Anton Sovre

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Anton Sovre
Portret
Rojstvo 4. december 1885({{padleft:1885|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Šavna Peč
Smrt 1. maj 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (77 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic filolog, prevajalec
Spletna stran
antonsovre.si

Anton Sovre [antón sovré], slovenski filolog in prevajalec, * 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana.

Sovre velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del, ki je imel prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture.

Po Antonu Sovretu je dobila ime Sovretova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Hrastniku, natančneje v vasi Šavna Peč v bližini Zidanega Mostu, kjer je sprva obiskoval tudi osnovno šolo. Višje razrede je obiskoval v Krškem, gimnazijo pa sprva v Celju, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1906 maturiral. Po srednji šoli je študiral na Dunaju in Gradcu klasično filologijo, kjer je leta 1912 opravil delni izpit.

Po študiju je nekaj mesecev poučeval v Ljubljani in Gorici, ob izbruhu prve svetovne vojne pa je bil vpoklican v vojsko in poslan na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen v glavo.

Po vojni je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je delal kot učitelj na Ptuju, v Pančevem ter Sremskih Karlovcih. Kasneje je postal prosvetni inšpektor v Beogradu in Ljubljani.

Njegov naslednji izziv je postal gledališče, zaradi česar je pustil službo inšpektorja in postal dramaturg v Slovenskem narodnem gledališču. Leta 1946 je bil izvoljen za izrednega in leta 1951 za rednega profesorja za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti. Leta je bil 1953 izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), 1963 za častnega predsednika Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Umrl je 1. maja 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Na grob so mu vklesali Pindarove verze, ki jih je prevajal na večer pred svojo smrtjo:

Sreča je nagrada prva, druga dober glas
a kdor pridobil si je oboje,
si spletel venec je najlepši.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Apologija, Kriton, Sokratova smrt v Fajdonu v Poslednji dnevi Sokrata, 1955; Simposion in Gorgias, 1960

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]