Bazilika Matere Usmiljenja, Maribor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bazilika Matere Usmiljenja


Kraj Maribor
Država Zastava Slovenije Slovenija
Verska skupnost Rimskokatoliška
Posvetitev Mati Usmiljenja
Stranski oltarji sveti Križ
Srce Jezusovo
sveta Filomena
Naša ljuba Gospa presvetega Srca Jezusovega (stranska kapela)
Frančišek Asiški
Lurška Mati Božja
Anton Padovanski
Status bazilika (7. november 1906)
župnijska cerkev
samostanska cerkev
Funkcionalno stanje aktivna
Kulturna dediščina Kulturni spomenik lokalnega pomena Slovenije
Razglasitev dediščine 8. april 1992
Splet Bazilika.info
Zgodovina
Zgrajena 1900
Zgradil pater Kalist Heric
Začetek gradnje 1892
Konec gradnje 1900
Blagoslovljena 11. avgust 1900
Arhitektura
Arhitekt Richard Jordan
Slog neoromanika
Dolžina 57,5 m
Širina 24 m
Višina 17,5 m
Število zvonikov 2
Višina zvonika 58 m
Materiali opeka
Zvonovi 3
Teža zvonov 3700 kg
Uprava
Župnija Maribor - Sv. Marija
Dekanija Maribor
Naddekanat Mariborski
Nadškofija Maribor
Metropolija Maribor
Maribor - Frančiškanski samostan
Lokacija Mestna občina Maribor
RKD št. 6070 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 8. april 1992

Bazilika Matere Usmiljenja v Mariboru je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji in je župnijska cerkev Župnije Maribor - Sv. Marija ter domača cerkev Frančiškanskega samostana Maribor. Patrocinij se obhaja 25. januarja, glavni shod pa je 15. avgusta, na veliki šmaren.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pater Kalist Heric, graditelj bazilike

Današnja cerkev s samostanom je bila grajena od leta 1892 do leta 1900 in stoji na mestu nekdanje kapucinske cerkve, zgrajene v 17. stoletju na željo mariborskega grofa Jakoba Khiesla. Zaradi vedno večjega števila romarjev je postala cerkvica premajhna. Od nje se je ohranila le grobnica.

Graditelj nove cerkve je bil frančiškan pater Kalist Heric, načrte je izdelal dunajski arhitekt Richard Jordan, gradbeni mojster pa je bil Jožef Schmalzhofer z Dunaja.

Stavba je zgrajena v neoromanskem slogu. Dolga je 57,5 metrov, široka 24 metrov in visoka 17,5 metrov. Fasado cerkve krasita dva mogočna 58 metrov visoka zvonika, ki se zaključita s šilasto streho in s 3 metre visokima pozlačenima križema. Leta 1895 so v zvonika namestili pet zvonov s skupno težo 8920 kilogramov (311 kg, 700 kg, 1300 kg, 2488 kg in 4121 kg) livarne Franz und Georg Goessner na Dunaju[2], ki pa jih je pobrala prva svetovna vojna. Ljubezen vernikov do Marijinega svetišča je leta 1924 ponovno darovala pet zvonov v skupni teži 7012 kilogramov (415 kg, 672 kg, 950 kg, 1610 kg in 3375 kg[3]) livarne J&H Buhl, uglašenih na tone B° - d' - f' - g' - b', leta 1938 pa še en zvon s težo 5855 kilogramov v čast Materi Usmiljenja, ki je bil uglašen na ton G°. To je bil največji zvon v takratni Jugoslaviji. Tudi ti zvonovi so postali plen druge svetovne vojne, ostal je le najmanjši zvon. Ko je največji zvon iz zvonika počasi drsel na tla, se je od njega jokaje poslavljala množica ljudi. Ob stoletnici prvih zvonov leta 1995 pa so bili ponovno dvignjeni v zvonik trije novi zvonovi iz livarne Rudolfa Pernerja (Passau) s skupno težo 3700 kilogramov (716 kg, 1020 kg in 2014 kg), uglašeni na tone d' - f' - g'.

Cerkev ima tri vhode, ki so kamnoseško okrašeni. Najbogateje je obdelan glavni portal z mozaikom v luneti, ki prikazuje Marijino oznanjenje. Na sedlu nad rozeto stoji pozlačena podoba Matere Usmiljenja z napisom: »Vsem, ki pobožno vstopijo in zaupno prosijo, bodi morska zvezda in v smrtni uri vrata nebeška, o Marija!«

Cerkev je 11. avgusta 1900 slovesno blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik ob navzočnosti številnih Mariborčanov in romarjev iz različnih krajev takratne Avstro-Ogrske.

Bazilika[uredi | uredi kodo]

Bazilika na stari razglednici

Šest let pozneje, 7. novembra 1906, je papež Pij X. povzdignil romarsko cerkev v manjšo baziliko, kar nam pove tudi grb na pročelju cerkve, ki ga je izklesal akademski kipar Viktor Gojkovič. To je bila prva cerkev s tem nazivom v Avstro-Ogrski.

Notranjost in poslikava[uredi | uredi kodo]

Cerkev je troladijska bazilika in je bila prvotno v celoti poslikana po vzoru stenskega slikarstva iz 11. in 12. stoletja. Poslikala sta jo slikarja in dekoraterja Jožef Kott in Franc Pruzsinszky. Frančiškani so po drugi svetovni vojni cerkev prebelili, tako da je danes ohranjena le manjšina fresk. Mednje spada upodobitev na slavoloku, ki prikazuje Marijo, kraljico sveta, sedečo na prestolu z Jezusom v naročju. Obdana je z zborom angelov. Na banjastem stropu so ohranjeni medaljoni z Marijinimi predniki in prispodobe vzklikov iz Lavretanskih litanij:

  • Prvo polje (od zadaj naprej): Abraham in Izak ter vzklika Posoda duhovna in Roža skrivnostna
  • Drugo polje: David in Salomon ter vzklika Posoda vse svetosti in Posoda časti vredna
  • Tretje polje: Asa in Ozej ter vzklika Stolp Davidov in Stolp slonokosteni
  • Četrto polje: Ezekiel in Jozue ter vzklika Hiša zlata in Skrinja zaveze
  • Peto polje: Jakob in Jožef ter vzklika Vrata nebeška in Zgodnja danica.

Na korni empori so v medaljonih upodobljeni angeli v molitvi. Leta 2016 so bile restavrirane freske na sprednji nosilni steni kora. Stene prezbiterija so od leta 1965 poslikane s svetopisemskimi prizori, delom akademskega slikarja Staneta Kregarja.

Glavni oltar[uredi | uredi kodo]

Glavni oltar je najlepši in najdragocenejši okras celotne cerkve. Izdelan je iz 17 vrst marmorja. Nad oltarno mizo se dviga oltarni nastavek, katerega sredinska os je poudarjena, in sicer z lepo oblikovanim tabernakljem s kovinskimi dvokrilnimi vrati, na katerih sta upodobljeni črki alfa in omega ter prispodobe svete maše in evharistije. Prizori so izdelani v tehniki vloženega emajla ter so kopije slik iz Verdunskega oltarja (iz leta 1181). Nad tabernakljem se dviga baldahin s stekleno kupolo, pod njim stoji križ, nad njim pa je niša z milostno podobo Matere Usmiljenja. Na oltarnem podstavku so izdelani v tehniki torevtike simboli evangelistov. Oltar krasijo še kipi svetega Joahima in svete Ane ter svete Elizabete in svetega Zaharije, delo kiparja E. Kupowskega. Na vrhu oltarja stojijo štirje leseni pozlačeni kipi serafov z napisnimi trakovi v rokah (iz leve proti desni): »Marija, Mati milosti.«, »Marija, mati usmiljenja.«, »Obvaruj nas hudega!«, »Sprejmi nas ob smrtni uri!«.

Milostna podoba Matere Usmiljenja[uredi | uredi kodo]

Zgodovina te podobe se prične leta 1746, ko je grofica J. F. Stubenberg, rojena Khünburg, prosila župnika iz Slovenskih Konjic za močno poškodovani Marijin kip. Z velikim veseljem ga je sprejela ter odnesla v Gradec k slikarju Wigelsfölsu na obnovitev. Tu se je v restavratorski delavnici zgodi prvi čudež ozdravitve. Eno leto je kip stal v grajski kapeli v Freibüchlu pri Wildonu. Zaradi številnih uslišanj so romarji poimenovali kip »Mati Usmiljenja«. Grofica se je s težkim srcem odločila in kip predala leta 1747 ljudem v čaščenje k minoritom v Maribor.

Mariborčani so jo zaradi številnih uslišanj proglasili za zavetnico Maribora. Cesar Jožef II. je dal ukaz, da se minoritska cerkev ob Dravi zapre in da se kapucini preselijo v Marijino cerkev (predhodnico bazilike). Od takrat je Marija ostala na tem kraju in deli milost vsem, ki jo prosijo. Leta 1864 so cerkev s samostanom prevzeli frančiškani in jo upravljajo še danes. Iz velike hvaležnosti za vse uslišane prošnje pa so Mariborčani in ostali romarji pod vodstvom patra Kalista zgradili to veličastno baziliko.

Oprema[uredi | uredi kodo]

Doprsni relief svetega Ambroža

Stranski oltarji: Cerkev ima sedem stranskih oltarjev. V levi stranski ladji: oltar sv. Križa, oltar Srca Jezusovega s kipoma Marijinega Srca in svetega Jožefa, na zaključni strani ob prezbiteriju pa oltar svete Filomene, ki stoji v osrednji niši, ob njej pa kipa svete Barbare in svete Neže. V desni stranski ladji: oltar svetega Frančiška Asiškega s svetim Rokom in svetim Florjanom, oltar Lurške Matere Božje in na zaključku ladje oltar svetega Antona Padovanskega, v desni niši stoji kip svetega Ludvika v levi pa svetega Blaža. Na desni strani ob prezbiteriju se nahaja stranska kapela z oltarjem Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega.

Cerkveni portal

Prižnica: Kakor celotna stavba in njena oprema je tudi prižnica izdelana po načrtih arhitekta Jordana. Prižnica počiva na osrednjem močnejšem stebru, ki je obdan s šestimi vitkimi marmornimi stebrički. Na marmorni ograji so doprsni reliefi štirih velikih cerkvenih očetov Zahodne cerkve: svetega Gregorja Velikega, svetega Avguština, svetega Ambroža in svetega Hieronima. Na strehi prižnice je kip svetega Janeza Krstnika s križem v rokah, okoli katerega se ovija trak z napisom: »Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!«

Vitraži: Skoraj vsa barvna okna so bila med drugo svetovno vojno uničena, razen rozete na severni strani cerkve. Po letu 1960 so bili izdelani za prezbiterij trije novi vitraži po osnutkih slikarja Staneta Kregarja in dva po osnutku Pavla Sušiloviča, ki je izdelal tudi barvno okno nad glavnim vhodom.

Orgle: Leta 1900 je cerkev dobila orgle, ki jih je izdelal mariborski orgelski mojster Jožef Brandl. Leta 1992 so bile obnovljene in povečane.

Stranska kapela: Na desni strani prezbiterija je stranska kapela, v kateri je dnevno izpostavljeno Najsvetejše za čaščenje in molitev.

Kripta: Kripta se nahaja pod prezbiterijem. Dostop do nje je iz zunanjega samostanskega dvorišča. V njej so našli svoj počitek mariborski grofje Khiesel in Brandis, patri kapucini (tudi Kalist Heric), ki so ljudem pomagali v času kuge, mariborski škofje, med njimi Anton Martin Slomšek (kasneje prestavljen v stolnico) in njegova naslednika Jakob Stepišnik in Mihael Napotnik. Danes je nedostopna.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]