v "lettere greche", in torej "doctissimus", ter da se odlikuje "exemplo di buona et laudabile vita" – to pomeni: "oseba učena in zelo ljubezniva", izurjen v "grški književnosti", in torej "zelo učen", ter da se odlikuje "z zgledom lepega in hvalevrednega življenja".
  3. ^ Firenze, 10. aprila 1489, zapuščina Lorenza de’ Medici, Lettere XV, izdal L. Böninger, 2010, str. 79
  4. ^ "Paolo III, v: Enciclopedia dei Papi di Gino Benzoni". Treccani. 2000. Pridobljeno dne 10. avgust 2016. 
  5. ^ "Paolo III, papa". Treccani.it. 2014. Pridobljeno dne 10. avgust 2016. 
  6. ^ latinsko Tridentum; italijansko Trento; nemško Trient; po latinski obliki poznamo tudi poslovenjeno obliko za mesto Trident, za vesoljni cerkveni zbor pa po latinsko Concilium Tridentinum - Tridentinski koncil
  7. ^ Vulgata je svetopisemski prevod sv. Hieronima
  8. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 213s. 
  9. ^ "Le confraternite nella storia di Bussolengo". Pridobljeno dne 14. april 2015. 
  10. ^ datumi bul zoper suženjstvo sa pri različnih virih razlikujejo za nekaj dni
  11. ^ "Frate Toribio, gli indios e il battesimo “facile”". Pridobljeno dne 14. april 2015. 
  12. ^ "La prima carta dei diritti umani nacque nel Nuovo mondo". Pridobljeno dne 14. april 2015. 
  13. ^ Giulia Farnese (1474-1524) - je imela zvezo z Aleksandrom VI. in so jo zaradi izredne lepote imenovali kar Bella, kar pomeni Lepa
  14. ^ "Paolo III, papa". Treccani.it, Dizionario Biografico degli Italiani di Gigliola Fragnito. 2014. Pridobljeno dne 10. avgust 2016. 
  15. ^ Silvia Ruffini, rojena Borgia (1475-1561);
  16. ^ Alessandro kardinal Farnese mlajši (1520-1589)
  17. ^ Ranuccio (1530-1565)
  18. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 213. 
  19. ^ John Fisher ki se je upal postaviti po robu samodržcu Henriku ter je zato moral umreti umrl mučeniške smrti
  20. ^ F. Seppelt. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 275s. 

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Williston Walker: A History of the Christian Church. Charles Scribner's sons, New York 1921.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Georgius Rippel: Die Schönheit der katholischen Kirche. Neu bearbeitet und herausgegeben von Heinrich Himioben. Vierte Auflage. Schott und Thielmann, Mainz 1844.
(v italijanščini)
  • Signor Audin: ’’Storia di Leone Decimo’’. Milano 1845.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Luigi Carlo Federici: L'anno Santo ossia il Giubbileo secondo il rito della chiesa cattolica romana. Agnello Nobile, Napoli 1824.
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte.Vllecchi, Firenze 1974.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v angleščini)
(v latinščini)
(v italijanščini)

Alex Revelli Sorini: Paolo III Papa del buon bere]

(v francoščini)

Auteur : Jean-Paul Coudeyrette]

(v španščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Philippe de Luxembourg
Kardinal-škof Frascatija
1519–1523
Naslednik: 
François Guillaume de Castelnau-Clermont-Ludève
Predhodnik: 
Francesco Soderini
Kardinal-škof Palestrine
1523
Naslednik: 
Antonio Maria Ciocchi del Monte
Predhodnik: 
Niccolò Fieschi
Kardinal-škof Sabine
1523–1524
Naslednik: 
Pietro Accolti
Predhodnik: 
Domenico Grimani
Kardinal-škof Porta
1524
Naslednik: 
Antonia Maria Ciocchi del Monte
Predhodnik: 
Niccolò Fieschi
Kardinal-škof Ostije
1524–1534
Naslednik: 
Giovanni Piccolomini
Predhodnik: 
Niccolo Fieschi
dekan kardinalskega zbora Naslednik: 
Giovanni Piccolomini
Predhodnik: 
Klemen VII.
Papež
1534–1549
Naslednik: 
Julij III.