Avguštin iz Hipona

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avguštin iz Hipona
Upodobitev sv. Avguština Lateranska bazilika, 6. stoletje
Upodobitev sv. Avguština
Lateranska bazilika, 6. stoletje
škof in cerkveni oče
cerkveni učitelj
"Doctor gratiae"
Rojstvo13. november 354
Thagaste[d], Numidia Cirtensis[d], Rimsko cesarstvo
Smrt28. avgust 430[1] (75 let)
Hippo Regius[d], Numidia Cirtensis[d], Zahodno Rimsko cesarstvo
Čaščenjerimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacijapredtridentinsko obdobje
Romarsko središčePavija
God28. avgust
Atributiškofovska oprava, knjiga, goreče srce
Zanimivost386 spreobrnjen iz manihejstva

Avguštin iz Hipona[2] (latinsko Augustinus), največji latinski cerkveni oče, cerkveni učitelj, rimski cerkveni pisatelj in filozof, * 13. november 354, Tagaste (danes Souk-Ahraz, Alžirija), Numidija, Rimsko cesarstvo, † 28. avgust 430, Hippo Regius, (danes Annaba, Alžirija), Rimsko cesarstvo.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Avguštin se je rodil leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki, materi Moniki in očetu Patriciju. Izobraževal se je v Kartagini in se tu zaposlil kot profesor retorike, kasneje še v Rimu in Milanu. V študentskih letih je sledil manihejski veri. Živel je izredno boemsko življenje. Od leta 371 je živel v zunajzakonski skupnosti. Leta 372 je dobil sina Adeodata (od Boga dan). Mati mu je nato določila za ženo primernejše dekle, ki pa še ni bila godno za ženitev. Avguštin si je med čakanjem dobil drugo priležnico. Prva, s katero je dobil sina, se je vrnila v Afriko in Avguštinu obljubila zvestobo in vzdržnost do konca življenja. Za to dejanje Avguštin takrat še ni bil sposoben zbrati poguma, kar je pozneje pogosto obžaloval. Iz manihejstva se je spreobrnil leta 386 v Milanu. Še prav posebej je nanj vplivalo Pismo Rimljanom. Svoje spreobrnjenje je opisal v delu Izpovedi. Na veliko noč leta 387 je bil krščen in se je vrnil v Afriko, kjer je ustanovil meniško skupnost. Leta 395 je bil posvečen v škofa v Hiponu, kjer je preostanek življenja preživel popolnoma predan Bogu. Kot škof je umrl leta 430 med vandalskim obleganjem Hipona. Svojemu samostanu zapusti Regulo, ki so jo v 12. stoletju prevzeli avguštinci. Kmalu po smrti so ga razglasili za svetnika. Uvrščamo ga v patristično obdobje.

V pravoslavnih cerkvah, ki ne priznavajo vseh njegovih naukov, je navadno imenovan blaženi Avguštin. Številni protestanti ga imajo za duhovnega začetnika protestantizma, saj je imel velik vpliv na začetnika protestantizma Martina Lutra, ki je bil avguštinski redovnik.

Avguštinova dela se odlikujejo po izvirnosti. Pisal je po načelu, da to, kar živi, tudi misli in obratno. Njegovo glavno vodilo je problem človekove eksistence. Njegov najvišji princip je Bog, ki je izvir vseh stvari in najvišje dobro. Božji razum je mnogo večji od človekovega omejenega razuma, zato je potrebno verovati v verske resnice oziroma dogme.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Uvrščamo ga med prve odločilne filozofe krščanskega srednjega veka. Njegova odlika je v eksistencialni doslednosti krščanske misli. Za celotno filozofijo notranjega sveta je zelo pomemben pojem spomina (memoria). Je vezana prvina, ki povezuje zunanje, notranje in najbolj notranje področje. Povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost v stalno navzočnost. Spomin je tako najbolj pomemben za dojemanje najbolj notranjega jedra vsake stvari. Njegova filozofija je imela izreden vpliv na srednjeveško sholastično filozofijo.

Govorica[uredi | uredi kodo]

Z Avguštinom znova nastopi zgodovinska podoba logosa kot temelja eksistencialne biti, ki jo zmore brati človeški um. Sredstvo pri tem je govorica. Njegov uvid ne pomeni samo racionalnega zrenja, ampak intelektualno dejavnost, s katero odkrivamo temelje lastne biti. Razlikuje tri področja človeka: zunanje, notranje in najbolj notranje.

Etika[uredi | uredi kodo]

Etika je pri njem usmerjena v življenje po smrti, kjer bo človeku poplačano za zmerno moralno življenje. Glavne vrline ostajajo enake kakor pri Platonu (pogum, zmernost, pravičnost, modrost). Doda pa jim še tri glavne krščanske vrline: vera, upanje, ljubezen. Na področju etike poda tudi pomembno vprašanje svobodne volje. Bog sicer ve, kdo bo odrešen, vsak pa se po svoji volji odloča, kako bo živel.

Teologija[uredi | uredi kodo]

Vitražna upodobitev sv. Avguština
(Lightner museum)
Božja država
Rokopis iz 1470.

"Confessiones" (Izpovedi)
(v latinščini) Benetke 1752

Bog[uredi | uredi kodo]

Boga pojmuje kot osebo. Je transcendenca človekove osebe, ki jo doživljamo v osebnem odnosu do njega. Človek je podoben Bogu po svoji osebi, obenem pa Bog presega človeka in je temelj njegove osebe. Bog je višek človekove mišljenjske dejavnosti. Priznava, da so zakramenti Cerkve Kristusovi zakramenti. On jih je ustanovil, zato je tudi njihov glavni podeljevalec.

Ekleziologija[uredi | uredi kodo]

Misel o občestvu svetih ima pri tem temeljno vlogo. Cerkev vidi kot ljudstvo na poti k nesmrtnosti. Cerkev je podoba Kristusovega skrivnostnega telesa. Sveti Duh je duša tega telesa.

Dela[uredi | uredi kodo]

Do leta 390 je napisal:

  • Proti akademikom (to je skeptikom; Contra Academicos),
  • Red (De ordine - vprašanje dobrega in zla v svetu in človekovem življenju),
  • Samogovori (Soliloquia),
  • Življenje v sreči (De beata vita),
  • O svobodni izbiri (De libero arbitrio).

Vsa ta dela so napisana po spreobrnenju.

Najpomembnejše Avguštinovo delo:

  • Izpovedi (Confessiones) so eno izmed velikih del svetovne literature. Delo predstavlja sintezo antične in krščanske kulture, antičnega in krščanskega človeka. V Izpovedih je poskusil zgnesti vse bogastvo in siromaštvo človekovega duha in srca. Vseh trinajst knjig je ena velika zahvalna molitev. Izpovedi so čisto svojevrstno literarno delo. Po snovni strani je delo avtobiografija, zadnje tri knjige pa razlagajo zgodbo stvarjenja in vključujejo razmišljanja kozmičnih razsežnosti. Med prvimi desetimi knjigami pa je treba ločiti prvih devet knjig, ki opisujejo Avguštinovo življenje do materine smrti, in deseto, ki poudarja pisateljevo duševno stanje.

Prevodi v slovenščino[uredi | uredi kodo]

Navedki[uredi | uredi kodo]

Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.[4]

Ljubezen do bližnjega vključuje tudi ljubezen do sebe.[5]

Moja duša naj te hvali, da te bo ljubila, in izpoveduje naj ti tvoja usmiljenja, da te bo hvalila.[6]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Avguštin je umrl 28. avgusta 430 v Hiponu v Severni Afriki, Rimsko cesarstvo (Hippo Regius, danes Annaba, Alžirija). Mesto so takrat oblegali arijanski Vandali, ki so se začasno umaknili. Ko so se vrnili, so po "vandalsko" mesto uničili; le Avguštinova stolnica in knjižnica sta ostali nedotaknjeni.

Avguštin je umrl z mislijo, da je smrt prehod v večno življenje h Kristusu in izpolnitev najglobljih želja človeškega srca, kot je to izpovedal že v svojih Izpovedih in je omenjeno v navedku.

Avguštin je eden največjih svetnikov in cerkvenih učiteljev. Dobil je častni naslov Doctor gratiae (Doktor milosti). [7]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Avguštin: Izpovedi (prevod Anton Sovre, priredil Kajetan Gantar), Mohorjeva družba Celje 1978.
  • Avguštin: Izpovedi (prevod Anton Sovre), Celje 1984.
  • J. Juhant: Zgodovina filozofije, Ljubljana 2001.
  • G. Adalbert Hamman: Korenine naše vere, Ljubljana 1993.
  • Molitveno bogoslužje, Bogoslužni molitvenik II, Slovenska škofovska liturgična komisija, Ljubljana 1977.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. Pomotoma so mu pogosto dodajali ime Avrelij (Aurelius).
  3. J. Hrovat, Rokopisni patristični prevodi Klemena Velikonje iz zapuščine Ivana Vrhovnika, Ljubljana 1997 (COBISS)
  4. Izpovedi I,1. Prevod v Molitvenem bogoslužju, Bogoslužni molitvenik II, stran 932. Sovre prevaja takole: Gospod, ti nas spodbujaš, da nam je radost, tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi. (Celje 1978, str. 5.)
  5. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. Pridobljeno 6. avgusta 2006.
  6. Izpovedi
  7. »Saint Augustine - Doctor Gratiae«. David Lindsay. Pridobljeno 13. marca 2012.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]