Belluno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Belluno
Città di Belluno
Belluno, v ozadju Dolomiti
Belluno, v ozadju Dolomiti
Belluno is located in Italija
Belluno
Belluno
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°08′N 12°13′E / 46.133°N 12.217°E / 46.133; 12.217Koordinati: 46°08′N 12°13′E / 46.133°N 12.217°E / 46.133; 12.217
DržavaZastava Italije Italija
DeželaBenečija
PokrajinaBelluno (BL)
Upravljanje
 • ŽupanJacopo Massaro
Površina
 • Skupno147,18 km2
Nadm. višina
390 m
Prebivalstvo
 (30. april 2009)
 • Skupno36.506
 • Gostota250 preb./km2
DemonimBellunesi
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
32100
Klicna koda0437
ZavetnikSveti Martin
Dan11. november
Spletna stranUradna spletna stran
Piazza del Duomo, Belluno

Belluno (furlansko Belun) je mesto v severovzhodni italijanski regiji Benečiji in središče istoimenske pokrajine. Po oceni iz leta 2005 ima mesto 36.112 prebivalcev.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mesto se nahaja v bližini sotočja reke Piave z Ardo, ob jugovzhodnem vznožju Dolomitov, približno 80 km severno od Benetk.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V 5. stoletju pr. n. št. sta ozemlje Belluna naseljevali ljudstvi Venetov in Keltov. Samo mesto je bilo ustanovljeno okoli leta 220–200 pr. n. št. kot romansko - keltski Belodunum. Leta 181 pr. n. št. je postal pomembno središče rimske vojske. Po padcu Zahodnorimskega cesarstva so nadzor nad njim vzpostavili Langobardi (6. stoletje), kasneje karolingi (8. stoletje). Od poznega 9. stoletja je bil pod vladavino knezoškofa, ko je dobil grad in mestno obzidje. Leta 1404 se je po dolgem tekmovanju za ozemlje s Trevisom predal Beneški republiki. Od takrat naprej je bilo mesto pomembno središče za splavljenje lesa iz doline Cadore po reki Piavi. Po padcu Republike je Belluno postal del Avstrijskega cesarstva, dokler ni bil leta 1861 priključen Kraljevini Italiji.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

  • Duomo (katedrala) iz 15. stoletja po načrtih beneškega arhitekta Tullia Lombarda, z zvonikom iz 18. stoletja,
  • Škofijska palača, (1190),
  • baročna cerkev San Pietro (1326),
  • Palazzo dei Rettori (1491),
  • cerkev San Rocco iz 16. stoletja,
  • cerkev Santa Maria dei Battuti iz 16. stoletja,
  • cerkev Santo Stefano,
  • romanska cerkev San Biagio,
  • Porta Dojona in Porta Rugo, mestna vrata.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rus Roman Vodnik po Italiji Celovec, Mohorjeva družba, 1973 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]