Anton Bajec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Bajec
Rojstvo 6. januar 1897({{padleft:1897|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1]
Polhov Gradec
Smrt 10. junij 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1] (88 let)
Ljubljana
Narodnost Zastava Slovenije slovenska
Področja jezikoslovje
Ustanove Filozofska fakulteta v Ljubljani, Slovenska akademija znanosti in umetnosti
Alma mater Univerza v Ljubljani
doktorat 1923
Pomembne nagrade Prešernova nagrada (1950)
Kidričeva nagrada (1978)

Anton Bajec [ánton bájec], slovenski jezikoslovec, * 6. januar 1897, Polhov Gradec, † 10. junij 1985, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Bajec je po študiju slavistike in romanistike opravil habilitacijo v Parizu in leta 1923 doktoriral v Ljubljani. Bil je profesor in ravnatelj ženske realne gimnazije v Ljubljani. Po koncu vojne je poučeval najprej na učiteljišču, nato pa je bil do leta 1962 predavatelj za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od tedaj pa je delalal na SAZU. Bil je predsednik, oziroma sopredsednik komisije za pravopis in član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Bil je tudi lektor v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in sourednik Slovenskega jezika, Slavistične revije ter Jezika in slovstva. Leta 1972 je postal izredni, leta 1978 pa redni član SAZU. Prejel je Prešernovo nagrado (1950) za znanstveno delo pri Slovenskem pravopisu ter kolektivno Kidričevo nagrado za vsebinsko zasnovo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1978).

Bajčevo zgodnje zanimanje za romanistiko se je kmalu umaknilo slavistiki, posebej ga je zanimalo vprašanje slovenskega knjižnega jezika. Kot član »čitnikarjev« je sodeloval pri pripravi in izdaji več Slovenskih čitank za srednjo šolo in pri Slovenski slovnici (1940) ter pri vseh njenih predelanih izdajah med letoma 1947-1964. Bil je tudi sestavljalec drugih učnih pripomočkov za pouk slovenščine. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Je tudi soavtor Načrta pravil za novi slovenski pravopis (1981). Napisal je približno 60 člankov o knjižnem jeziku. Prevajal je iz francoščine in angleščine ter bil soavtor Italijansko-slovenskega slovarja (1941, 1971). Raziskoval je zlasti besedotvorje in objavil monografijo Besedotvorje slovenskega jezika v 4 delih (1950-1959). Zadnji dve desetletji pa se je posvetil Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

Bajec je bil po letu 1945 pri nas osrednja osebnost v raziskovanju slovenskega knjižnega jezika; zagovarjal je enoten model knjižnega jezika, zraslega iz klasičnega leposlovja, vendar pa je s skrbjo za pravilnost in lepoto pa hkrati tudi s posluhom za vse novo, ter vzgojo vrste jezikoslovcev, omogočil slovenščini organsko rast.[2]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Besedotvorje slovenskega jezika (COBISS)
  • Italijansko-slovenski slovar (COBISS)
  • Otroka kapitana Granta : popotovanje okoli sveta (prevod) (COBISS)
  • Kačja zalega (prevod) (COBISS)
  • Ljudske izposojenke (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ Enciklopedija Slovenije. Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.