Riko Debenjak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Riko Debenjak
Portret
Rojstvo 8. februar 1908({{padleft:1908|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][3]
Kanal
Smrt 26. december 1987({{padleft:1987|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (79 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Poklic slikar

Riko Debenjak, slovenski akademski slikar in grafik, * 8. februar 1908, Kanal ob Soči, † 26. december 1987, Ljubljana.

Riko Debenjak je bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole. Od prvih znanih Kraševk je razvil motive v abstraktne Drevesne skorje, Magične dimenzije. Sodeloval je na vseh pomembnejših razstavah grafike doma in v sosednjih državah, kasneje pa tudi v tujini; v Parizu, Haagu, Berlinu, Zürichu, Portogruaru, Atenah, Solunu, Carigradu, Ankari, Aleksandriji, Kairu, Londonu, Brightonu, Johannesburgu, Tokiu, Osaki, Riu de Janeiru, Buenos Airesu, Sao Paulu, New Delhiju, New Yorku itd. Debenjak je ostal eden od stebrov Ljubljanske grafične šole, izjemno marljiv delavec, poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja, raziskovalec možnosti izrazov v grafikah.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Riko Debenjak se je rodil kot sedmi izmed devetih otrok zidarskemu mojstru Jožefu Debenjaku in Jožefi, rojeni Košir. Rod izhaja iz vasi Debenje ob Idrijci. Domačija, po domače - Pri Bajerjevih - je stala ob desnem bregu Soče. Po rojstvu so ga krstili za Andreja, kasneje pa za Riharda, klicali pa Riko.

Med prvo svetovno vojno je že kot otrok moral v begunstvo v Sv. Jurij pri Celju (današnji Šentjur), kjer je nadaljeval z obiskovanjem osnovne šole. V letih 1919 - 1923 je obiskoval realko v Ljubljani, naslednje leto pa učiteljišče v Tolminu. Ob začetku fašizma se je preselil k bratu Tonetu v Jugoslavijo, kjer je dobil službo pri železnici. Šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal Umetniško šolo in nato še višji akademski tečaj slikarstva. Ob koncu študija je kot edini izmed vseh učencev razstavljal svoja dela skupaj s profesorji na Jubilejni jesenski razstavi, istega leta pa v Beogradu pripravil tudi svojo prvo samostojno razstavo, ki so jo obiskali tudi takratni slovenski predstavniki v beograjski vladi. Prodal je skoraj vse slike, dr. Korošec pa mu je pomagal, da je dobil jugoslovansko državljanstvo.

Odpotoval je v Pariz, kjer je študiral dela velikih mojstrov, obiskoval tečaj na Academie de la Grande Chaumiere, navezal stike z Venom Pilonom in drugimi umetniki. Na začetku leta 1939 je razstavljal skupaj z jugoslovanskimi umetniki v galeriji Bernheim Jeune.

Zaradi začetka druge svetovne vojne je prekinil študij in se vrnil v Ljubljano, tu pa se je družil z umetniki v društvu Sedejeva družina in s skupino literatov imenovano Literarni klub, v kateri so bili Bogomir Magajna, Ivan Čampa, Jože Dular, Jože Kastelic in drugi.

Naslednje leto je hudo zbolel; prijatelji so organizirali razstavo njegovih del v Jakopičevem paviljonu in mu z izkupičkom od prodanih slik omogočili zdravljenje v Zavodu sv. Jožefa. Po nasvetu zdravnika je odpotoval k prijatelju Ivanu Čampi v Novo vas na Bloško planoto. Po večjih zapletih z italijanskimi oblastmi in po tragični smrti Čampe se je vrnil v Ljubljano.

Že leta 1943 je spoznal Božidarja Jakca ter se začel zanimati za grafiko. Naselil se je v ateljeju Riharda Jakopiča, kjer je tudi ustvarjal. Leta 1943 se je poročil z Berto Jakulin, profesorico klasičnih jezikov na Poljanski gimnaziji. Njegova poročna priča je bil Maksim Gaspari.[4]

Delo[uredi | uredi kodo]

  • Od leta 1937 do 1950 se je v glavnem posvečal slikarstvu. Iz tega obdobja so dela Moja mati, Goriška Madona, Nunska cerkev, Beli križ - Piran, portret Alojza Gradnika, itd. Ukvarjal se je tudi z ilustracijo literarnih del in objavljal karikature v Pavlihi pod psevdonimom RIDE oz. DERI. Izdelal je vrsto fresk (Muza dela v Vili Torkar, Primorje v restavraciji Rio v Ljubljani ...) ter oblikoval osnutke za poštne znamke.
  • Avgusta 1945 je sodeloval na razstavi slovenskih primorskih umetnikov v Trstu in Gorici.
  • Leta 1948 je kopiral srednjeveške freske v podružnični cerkvi v Prilesju pri Plavah, leta 1948 pa Mrtvaški ples v cerkvi sv. Marije na Škrilju pri Bermu. Istega leta je postal profesor za grafiko na Šoli za umetno obrt v Ljubljani in se začel ukvarjati z novimi grafičnimi tehnikami (barvno akvatinto, litografijo, jedkanico ...)
  • Leta 1950 je bil izvoljen za docenta na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.
  • Leta 1957 je na povabilo grafika Friedlaenderja odšel v Pariz v njegov atelje, kjer je ustvaril vrsto grafik s kraškimi motivi ter grafični list Človek in prostor kot odmev na prvi človekov polet v vesolje.
  • Leta 1960 je prevzel vodstvo katedre za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
  • Leta 1962 je bil izvoljen za rednega profesorja, 1965 imenovan za rednega profesorja, 1972/973 pa za prorektorja.
  • Leta 1961 je bil izvoljen za predsednika umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Slovenije.
  • V letih 1963 in 1964 je bil kot član Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije tudi njen predsednik.
  • Bil je tudi član jugoslovanske žirije na ljubljanski mednarodni grafični razstavi, član komisije za kulturne zveze s tujino v Beogradu, član mednarodnega društva XYLON.
  • Od leta 1969 do leta 1973 je bil član Grupe 69.
  • Leta 1973 se je upokojil, dokončal svoj najobsežnejši ciklus Magične dimenzije, ki je ponesel njegovo ime in ime ljubljanske grafične šole v svet. (Slovenska likovna zakladnica je dobila dela neprecenljive umetniške vrednosti: poleg znanih in priznanih iz vseh ciklov je dobila tudi najpomembnejša - Magične dimenzije; Riko Debenjak se je z njimi zapisal v zgodovino.[5]) Še vedno je organiziral samostojne razstave in sodeloval na skupinskih - tako doma, kot v tujini. Ponovno se je začel posvečati slikarstvu in ustvaril vrsto oljnih del, v glavnem s krajinskimi motivi in tihožitji.

Kot profesor je na ljubljanski Akademiji vzgojil vrsto odličnih grafikov: Vladimirja Makuca, Andreja Jemca, Meška Kiarja, Janeza Bernika, Bogdana Borčiča, Janeza Boljko, Adrijano Maraževo, Danila Jejčiča, Borisa Jesiha, Lojzeta Logarja, Gorazda Šefrana, Dževada Hozo in Mersada Berberja.[6]


Riko Debenjak ni samo v našem okviru začetnik pomembne nove grafične šole,

temveč tudi v mednarodnem strokovnem svetu često imenovan med piloti,

gradniki sodobne svetovne reproduktivne grafike.[7]

——Zoran Kržišnik

Samostojne razstave[uredi | uredi kodo]

Knjižne ilustracije[uredi | uredi kodo]

Grafične mape in serijske izdaje grafik[uredi | uredi kodo]

  • Kraška kariatida, 1957, barvna akvatinta (L'Oeuvre Gravée, Paris - Zürich, 1961)
  • Razcep, 1964, barvna akvatinta in jedkanica (Overbeck - Gesellschaft, Lübeck, 1966)
  • Zaznamovano, 1968, barvna akvatinta in jedkanica, Grafični list 68, I., (Naši razgledi in Moderna galerija, Ljubljana, 1968)
  • Magične dimenzije CX, 1971, barvna jedkanica in akvatinta; 15 sodobnih slovenskih grafikov (Sekretariat za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav, Ljubljana, 1971)

Znamke[uredi | uredi kodo]

  • Skupinske znamke OZN (serija poštnih znamk, skupaj z M. Sedejem) (1953)
  • 12 spominskih znamk z motivi jugoslovanske umetnosti (1956)
  • 14 znamk na temo Jugoslovansko gospodarstvo (1958)

Scena[uredi | uredi kodo]

  • Igor Stravinski: Lisica zvitorepka, Opera, Ljubljana (1955)

Prejete nagrade[uredi | uredi kodo]

  • 1948 - Levstikova nagrada za ilustracije
  • 1957 - II. mednarodna grafična razstava, Ljubljana, Nagrada Jakopičevega paviljona v Ljubljani
  • 1957 - I. mednarodni grafični bienale, Tokio, II. nagrada (Ministrstva za zunanje zadeve)
  • 1958 - II. mediteranski bienale Aleksandrija, Aleksandrija, Zlata medalja za grafiko
  • 1959 - V. Vienal de Sao Paulo, São Paulo, I. nagrada za najboljšega tujega grafika
  • 1960 - Prešernova nagrada, Ljubljana, (za grafične stvaritve v letu 1959)
  • 1960 - I. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, Premija ljudskog odbora Zagreba
  • 1960 - I. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, Odkupna nagrada založniškega podjetja Zora v Zagrebu
  • 1960 - 2nd International biennal exhibition of prints, Tokio, 2. nagrada
  • 1961 - IV. medanarodna grafična razstava, Ljubljana, II. premija
  • 1962 - II. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, 1. nagrada Fonda za pospeševanje likovnih umetnosti Moša Pijade v Beogradu
  • 1962 - The 30th exhibition of the Japan Print Association, Tokio, Srebrna plaketa
  • 1964 - III. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, 1. nagrada Skupčine mesta Zagreb
  • 1966 - IV. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, 1. nagrada JAZU
  • 1966 - 50th Annual Exhibition of the Society of Canadian Painters, Etchers and Engravers, Toronto, Srebrna plaketa - Memorial S. A. Reid Award
  • 1967 - III. trienale likovnih umetnosti, Beograd, Zlata plaketa za grafiko
  • 1967 - III. trienale likovnih umetnosti, Beograd, Srebrna plaketa Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije
  • 1968 - V. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, 1, premija Sekretariata za prosveto, kulturo in telesno kulturo SR Hrvatske
  • 1968 - 2. Miedznarodowe biennale grafiki, Krakow, 1. premija
  • 1968 - 2. Miedznarodowe biennale grafiki, Krakow, 2. nagrada Museum Narodowe Poznan
  • 1968 - Red zaslug za narod s srebrnimi žarki ob umetnikovi 60-letnici
  • 1970 - 3. Miedznarodowe biennale grafiki, Krakow, Grand Prix
  • 1970 - VI. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, Srebrna plaketa z diplomo Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije
  • 1971 - 9. mednarodna grafična razstava, Ljubljana, Častna nagrada
  • 1972 - VII. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, Častna nagrada
  • 1972 - 1. Biennale de gravure, Fredrikstad, Zlata medalja
  • 1972 - 1. Biennale de gravure, Fredrikstad, Častna nagrada
  • 1972 - 8. mednarodni grafični bienale, Tokio, Nagrada President of Japan Foundation
  • 1973 - 10. mednarodna grafična razstava, Ljubljana, Velika častna nagrada
  • 1973 - 6. jesenski salon, Banja Luka, Odkupna nagrada
  • 1974 - VIII. zagrebačka izložba jugoslovanske grafike, Zagreb, Častno priznanje žirije
  • 1974 - Jakopičeva nagrada, Ljubljana
  • 1974 - VI. jesenski salon, Banja Luka, Odkupna nagrada Umjetničke galerije Banja Luka
  • 1974 - VI. jesenski salon, Banja Luka, Odkupna nagrada Doma kulture Banja Luka
  • 1974 - Diploma Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije
  • 1974 - Srebrna plaketa Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije
  • 1976 - Bevkova nagrada Skupščine občine Nova Gorica, Nova Gorica
  • 1976 - Red dela z rdečo zastavo, Beograd
  • 1977 - Nagrada Gottfried von Herder, Dunaj[8]

Zbirke, ki hranijo dela Rika Debenjaka[uredi | uredi kodo]

Manjšo zbirko njegovih del, predvsem grafik, hranijo v Galeriji v rojstnem Kanalu, poimenovani po njemu. Ob njenem vhodu so 22. februarja 2008 odkrili portretno glavo umetnika (delo kiparja Mirsada Begića).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Katalog ob veliki pregledni razstavi 1943 - 1985, (1988), Riko Debenjak , Grad Kromberk
  • Ivanka Uršič, (1986) Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka; glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, št. 3, letnik (COBISS)
  • Nelida Nemec (1995). RIKO DEBENJAK TOKRAT KOT SLIKAR. Sodobnost (1963), letnik 43, številka 5. URN:NBN:SI:DOC-JWRMCF4P from http://www.dlib.si

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ https://rkd.nl/explore/artists/265545
  2. ^ Riko Debenjak
  3. ^ Riko Debenjak — 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7, 978-0-19-989991-3
  4. ^ Ivanka Uršič (1986), str. 482-485.
  5. ^ Nelida Nemec (1995), str. 451.
  6. ^ Katalog ob veliki pregledni razstavi 1943 - 1985 (1988), str. 42-47.
  7. ^ Katalog ob veliki pregledni razstavi 1943 - 1985 (1988), str. 16.
  8. ^ Katalog ob veliki pregledni razstavi 1943 - 1985 (1988), str. 58.
  9. ^ Katalog ob veliki pregledni razstavi 1943 - 1985 (1988), str. 59.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]