Anton Sovre

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Anton Sovre
Portret
Rojstvo4. december 1885({{padleft:1885|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1]
Šavna Peč
Smrt1. maj 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1] (77 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg SHS
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Poklicfilolog, prevajalec
Spletna stran
antonsovre.si

Anton Sovre [antón sourè], slovenski filolog in prevajalec, * 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana.

Sovre velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del. Imel je prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture.

Po Antonu Sovrétu je dobila ime Sovrétova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v vasi Šavna Peč med Hrastnikom in Zidanim Mostom, kjer je preživel otroštvo in sprva obiskoval tudi osnovno šolo. Sovretov oče je bil železniški čuvaj. Ko se je pri delovni nesreči hudo poškodoval in ni mogel več opravljati dotedanjega dela, so se preselili v Krško, kjer je Sovre dokončal osnovno šolo.[2] Gimnazijo je sprva obiskoval Celju, nato pa v Ljubljani, kjer mu je profesor Ivan Tertnik vzbudil zanimanje za grško poezijo in kjer je leta 1906 maturiral. Po srednji šoli je študiral na Dunaju in Gradcu klasično filologijo, kjer je leta 1912 dosegel absolutorij.[3]

Po študiju je kot suplent nekaj mesecev poučeval v Ljubljani in na tedaj novo ustanovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, ob izbruhu 1. svetovne vojne pa je bil vpoklican v vojsko in poslan na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen v glavo.

Po vojni je od leta 1919-1926 kot suplent poučeval na gimnaziji na Ptuju, diplomiral in opravil državi strokovni ("profesorski") izpit na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po tem je bil v letih 1926-1938 profesor na gimnaziji v Ljubljani, razen med 1932-1934, ko je bil zaradi slovenoborstva kazensko premeščen v Pančevo ter Sremske Karlovce. Kasneje, 1938-1941, je bil inšpektor za klasične jezike na Ministrstvu prosvete v Beogradu, od 1941-1945 pa prosvetni inšpektor pri banski upravi v Ljubljani.[4]

Njegov naslednji izziv je postal gledališče, zaradi česar je pustil službo inšpektorja in postal dramaturg v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Leta 1946 je bil izvoljen za izrednega in leta 1951 za rednega profesorja za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1963 za častnega predsednika Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Umrl je 1. maja 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Na grob so mu vklesali Pindarove verze, ki jih je prevajal na večer pred svojo smrtjo:

Sreča je nagrada prva, druga dober glas
a kdor pridobil si je oboje,
si spletel venec je najlepši.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]