Pojdi na vsebino

Papež Telesfor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Telesfor mučenec
Papež Telesfor
Pričetek papeževanjaok. 126
Konec papeževanjaok. 137
PredhodnikSikst I.
NaslednikHigin
Zaporedje8. papež
Osebni podatki
Rojen1. stoletje n. št.
Kalabrija, rimska Italija, Rimsko cesarstvo
Umrlok. 137
Rim, rimska Italija, Rimsko cesarstvo,)
Etničnost-nacionalnostGrk
Svetništvo
Častijo gaAnglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Razglasil ga jepredtridentinsko obdobje
RelikviarijVatikan (Rim)

Sveti Telesfor, papež in mučenec Rimskokatoliške cerkve, * 1. stoletje n. št., Kalabrija, rimska Italija, Rimsko cesarstvo, † ok. 137, Rim.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Najbrž je bil rojen v Kalabriji v južni Italiji v grški družini, pred prihodom v Rim je dlje časa živel kot puščavnik v Palestini in v Egiptu. Možno je tudi, da je bil med puščavniki na gori Karmelu, ko so ga za svojega priprošnjika privzeli tudi karmeličani. Pontifikat je začel in končal za vladanja cesarja Hadrijana, dokaj zanesljiva je tudi umestitev, da je bil sedmi papež in da je papeževal enajst let.[1]

Zgodovinar Evzebij Cezarejski poroča, da je papež Telesfor uvedel polnočnico, zornice in petje brevirja na božični praznik, praznovanje velike noči na nedeljo, post v postnem času ter petje mašne himne Slava (Gloria), ki jo je po nekaterih virih sestavil sam Telesfor. Tako navaja tudi Liber pontificalis.[2] Nekateri strokovnjaki menijo, da so bile Slava, polnočna maša in štiridesetdnevni post v liturgijo uvedene šele pozneje.[3]

Telesforjev pontifikat je močno zaznamovala vladavina cesarja Hadrijana ki kristjanom sicer ni bil naklonjen, domnevno pa je prokonzulu Minuciju Fundanu celo naročil zaščito kristjanov v primeru krivih obtožb, vendar je po poznejšem poročanju sv. Hieronima Hadrijan dal postaviti poganske kipe na mesto Kristusovega groba. Po drugi strani je bil Hadrijan zelo naklonjen Grkom. Tedanje mnenje splošne javnosti je bilo do kristjanov sovražno. Tekom Telesforjevega pontifikata so se v Rimu razširili gnostiki, ki so krščanstvo razlagali v nasprotju z naukom Svetega pisma in Cerkvene doktrine, nagibali pa so se k misticizmu. Eden najbolj razširjenih gnostikov je bil Valentin. Po Telesforjevemu naročilu so krščanski apologetiki zavračali krivoverje, pred oblastmi pa zagovarjali krščanstvo. Da bi preprečili krivično ravnanje s kristjani sta v Telesforjevemu pontifikatu krščanska apologeta Kodrat in Aristid Hadrijanu izročila spisa, v katerem sta dokazovala neoporečnost tedanje krščanske skupnosti.[4]

Smrt in češčenje

[uredi | uredi kodo]

Škof Irenej Lyonski Telesforja v svojem eseju Zoper krive vere (III, 3,3) omenja kot mučenca za krščansko vero. Ta spis je nastal komaj petdeset let po Telesforovi smrti.[5] Telesforjevo mučeništvo je omenil tudi Evzebij Cezarejski.

V Rimskokatoliški cerkvi obhajajo njegov god 5. januarja, a v pravoslavnih Cerkvah 22. februarja. Točen datum Telesforjeve smrti ni določen, saj je bil 5. januarja v Rimu usmrčen nek drugi mučenec z istim imenom.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Cesar Hadrijan: *24. januar 76 †10. julij 138
  2. ↑ Bangha B.: Katolikus lexikon, 4. zv., str. 326.
  3. ↑ Leto svetnikov I, str. 95.
  4. ↑ Leto svetnikov I, str. 94 in 95.
  5. ↑ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 21.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Tolnai világtörténelme (VII részben), Budapest, 1885-1905.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Sikst I.		 Rimski škof
Papež
125–136		 Naslednik: 
Higin
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Telesfor&oldid=6598971«