Papež Marcel I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Marcel I. mučenec
Papa Marcelo I.jpg
Papež Marcel I.
Stolica maj 308
Konec papeževanja 16. januar 309
Predhodnik Marcelin
Naslednik Evzebij
Zaporedje 30. papež
Osebni podatki
Rojen 3. stoletje n. št.
Rim (
Italija, Rimsko cesarstvo)
Umrl 16. januar 309
Rim (
Italija, Rimsko cesarstvo)
Pokopan Prisciline katakombe (Rim
Italija, Rimsko cesarstvo)
Etničnost-nacionalnost Rimljan
Svetništvo
God 16. januar
Častijo ga Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Atributi osel, jasli
Relikviarij oltar v cerkvi San Marcello al Corso, Rim
Drugi papeži z imenom Marcel


Sveti Marcelin, papež (in mučenec glej: Ocena) , Rimskokatoliške cerkve, * 3. stoletje n. št. † 16. januarja 309 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo). V Rimskokatoliški cerkvi god 16. januarja, v Pravoslavni cerkvi pa 17. junija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Po Marcelinovi smrti je zaradi Dioklecijanovega preganjanja sedisvakanca (čas, ko papeška stolica ni zasedena) trajala okrog štirih let

Marcel I. si je zadal nalogo, da bo Cerkev, ki je bila zaradi preganjanja kristjanov pod Dioklecijanov skoraj uničena, na novo uredil in zgradil. Bilo je mnogo mučencev, pa tudi mnogo odpadnikov od vere; nekateri so odpadli stvarno, drugi pa so si pridobili le potrdila o darovanju kadila malikom.

Papež je izdal stroge določbe za tiste, ki so med preganjanjem zatajili vero. [1]

Dioklecijanovo preganjanje kristjanov[uredi | uredi kodo]

Dioklecijan [2] sprva ni preganjal kristjanov, pač pa ga je k temu nagovoril Galerij, češ da je krščanstvo nevarno za državo. Februarja 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice ter prepovedal osvobajati krščanske sužnje. Ukazal je, naj po vsem cesarstvu porušijo krščanske cerkve in sežgo svete knjige. V pokrajinah, ki so spadale pod Dioklecijana, Galerija in Maksimijana, so odlok izvajali z veliko vnemo. Uničili so veliko število krščanskih spisov, med njimi papeške arhive in krščansko knjižnico v Rimu. Aprila 303 je Dioklecijan izdal drugi odlok, z njim je ukazal, naj zapro vse škofe in klerike. Kmalu nato je s tretjim odlokom določil, naj jetniki darujejo bogovom in naj jih izpustijo; če nočejo darovati, naj jih mučijo in usmrte. V marcu 304 je izšel še četrti odlok: vsi kristjani morajo darovati bogovom. Kri mučencev je tekla v takem obilju kakor še nikoli poprej. Najhuje je preganjanje divjalo v Mali Aziji, Palestini in Egiptu, v spodnji Panoniji, prokonzularni Afriki, Numidiji in Hispaniji. V Galiji in Britaniji cezar Konstancij ni izvajal zadnjih treh odlokov. Leta 305 sta Dioklecijan in Maksimijan odstopila. Dioklecijanov naslednik je postal Galerij, ki si je privzel za cezarja Maksimina Daja. Maksimijan je svojemu nasledniku Konstanciju Kloru določil za cezarja surovega vojaka Severa. Maksimin Daja je še huje preganjal kristjane kakor Galerij. Po letu 305 se je preganjanje na vzhodu nadaljevalo s povečano krutostjo, na zahodu pa je s tem letom dejansko prenehalo. Leta 306 je Maksencij, sin Maksimijana, spodrinil Severa na zahodu. Po smrti Konstancija Klora je vojska v Britaniji leta 307 razglasila njegovega sina Konstantina za vladarja Galije in Britanije. Galerij je istega leta postavil Licinija za avgusta zahoda. V strašni bolezni je Galerij spoznal, da preganjanje kristjanov ni doseglo zaželenega cilja in je 30. aprila 311 izdal tolerančni razglas. Maksimin Daja ga je upošteval šele jeseni tega leta. [3]

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Glede na Liber Pontificalis je Marcel razdelil rimsko Cerkev na 25 naslovov (tituli), ki jim je določil posameznega prezbiterja. On je pripravljal katehumene na krst in nadziral izvrševanje javne pokore. Prezbiter (duhovnik) je bil tudi odgovoren za pogreb rajnih in za ohranjanje spomina na mučence.
  • Papež je uredil novo pokopališče, Cœmeterium Novellae na Via Salaria (nasproti Katakomb sv. Priscile).

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Liber pontificalis poroča, da ga je cesar Maksencij poslal v pregnanstvo, kjer je umrl 16. januarja 308. Kasneje so ga pokopali v Priscilinih katakombah v Rimu. Njegov god je 16. januarja.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Nekateri zgodovinarji menijo, da nam zgodovinski viri o papežu Marcelu I. ne povedo nič kaj zanesljivega. [4] Obstaja pa bogato ustno izročilo oziroma legende:

  • Izdal je stroge kazni za tiste, ki so med preganjanjem zatajili vero. S tem si je preizkušano ljudstvo odtujil in je prišlo do nemirov, da so ga v začetku leta 309 pregnali; moral se je odpovedati papeštvu ter je še istol leto umrl v izgnanstvu.
  • Po drugi legendi ni bil pregnan, ampak ga je cesar Maksencij poslal na suženjsko tlako v svojih hlevih, kjer je kmalu umrl. Zato ga prikazujejo z oslom in jaslimi.
  • Kmalu so ga začeli častiti kot svetnika, čeprav ni bil mučenec, ampak spoznavalec, kar je skoraj isto.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ O tem papežu obstoji ustno izročilo: glej Oceno!
  2. ^ Dioklecijan je bil rojen 244 v Saloni, danes Solin, umrl pa je 311 v palači blizu Salone, kjer je danes mestno jedro Splita; vladal je 284-305
  3. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 29s.
  4. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 31.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljublja]], IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledano in dopolnjena izdaja).
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • C. L. Dedek: Szentek élete…, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • J. Gergely: A pápaság története, Kossuth Könyvkiadó, Budapest 1982.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Marcelin
Rimski škof
Papež

308–309
Naslednik: 
Evzebij