Papež Janez Pavel I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Božji služabnik Janez Pavel I.
Portret
Pričetek papeževanja 26. avgust 1978
Konec papeževanja 28. september 1978 (33 dni)
Predhodnik Pavel VI.
Naslednik Janez Pavel II.
Redovi
Duhovniško posvečenje 7. julij 1935
posvečevalec Girolamo Bortignon
Škofovsko posvečenje 27. december, 1958
posvečevalec Papež Janez XXIII.
Povzdignjen v kardinala 5. marec 1973
Položaj 263. papež
Osebni podatki
Rojstvo Albino Luciani
17. oktober 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Canale d’Agordo[d], Kraljevina Italija
Smrt 28. september 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (65 let)
Vatikan
Narodnost italijanska
Starši Giovanni Luciani
Bortola Tancon
Predhodni položaj
Geslo Humilitas (Ponižnnost)
Grb {{{coat_of_arms_alt}}}

Drugi papeži z imenom Janez Pavel

Catholic-hierarchy.org

Papež Janez Pavel I. (latinsko Ioannes Paulus PP. I., italijansko Giovanni Paolo I), rojstno ime Albino Luciani, * 17. oktober 1912, Canale d'Agordo (Italija), † 28. september 1978, Apostolska palača Vatikan.

Njegovo 33-dnevno papeževanje je eden najkrajših pontifikatov v zgodovini papeštva, in je povzročilo, da je bilo leto 1978 leto treh papežev. Čeprav je umrl, še preden je lahko začel izpolnjevati papeške dolžnosti, se je močno vtisnil v spomin ljudskih množic, in sicer kot smehljajoči papež, s čimer se kaže podobnost s papežem Janezom Dobrim, splošno priljubljenim Janezom XXIII.

Bil je prvi papež, ki si je izbral dvojno ime, v čast svojima predhodnikoma, papežema Janezu XXIII. in Pavlu VI. S tem je hotel poudariti, da želi nadaljevati njuno delo oziroma pot, ki jo je začrtal Drugi vatikanski koncil: podanašnjenje Cerkve, približanje današnjemu svetu in delo za zedinjenje kristjanov. Janez XXIII. je namreč koncil začel 1962, Pavel VI. pa ga je končal 1965. Prav tako je bil prvi, in za zdaj edini, ki je v uradnem imenu uporabil števnik prvi.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Pogled na rojstno hišo papeža Janeza Pavla I. v kraju Forno di Canale iz ulice 20. oktobra

Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 v kraju Forno di Canale (Canale d'Agordo) blizu Belluna v Italiji. Njegova mati je bila verna, oče pa je veljal za socialista, revolucionarja. Po posvetitvi v duhovnika je naredil doktorat na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Njegova prva služba je bila kaplanska v domači župniji. Zatem pa je postal podpredsednik semenišča v Bellunu. Z imenovanjem za škofa je leta 1969 zasedel mesto patriarha Benetk. Med letoma 1972 in 1975 je bil podpredednik škofovske konference italijanskih škofov. Za kardinala je bil imenovan leta 1973. Za papeža je bil izvoljen po tretjem glasovanju otvoritvenega dne konklava. Prvič v zgodovini papeštva si je papež izbral dvojno ime, v čast svojima dvema predhodnikoma in kot znamenje pomembnosti nadaljevanja reform drugega vatikanskega koncila (papež Janez XXIII. je koncil sklical, Pavel VI. pa ga je zaključil), s poudarkom na reformah duhovniške discipline. Zavrnil je običajno kronanje in hitro pridobil na izjemni priljubljenosti, predvsem na račun svojih nagovorov. Po 33-ih dnevih po izvolitvi je nenadoma umrl zaradi srčnega napada. Zaradi njegove nepričakovane smrti so se pojavile tudi govorice, da je bil zastrupljen z namenom, da bi se odvrnil od namere reformirati vatikansko banko. Trenutno je v teku postopek za njegovo razglasitev med blažene.

Njegova smrt[uredi | uredi kodo]

Zaradi nenadne smrti in nasprotujočih si podatkov o okoliščinah, so se razširile domneve, da je bil Janez Pavel I. umorjen. O tem je bilo napisanih več knjig, ki poskušajo potrditi eno ali drugo različico smrti - srčno kap ali pa umor. Publicist David Yallop, denimo, je napisal knjižno uspešnico V božjem imenu, v kateri je smrt povezal z vatikanskim bančnim škandalom. Leta 1987 je nato David Cornwell izdal knjigo Nočni tat, v kateri pa domnevni umor zanika in potrdi uradno vatikansko različico, ki smrt pripisuje srčnemu napadu. Leta 2006 je Lucien Gregoire izdal knjigo Umor v Vatikanu, v kateri znova argumentira, zakaj bi lahko bil Janez Pavel I. umorjen. Slednji avtor umor povezuje z liberalnimi pogledi in reformističnimi željami novega papeža, neskladnimi s skrajnimi desničarskimi krogi znotraj Cerkve, prav tako z njegovo željo prevetriti vatikanske finance. S prvim papeškim dekretom je ukazal popoln pregled vseh cerkvenih financ. Trupla Janeza Pavla I. niso nikoli obducirali, zato vzroka smrti niso nikoli objektivno potrdili.

Njegova stališča[uredi | uredi kodo]

Tako kot njegova smrt je tudi življenje polno navzkrižnih trditev. Po uradni vatikanski različici so bila njegova stališča konservativna in v skladu cerkveno doktrino in dogmo. Toda avtorji, kot je Lucian Gregoire, zagovarjajo nasprotno: da je z dejanji, pisanjem in stališči pripadal skrajni liberalni levici v Cerkvi. Kot dokaz najbolj pogosto navajajo njegovo pismo iz leta 1968, v katerem je ostro napadel encikliko Pavla VI. Humanae Vitae in cerkveno prepoved kontracepcije. Del svojih pogledov je zapisal v knjigi Illustrissimi, pri čemer nekateri avtorji trdijo, da so izdaje pred njegovo smrtjo bolj pristno avtentične kot po njej.[1]

Izhajal je iz revne družine in tudi sicer je bil znan po skromnosti. Večkrat se je med ljudmi sprehajal v običajnih oblačilih in se izogibal protokolu. Kot zanimivost velja navesti, da se je v Vatikan, ko je postal papež, s svojim tajnikom pripeljal v odsluženi lancii 2000, ki ne pritiče statusu kardinala. Pokopali pa so ga v leseni krsti iz borovega lesa. Običajno ni nosil ribičevega prstana in ni iztegoval roke za protokolarni poljub.

Svetništvo[uredi | uredi kodo]

Škofijski postopek za razglasitev Janeza Pavla I. za svetnika se je začel 23. novembra 2003, s čimer je Janez Pavel prejel naziv Božji služabnik. 14. maja 2007 je bil odprt še škofijski postopek o čudežu, ki se je zaključil 30. maja 2009, 25. marca 2010 pa je bil izdan še dekret o veljavnosti postopka.[2]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lucien Gregoire, Umor v Vatikanu, Ciceron, Mengeš 2007, stran 136.
  2. ^ ~1978~, Newsaints.faithweb.com, pridobljeno 24. februar 2015.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Lucien Gregoire, Umor v Vatikanu, Ciceron, Mengeš 2007.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Giovanni Urbani
Patriarh Benetk
1970–1978
Naslednik: 
Marco Cé
Predhodnik: 
Pavel VI.
Papež
26. avgust 1978 – 28. september 1978
Naslednik: 
Janez Pavel II.