Papež Štefan III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Štefan III. (IV.) OSB
Papež Štefan III. (tudi Štefan IV.)
Papež Štefan III. (tudi Štefan IV.)
Škofija 1. avgust 768 izvoljen
Pričetek papeževanja 7. avgust 768 posvečen
Konec papeževanja 1. februar 772
Predhodnik Pavel I.
Naslednik Hadrijan I.
Nasprotnik Konstantin II. (767-768)
Filip (768)
Redovi
Položaj 94. papež
Osebni podatki
Rojstvo Štefan
domnevno 720[1]
Sicilija
Smrt 24. januar 772[1]
Rim
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu
Narodnost Grk
Starši oče Olibrij
Geslo
Svetništvo
God 1. februar
Svetnik v otok Sicilija in polotok Kalabrija
Kanonizacija predtridentinsko obdobje
Zavetnik otok Sicilija in polotok Kalabrija
Češčenje prepovedano češčenje je do danes omejeno na Sicilijanske Teme
Drugi papeži z imenom Štefan

Štefan III. (IV.), papež Rimskokatoliške cerkve in benediktinec; * 723 Sicilija (Bizantinsko cesarstvo); † 1. februar 772, Rim (Papeška država; Frankovsko kraljestvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Štefan si je želel pridobiti naklonjenost Karla Velikega

Kar dva protipapeža[uredi | uredi kodo]

Po smrti Pavla I. so rimske milice postavile na papeški prestol Konstantina II. , ki je bil laik. Čeprav ga kralj Pipin ni potrdil, se je obdržal približno eno leto. Zatem so ga dobili v roke Langobardi, ga oslepili in hudo pohabili; nato je bil kanonično razrešen papeških časti ter poslan v samostan, kjer je tudi umrl nekaj let potem.

Langobardi so odstavili Konstantina II. ter postavili svojega papeža. Protipapež Filip, ki je bil postavljen 31. julija 768, je bil takoj umeščen, ne da bi prejel kakršnokoli posvečenje. Naslednjega dne so ga pregnali iz Rima; umrl je v nekem samostanu. [2]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Štefan se je rodil na Siciliji, v bizantinski pokrajini Sicilijanske Teme. [3]

Štefan je bil rimski duhovnik doma s Sicilije. Ko so se zadeve s protipapežema umirile, so ga lahko izvolili 7. avgusta 768. Aprila 769 je papež sklical v Rimu sinodo, na kateri je sodelovalo tudi 13 frankovskih škofov. Zavrnili so sinodalne sklepe iz Hiereie 754, ki so govorili v prid ikonoklazmu, ter izdali nove odloke glede volitev papeža: za papeža ne more biti izvoljen laik, izvoljeni so lahko samo kardinali, voliti smejo samo rimski duhovniki, ljudstvo pa le z odobravanjem potrdi izvolitev.

Štefan III. se je moral soočiti tudi z novimi političnimi nemiri na zahodu. Po Pipinovi smrti 768 sta v frankovski državi zavla¬dala brata Karel Veliki in Karlman, od 771 pa je Karel sam vodil kraljestvo. Karel, čigar žena Himiltruda je bila bolna, je sprejel ponudbo in se oženil z Deziderato, hčerko langobardskega kralja Deziderija. Razume se, da je papež takemu dvojnoženstvu nasprotoval. Deziderij je za svojega sina Adalgisa izprosil za ženo Pipinovo hčerko Oislano (Gizela), ki pa je nameravano poroko preprečila z vstopom v samostan.

Karel se je sprl z Deziderijem in odslovil svojo langobardsko soprogo. Deziderij je sedaj prelomil prejšnje obljube ter 771 z vojsko nad Rimom uveljavil svojo nadoblast in spravil pod svoj vpliv tudi papeža.[4]

Pokristjanjenje Karantanije[uredi | uredi kodo]

V Karantaniji sta po smrti škofa Modesta 763 izbruhnila dva upora zoper pokristjanjevanje. Močnejši je bil upor po Hotimirovi smrti 769; do leta 772, ko je Valtunk s pomočjo bavarskega vojvode Tasila vzpostavil svojo oblast, ni bilo med Slovenci nobenega rednega duhovnika, pač pa so prihajali mednje misijonarji. Krščanstvu so se upirali predvsem plemenski starešine.[5]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Papež Štefan III. je umrl v Rimu dne 1. februarja 772. in je pokopan v cerkvi svetega Petra v Vatikanu.

V srednjem veku so Štefana III. častili kot svetnika na njegovem rodnem otoku Siciliji. Med svetniki ga naštevajo razni koledarji, martirologiji, kakor tudi stari koledar svetnikov s Sicilije. Njegov praznik je 1. februarja. Meščani Sirakuz so si večkrat brezuspešno prizadevali, da bi sveti sedež razširil njegovo češčenje na celotno Cerkev.[6]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ "Paul I. A.D. 757-767.". Platina's Liber Pontificalis. Pridobljeno dne 2013-03-29. 
  3. ^ Upravna enota Sicilijanske Teme (angleško: The Theme of Sicily; grško: θέμα Σικελίας - Thema Sikelias) je bila bizantinska vojaško-civilna provinca, ki je obstajala od 7.-10. Stoletja in je obsegala otok Sicilijo in območje polotoka Kalabrije na Apeninskem polotoku. Po muslimanski zasedbi Sicilije 902 so bile Teme omejne na Kalebrijo; ime pa so ohranile do srede 10. stoletja.
  4. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 124. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 89. 
  6. ^ K. Horace Mann. The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. I: The Popes Under the Lombard Rule, Part 2. str. 393. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • K. Horace Mann: The Lives of the Popes in the Early Middle Ages,: Vol. I: The Popes Under the Lombard Rule, Part 2, 657-795, 1903. (19 volums)
  • K. Horace Mann: The Lives of the Popes in the Early Middle Ages (19 vols.). B. Herder,Kegan Paul, Trench, Trübner & Co.1906–1932.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Pavel I.
Papež
768–772
Naslednik: 
Hadrijan I.