Tine Kos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tine Kos
Portret
Rojstvo 29. januar 1894({{padleft:1894|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Smrt 1979
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Poklic kipar

Tine (Valentin) Kos, slovenski kipar, 29. januar 1894 Planina pri Češnjicah, † 1979, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot eden izmed 13 otrok, vaščani so ga poznali pod imenom Planinski Tine. Ljudsko šolo je obiskoval v Moravčah. Ravnatelj šole Janko Toman, ki je zaznal njegovo nadarjenost za risanje, je posredoval pri očetu, da ga je leta 1906 dal v šolo za umetno obrt v Ljubljani (kiparski odd. A. Repiča), in mu pri Moravški posojilnici priskrbel trimesečno podporo, ko ga oče samo s svojimi sredstvi ni več mogel šolati. S pomočjo ravnatelja Šubica je nato dobil štipendijo za nadaljnje šolanje. Po končanem šolanju se je za dve leti zaposlil kot risar. Delal je pri kamnoseku mojstru Tomanu, nato pa pri podobarju Ivanu Pengovu v Ljubljani.

Leta 1913 je odšel na Dunaj študirat na umetnostno akademijo. Šolanje je prekinila prva svetovna vojna, zato je šolo zaključil šele leta 1920. Ko se je kot absolvent vrnil, je pet let ustvarjal v domačem kraju, v prostorih Češnjiškega gradu. Leta 1923 je dobil večje delo v Beogradu. Kasneje je v Ljubljani odprl atelje. Leta 1922 je bil med ustanovitelji »Kluba mladih«. Razstavljal je v Ljubljani, Mariboru, Sarajevu, Zagrebu, Hodoninu, na 5. jugoslovanski umetnostni razstavi v Beogradu, v Pragi, Berlinu in na Dunaju.[1]

Njegovi sinovi so Marko Kos, slovenski promotor tehniške inteligence, Janko Kos, literarni zgodovinar in Branko Kos

Delo[uredi | uredi kodo]

Veliko je razstavljal ter prejemal za svoja dela priznanja in nagrade. Na številnih natečajih je dosegel prvo mesto, čeprav vsi njegovi projekti niso bili realizirani. Med najbolj cenjenimi Kosovimi umetninami so kipi:

  • Kajn (1913)
  • Portret kiparja Cota (1919)
  • Plevnica (Narodni muzej v Beogradu, 1921)
  • Nagrobnik Tomanove družine v Moravčah (1922)
  • 12 bronastih svečnikov, za Jadransko-podunavsko banko v Beogradu
  • Kentavr, senčnik iz alabastra, doprsna podoba kralja Petra I.
  • Samaritanka, za Narodno skupščino v Beogradu
  • Žanjica, plaketa, banska uprava v Ljubljani
  • Spomenik kralja Petra v Kranju (1926)
  • Portret Ivana Cankarja
  • Osnutki za razne spomenike (padlim vojakom, 1925), vojvodi Radomirju Putniku (1927), Ivanu Cankarju (1930)
  • Mikločičeva glava za spomenik v Ljubljani (1927)

Leta 1937 je bil postavljen pred sodišče v Ljubljani njegov "Miklošičev spomenik" skupaj s kipom "Pravice" v portalu. V skupščini nekdanje skupne države Jugoslavije je postavljen kip "kneza Koclja" v velikosti treh metrov, izdelan iz makedonskega marmorja. V Ljubljani stoji kip "Zmage" v Tivoliju. Upodobil pa je tudi pisatelja Stritarja in Cankarja. Na Jurkovi hiši v Moravčah je marmornat portret pisatelja Frana Detele.

Razstavljanje in hramba del[uredi | uredi kodo]

Leta 1937 je na razstavi v Parizu prejel zlato odlikovanje za "Mati z otrokom".

Več njegovih dej je v zasebnih zbirkah, veliko jih je med vojno propadlo, nekaj jih hrani Narodna galerija v Ljubljani. Osnovna šola Jurija Vege v Moravčah hrani njegovo plastiko Sejalec, ki jo je ob odprtju leta 1967 poklonil šoli. V cerkvi svete Terezije na Kodeljevem v Ljubljani je postavljen njegov 3 metre visok kip farne zavetnice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski biografski leksikon 1925-1991. (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]