Sveti Hieronim

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glej Hieronim (razločitev) in Sveti Hieronim (razločitev).
Sveti Hieronim
Jacques Blanchard 001.jpg

Sveti Hieronim
(Jacques Blanchard, 1632)
duhovnik, spovednik, cerkveni oče,
cerkveni učitelj: Doctor Biblicus [1]
Rojstvo okoli 347, Stridon
Smrt 419 ali 420, Betlehem
Čaščenje Rimskokatoliška cerkev
Pravoslavje
Anglikanska cerkev
Protestantizem
Romarsko središče Bazilika Marije Snežne, Rim
God 30. september (zahodno krščanstvo)
15. junij (vzhodno krščanstvo)
Atributi lev, kardinalska obleka, križ, lobanja, trobenta, sova, knjige in pisateljski pripomočki
Zavetnik arheologi, arhivisti, biblicisti, knjižničarji knjižnice, šolarji, študenti, prevajalci
Ordo seu regula

Sveti Hieronim [hierónim], polno ime Evzebij Sofronij Hieronim (latinsko Eusebius Sophronius Hieronymus, grško Εὐσέβιος Σωφρόνιος Ἱερώνυμος), rimski duhovnik, teolog, apologet, biblicist, prevajalec, svetnik, cerkveni oče in cerkveni učitelj, * okoli 347, Stridon, † 30. september 419 ali 420, Betlehem, Palestina.

Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Najbolj znan je po latinskem prevodu Svetega pisma, ki je kasneje postal znan pod imenom Vulgata. Poleg drugih literarnih del so ohranjena tudi mnoga njegova pisma, v katerih poleg izrednega teološkega znanja kaže tudi osebno rahločutnost in svoj značilen temperament, ki dostikrat ni prizanašal s pikrostjo in odrezavostjo. Za slovenski kulturni prostor so posebej zanimiva pisma, ki jih je poslal znancem iz svojega mladostnega obdobja, in sicer v Oglej (na primer škofu svetemu Kromaciju) in Emono (ohranjeni sta Pismo devicam v Emoni in Pismo Antoniju, menihu v Emoni).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v mestu (oppidum) Stridon, ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku RekaTrstPostojna. Njegov oče je bil Evzebij, bogat posestnik, ki se je ukvarjal pretežno z živinorejo. Ime matere ni znano. Družina je bila krščanska. Hieronim je imel še precej mlajšega brata Pavlinijana, ki je kasneje tudi postal puščavnik, in sestro prav tako neznanega imena, ki je postala spokornica. Hieronimov sosed in dobri prijatelj je bil Bonoz, sin uglednih in premožnih staršev, s katerim sta preživela večino mladostnih let.[2]

Doma je bil skupaj z Bonozon deležen prvega izobraževanja, nato pa so ga starši dokaj zarana poslali na študij v Milan in Rim, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. V Trieru je stopil med menihe. Bivanje v Ogleju leta 370 mu je omogočilo stike s katoliško skupino v Emoni. Kmalu je odšel na obisk svetih krajev, vendar je na poti zbolel, se izpopolnjeval v Antiohiji, in se za nekaj let umaknil v puščavo. Leta 379 so ga posvetili v duhovnika. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. Papež Damaz I. ga je povabil v Rim za tajnika in svetovalca ter mu naložil zahtevno nalogo – revizijo obstoječega prevoda evangelijev. To je začetek njegovega monumentalnega dela, prevoda Svetega pisma v latinščino, ki ga imenujemo Vulgata (ljudska). To sicer ni bil prvi tovrstni prevod, pred tem so obstajali že drugi, ki jih skupno poimenujemo Vetus Latina, vendar jih je s svojo kakovostjo postopno povsem zasenčil. Nastal pa je po hebrejskih, aramejskih in grških izvirnikih. Cerkev ga je razglasila za standard in ga vsesplošno uporabljala vse do drugega vatikanskega koncila, torej več kot 1500 let.

Leta 384 je odšel v Betlehem, kraj Jezusovega rojstva, kjer je ostal do svoje smrti. Tam se je ukvarjal s študijem, prevajanjem, molitvijo, obiskoval je bolnike, ter ustanovil tudi samostan. Umrl je izčrpan in onemogel.

Češčenje[uredi | uredi kodo]

Njegove posmrtne ostanke so v 13. stoletju zaradi turške nevarnosti prepeljali v Rim in jih pokopali v Baziliki Marije Snežne, Rim, kjer se nahajajo še danes.

Je zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev, znanstvenih ustanov, asketov, Dalmacije in mesta Lyon. Je tudi priprošnjik proti očesnim boleznim.

Skozi stoletja je bil češčen posebno na Hrvaškem in Sloveniji, saj je bilo od nekdaj splošno znano, da je izhajal iz kraško-istrskih krajev. Predvsem hrvaški strokovnjaki so opravili zajetno število študij tako o njem kakor tudi o samem rojstnem kraju.

Sakralna dediščina v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Cerkve in kapele sv. Hieronima[uredi | uredi kodo]

Upodobitve v drugih cerkvah[uredi | uredi kodo]

Drugo[uredi | uredi kodo]

  • Ob Cerkvi sv. Križa v Stranah stoji tako imenovana »Hieronimova tisa«, ki je zgodovinsko zaščiteno drevo. Premer debla znaša 120 cm. Starost tise ni znana, čeprav naj bi po nekaterih navedbah le-ta znašala 1500 do 1600 let. Po legendi naj bi pod njo pridigal sveti Hieronim kot tudi sveta brata Ciril in Metod na poti v Rim leta 865. Franc Rupnik v Zgodovini hrenoviške župnije trdi, da naj bi se ta ljudska govorica razširila zaradi bližnje cerkve sv. Hieronima na Nanosu.[3][4]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Introduction to the doctors". Tommy Ferrys. Pridobljeno dne 2012-04-14. 
  2. ^ Rafko Valenčič, Sveti Hieronim – mož s Krasa, Družina, Ljubljana 2007, stran 17.
  3. ^ Rafko Valenčič, Sveti Hieronim – mož s Krasa, Družina, Ljubljana 2007, strani 138–148.
  4. ^ Register nepremične kulturne dediščine, Giskd2s.situla.org, pridobljeno 15. oktober 2016.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]