Papež Viktor I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Viktor I. mučenec
Victor I..jpg
Papež Viktor I.
Pričetek papeževanja 189
Konec papeževanja okrog 199
Predhodnik Elevterij
Naslednik Zefirin
Zaporedje 14. papež
Osebni podatki
Rojen 2. stoletje n. št.
Leptis Magna (ali Tripolitanija Severna Afrika, Rimsko cesarstvo)
Umrl 199
Rim
(Italija, Rimsko cesarstvo,)
Etničnost-nacionalnost Afričan
Starši oče Felix
Svetništvo
God 28. julij
Častijo ga Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Razglasil ga je predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Viktor



Sveti Viktor I., papež in mučenec, Rimskokatoliške cerkve, * 2. stoletje n. št., Leptis Magna (ali Tripolitanija Afrika), Rimsko cesarstvo); † okoli 199, Rim. V Rimskokatoliški cerkvi god 28. julija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Viktor I. pobožno mašuje [1]
Papež Viktor I. na rimskem starokščanskem mozaiku. To monumentalno delo, ki je napravljeno z veliko znanstveno izkušnjo in umetelnostjo, ima neprecenljiv pomen za poglobljeno preučevanje zgodovine prvih krščanskih stoletij. Mozaik je iz knjige Joseph Wilpert: Die römischen Mosaiken und Malereien. [2]

Sveti papež Viktor [3] je eden najpomembnejših mučencev-papežev v prvih krščanskih stoletjih. Izhajal je iz Afrike in njegovemu očetu je bilo ime Feliks. [4]Viktor se je že v mladosti udomačil v Rimu in tam dokončal študije; nato je sprejel cerkvene redove. Kot duhovnik se je odlikoval v hitrem dojemanju, ostroumnosti, čvrstem značaju in krepostnem življenju. Ko je 189. leta umrl papež Elevterij, ga je zategadelj ljudstvo in duhovščina enoglasno izvolila za najvišje cerkveno dostojanstvo. Sveti Viktor je sijajno ustrezal izkazanemu mu dostojanstvu. Krepko je vzel v roke krmilo cerkvene ladje, vztrajno se bojeval zoper Kristusove sovražnike in s svetlim zgledom prednjačil vernikom. [5]

Praznovanje Velike noči[uredi | uredi kodo]

Ime tega Afričana na papeškem prestolu je še posebej povezano z vprašanjem praznovanja Velike noči, ki sta ga skušala rešiti že papež Anicet in škof Polikarp iz Smirne. Viktor je po posvetih s škofi določil, naj se Velika noč po vsem krščanskem svetu praznuje na nedeljo po 14. nisanu. Ker so škofje v Mali Aziji vztrajali pri svojem, je Viktor pod kaznijo izobčenja ukazal praznovati na nedeljo. Škof sveti Irenej Lyonski je glede na ostrost tega sklepa pisal papežu, da to utegne odtrgati cele pokrajine od Cerkve, zato naj ukaz umakne, saj zadeva ni vprašanje vere, ampak se tiče le bogoslužnega življenja, v katerem enotnost ni tako nujno potrebna; tu so vedno možne tudi razlike. Papež Viktor je sklep res preklical.

Utemeljevanje primata[uredi | uredi kodo]

Znani starokrščanski pisatelj Tertulijan [6] je zapisal, da je Viktor prvi, ki je Petrovo prednostno mesto utemeljil s Kristusovo obljubo primata: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« [7]Petrova oblast prehaja na tisto Cerkev, ki je po izročilu in nasledstvu z njim povezana. Čeprav Peter pripada celotni Cerkvi, pa je rimska Cerkev zaradi nasledstva na poseben način povezana z njim in ima zato prednost pred drugimi. Odslej so se pri utemeljevanju prvenstva rimskega škofa vse bolj sklicevali na to Jezusovo obljubo. [8]

Težave s krivoverci[uredi | uredi kodo]

Veliko težav so Viktorju povzročali krivoverci. V njegovem času je živel v Carigradu neki človek po imenu Teodot, ki je bil glede na poklic kožar, in je znan kot Teodot Carigrajski. Vneto je prebiral svete spise, in jih razlagal tudi drugim. Cesar Mark Avrelij ga je dal mučiti, kjer je klonil ter daroval malikom. Ko so ga pustili na svobodo, so se ga kristjani izogibali in ga izključevali iz svojih občestev. Zagrenjen je zapustil svoj rodni kraj in odpotoval v Rim. Rimski kristjani so ga prav tako zaničevali. Poln zagrenjenosti je začel širiti zmotne nauke, ki so nasprotovali tradicionalnemu krščanskemu učenju. Med drugim je učil, da Kristus ni pravi Bog; nekateri so mu prisluhnili. Ko je papež Viktor zvedel za to krivo vero, je določil preiskavo. Teodotove nauke je javno obsodil ter učitelja krivoverca skupaj z njegovimi privrženci izobčil iz Cerkve.

Ne dolgo za tem je začel neki Montan, zelo častihlepni duhovnik, oznanjati krivoverske nauke, ker ni uspel postati škof. Njegovo gibanje imenovano montanizem uči, da je Montan višji od apostolov; da Cerkev nima oblasti za odvezovanje od zelo velikih grehov in da kristjan, ki mu umrje življenjski tovariš, ne sme skleniti novega zakona. Te nespametne nauke je papež Viktor tudi obsodil in z močno roko zajezil njihovo širjenje.
S podobno odločnostjo je nastopil zoper Proteusa, ki je učil, da je v Bogu samo ena oseba in da se je tako sam Oče učlovečil in trpel za svet. Nastopil je tudi zoper Tercijana, Marcijona in Saturnina; oni so učili, da je zakonska skupnost napaka, piti vino in jesti meso greh, in da se je slehernik že rodil kot dober ali slab človek. To naj bi pomenilo, da si je nemogoče prizadevati za krepost in zasluženje. [9]

Določbe[uredi | uredi kodo]

Papež Viktor I. je zapovedal, da se sme za krst uporabljati katerakoli voda. Prepovedal je krščevanje laikom, razen v sili. [10]

Namesto grščine je v Rimu uvedel pri maši latinščino, ki je bila v rabi v njegovi rodni Severni Afriki.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Liber pontificalis poroča: Papež Viktor I. je pretrpel mučeniško smrt in je pokopan na Vatikanskem griču blizu apostola Petra. Njegov god obhajamo 28. julija.

Ocena[uredi | uredi kodo]

V devetdesetih letih drugega stoletja se je pojavil zares močan rimski škof – papež Viktor, Afričan in prvi latinski govornik. Ob sporu glede praznovanja Velike noči je zagrozil azijskim Cerkvam, da jih bo izobčil. Medtem pa so novi seznami škofovskega nasledstva in grobova Petra in Pavla Cerkvi vlivali novo samozavest, odnos rimskega škofa do montanizma pa je slovel daleč naokoli. [11]


Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Szentek élete II, 67
  2. ^ Von Seppelt-Löffler, Papstgeschichte, str. 19.
  3. ^ Latinsko besedo Victor prevajamo slovensko: Zmago
  4. ^ Latinsko besedo felix prevajamo slovensko: Srečko).
  5. ^ Dedek C. L.: Szentek élete, 67.
  6. ^ Tertulijan (* Kartagina 160 n. št. † 240 prav tam) je bil pravnik, ki je 195 prestopil v krščanstvo in postal duhovnik; prevelika gorečnost ga je odvedla v montanizem, kjer je enako ostro, kot ga je prej zagovarjal, odslej napadal krščanstvo.
  7. ^ Cel citat se glasi: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih.« Mt 16,18.19
  8. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 23.
  9. ^ Dedek C. L.: Szentek élete, 67.
  10. ^ http://www.archelaos.com/popes/details.aspx?id=14
  11. ^ Zgodovina krščanstva, Ljubljana 1992, str. 120.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • Zgodovina krščanstva, Državna založba Slovenije&Ognjišče, Ljubljana 1992. (Izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan, II dela, Ognjišče Koper 1999.
  • Tolnai világtörténelme VII részben, Budapest (okrog 1890).
  • J. Wilpert: Die römischen Mosaiken und Malereien der kirchlichen Bauten vom IV. bis XIII. Jahrhundert, Freiburg i.Br., Herder 1916.

Notranje povezave[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Elevterij
Rimski škof
Papež

189–199
Naslednik: 
Zefirin