Edvard Ravnikar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Edvard Ravnikar
Portret
Rojstvo 4. december 1907({{padleft:1907|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1]
Novo mesto
Smrt 23. avgust 1993({{padleft:1993|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1] (85 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic arhitekt

Edvard Ravnikar (tudi Edo Ravnikar), slovenski arhitekt, * 4. december 1907, Novo mesto, † 23. avgust 1993, Ljubljana.

Ravnikar je bil po krajšem študiju na Dunaju učenec Jožeta Plečnika. Pri njem je tudi diplomiral. V letih 19381939 se je krajši čas izpopolnjeval pri Le Corbusierju. Med leti 19461980 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani (1946-50 je predaval tudi o kulturni oz. umetnostni zgodovini na novoustanovljeni Akademiji za upodabljaločo umetnost, kasnejši ALU). Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Ravnikarjeva arhitektura postopoma dobiva objektivno kritično vrednotenje. Cenjen je med svojimi učenci, ki so o njem priredili nekaj razstav in izdali več knjig. Umetnostni zgodovinarji od F. Šijanca, N. Šumija in S. Bernika so ga ocenili kot osrednjega slovenskega arhitekta 20. stoletja po J. Plečniku.

Arhitekt[uredi | uredi kodo]

Grobišče talcev, Begunje

Ravnikarjeva arhitektura je neobičajna avtorska sinteza, ki črpa iz Plečnikovega lokalno obarvanega klasicizma, Le Corbusierjevega brutalizma in ljudske arhitekture, pa tudi antičnih in drugih vzorov, od Skandinavije do Japonske. Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani. Izvirne prvine načrtovanja je še bolj pokazal pri izjemni konceptni in izvedbeni rešitvi, Moderni galeriji v Ljubljani. Izidor Cankar je načrte zanjo najprej iskal pri Plečniku, kasneje je delo zaupal Ravnikarju, ki si je zato nakopal tudi Plečnikovo zamero.

Za njegovo najpomembnejše delo v Ljubljani velja urbanistično in arhitekturno celostno zasnovani kompleks Trga revolucije v Ljubljani, zasnovan (1960). Preurejanje območja nekdanjega Uršulinskega vrta so načrtovali že v petdesetih letih, delno celo prej, ko so postavljali stanovanjske hiše v zaledju Prešernove ceste. Ravnikar je s svojo zamislijo zmagal na natečaju in za tem, skupaj s sodelavci, urejal celoto in posamezne objekte do leta 1982. Kompleks obsega ploščadi in različno visoke ter različno oblikovane stavbe: tlorisno tristrani stolpnici TR2 (Ljubljanska banka) in TR3 (nekdaj Iskra) v osi simbolnih ljubljanskih vrat, blagovnico Maximarket ob vzhodnem robu in kulturni ter kongresni center Cankarjev dom (dokončan 1982). Ob robu trga stoji še Spomenik revoluciji (D. Tršar, otvoritev 9. maj 1975). Površino velikega trga so znova pretlakovali in odprli septembra 2014. Takrat so premaknili drog za slovensko zastavo in umaknili korito z lipo.

Drugo pomembno Ravnikarjevo delo, zlasti s področja urbanizma, je Nova Gorica. Mesto je bilo zgrajeno po II. svetovni vojni kot samostojno mesto na robu starega mesta Gorica, ki je po določitvi nove državne meje ostalo v Italiji. Urbanistični načrt mesta je zasnovan kot mreža, ki so jo pričeli graditi leta 1947. Ravnikarjev urbanistični načrt nikoli ni bil izveden v celotnem obsegu.

Znane zgradbe in ureditve, ki jih je zasnoval Ravnikar, so: izjemna palača Mestne občine Kranj (OLO Kranj), grobišče talcev v Begunjah in posebej zanimivo grobišče talcev v Dragi. Zasnoval je ureditev za pokopališče internirancev v Kamporju na Rabu (1953) in več manjših spomenikov v Ljubljani. Njegovo delo so mdr. stanovanjski kompleks Ferantov vrt (1975), zgradba časopisnga podjetja Dnevnik (Kanarček, poimenovana po rumeni plastični fasadi) in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, nazadnje je zmagal na natečaju za prizidek k Narodni galeriji (dograjen 1993), vse v Ljubljani. Več objektov je postavil tudi v Kranju (banka, Hotel Creina, Veleblagovnica Globus - sedaj knjižnica). Ravnikar je oblikoval opremo za knjige, plakate in druge izdelke.

Med drugim je bil Ravnikar tudi del projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd.

Pedagog[uredi | uredi kodo]

Edvard Ravnikar je bil med mladimi arhitekti, ki so po II. svetovni vojni tudi s pomočjo političnih povezav, prevzeli vodenje šole za arhitekturo v Ljubljani. Katolicizmu in klasični arhitekturi predani Plečnik je zaradi svojega političnega prepričanja in starosti po vzpostavitvi komunistične oblasti v Jugoslaviji na univerzi ostal ob robu in v senci učencev. Plečnikovo neomajno vztrajanje pri tradicionalnem poučevanju arhitekture je že v letih med 1920 in 1930 vzbudilo odpor pri nekaterih njegovih študentih, ki so jih zanimala sodobnejša gibanja v arhitekturi. Kar sedem jih je odšlo delat k Le Corbusierju v Pariz, med njimi tudi Edvard Ravnikar. Ta je odlične risarje in marljive sodelavce z veseljem sprejel. Z znanjem in izkušnjami, ki jih je nabral pri Le Corbusierju, je Ravnikar na prehodu iz 1940-ih v 1950-a razvoj slovenske arhitekture, skupaj z nekaterimi drugimi ustvarjalci, uspel odvrniti stran od ideologije socialističnega realizma. Arhitekturna šola se je oprla na sodobne arhitekturne tokove v zahodni Evropi ter kritično razpravo, ki je potekala znotraj CIAM.

Slovenski modernizem[uredi | uredi kodo]

Ravnikar sam in njegovi študentje so prevzeli ključne naloge pri povojni prenovi in obnovi v socialistični Sloveniji in širše v Jugoslaviji. Slovenska moderna arhitektura, ki je nastajala v tem času, je prepoznavna po razumni uporabi materialov, premišljeni tlorisni organizaciji in posebnih detajlih pri oblogah površin in spajanju konstrukcij. Arhitekti so bili po eni strani prisiljeni izumljati novosti zaradi pomanjkanja gotovih gradbenih izdelkov, po drugi strani pa so pomenili nadaljevanje obrtništva, ki ga je v šolo vpeljal Plečnik. Najvidnejši Ravnikarjevi študenti, ki so ustvarjali arhitekturo tega obdobja, so arhitekti: Savin Sever, Oton Jugovec, Milan Mihelič, Miloš Bonča, Grega Košak, Majda Dobravec Lajovic, Janez Lajovic, Stanko Kristl in Ilija Arnautović. Ravnikar je oblikoval znak Osvobodilne fronte slovenskega naroda.[2]

PRIZNANJA: Edvard Ravnikar je dobil več pomembnih nagrad, mdr. Prešernovo 1961 in 1978 (za življenjsko delo), Plečnikovo nagrado 1975 in 1987 (jubilejno), jugoslovanski nagradi "Borbe" in Avnoja (1982) in dunajsko Herderjevo nagrado (1988). Postal je dopisni član Jugoslovanske akademije v Zagrebu (JAZU, 1963), Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU: dopisni član 1969, redni 1979), 1985 je dobil naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, Tehniška univerza v Gradcu (Graz) pa mu je leta 1988 podelila častni doktorat.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ Bole, Tone; Vidmar, Josip. (ur.) Enciklopedija Slovenije, zv. 3 (Eg – Hab), Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989., str. 378. in 379., ISBN 86-11-14288-8 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]