Papež Pavel II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Pavel II. 
Papež Pavel II.Cristoforo dell'Altissimo
Papež Pavel II.
Cristoforo dell'Altissimo
Sedež 30. avgust 1464 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 16. september 1464 (ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 26. julij 1471 (končal in umrl)
Predhodnik Pij II.
Naslednik Sikst IV.
Redovi
Povzdignjen v kardinala 1. julij 1440 (kardinal-diakon)
Položaj 211. papež
Osebni podatki
Rojstvo Pietro Barbo
23. februar 1417[1][2]
Benetke, Beneška republika
Smrt 26. julij 1471[1][2] (54 let)
Rim, Papeška država
Pokopan Bazilika sv. Petra
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Niccolò Barbo
Polissena Condulmer
Predhodni položaj
Alma mater Papeška univerza, Rim
Grb
Geslo
Pokopan Vatikanska grobnica

Drugi papeži z imenom Pavel

Catholic-hierarchy.org

Papež Pavel II. (rojen kot Pietro Barbo), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež, * 1417, Benetke26. julij 1471, Rim.

Papež je bil med letoma 1464 in 1471.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Pietro Barbo se je rodil 23. februarja 1417 v Benetkah. Oče je bil bogat trgovec plemiškega rodu Niccolò in ga je Martin V. imenoval za poveljnika romanjske marke. Mati Polissena Condulmer je bila nečakinja Gregorja XII. in sestra Evgena IV. . Ko je postal papež, je svetoval svojemu nečaku Petru, ki so ga določili za trgovstvo, naj se posveti študiju slovstva; vzgajal ga je na papeškem dvoru in usmeril v cerkveno službo. Platina pripoveduje [3], da ga je za to prosil njegov starejši brat – prvorojenec Pavel, češ da za trgovske posle ni bil pripraven.

Cerkvena kariera[uredi | uredi kodo]

Predavali so mu nekateri od najodličnejših humanistov. Papež je podelil razne nadarbine nečakoma Petru in Pavlu, ki sta kmalu zgubila očeta. Pavel je postal 1439 vitez, 1441 grof v Albiju, Peter pa 1436 apostolski protonotar in arhidiakon.
Dne 1. julija 1440, ko je bil star komaj 23 let, je Peter postal kardinal-diakon pri Santa Maria Nova ter škof v Cerviji, a 16. junija 1451 škof v Vicenzi, ko je istočasno dobil kardinalski naslov pri Sv. Marku.
Blizu cerkve San Marco v Rimu je začel graditi kardinalsko palačo »Palazzo Venezia« in dal kovati spominsko svetinjo. To je poznosrednjeveška dvonadstropna stavba z oglatim stolpom. Ko je 1465 postal papež, je to stavbo spremenil v papeško bivališče. Kalist III. je z bulo z dne 5. maja 1458 na Barbovo prošnjo podelil odpustke v korist dobrotnikom pri graditvi te rimske Bazilike sv. Marka. Februarja 1459 ga je Pij II. imenoval za škofa Padove, a službe ni mogel sprejeti zaradi hudega odpora Beneške republike. [4]
Imel je velik vpliv pod Nikolajem V. in Kalistom III., medtem ko ga je Pij II. zapostavljal; saj je tako počel z vsemi, ki niso bili naklonjeni humanistom; Barbo jim vsekakor ni bil naklonjen; motile so ga njihove ideje, kakor tudi skoraj poganski način življenja. Ko je postal papež, je tozadevni rimski ustanovi preprosto razpustil. Zategadelj se jim je hudo zameril in so se mu maščevali z ostrim peresom, tako da šele novejša zgodovina odkriva, kaj vse so si zoper njega izmislili slabega zamolčali pa njegove dobre strani. Tako lahko zdaj ocenimo, da je v preganjanju humanistov morda šel predaleč - vendar pa si lahko o njem ustvarimo pozitivnejšo podobo; ni bil namreč nasprotnik znanosti kot take, saj je vsestransko podpiral razvoj univerz. [5]

Papež[uredi | uredi kodo]

Beneško palačo na istoimenem trgu je začel graditi v Rimu kot kardinal in jo dokončal kot papež Pavel II.

.

30. avgust]]a 1464 je bil na konklavah izvoljen za papeža Pavla II.; ustoličen je bil 16. septembra istega leta. Pred izvolitvijo je moral – obenem z vsemi drugimi kardinali – podpisati volilni sporazum, s katerim se je obvezal: da si bo prizadeval za obrambo pred Turki, da bo število kardinalov v kardinalskem zboru omejil na 24, da bo od sorodnikov imenoval za kardinala samo enega člana in da bo v roku treh let sklical ekumenski koncil .
Po svoji izvolitvi je torej povprašal pravnike in moraliste, koliko ga sedaj kot papeža vežejo dane obljube. Večina je bila mnenja, da papeška oblast izhaja neposredno od Boga in da je torej ne more omejevati nobena stvar, razen božjih zakonov in dobrobiti Cerkve; kapitulacije oziroma volitveni sporazumi torej ne morejo biti obvezni, ampak le posvetovalni; po svoji naravi so torej neveljavni. Papež jih je torej vse po vrsti obšel: kot prvo in najprej je kar tri sorodnike imenoval za kardinale, kar je seveda razdražilo njegove nasprotnike. [6]

Maščevanje humanistov[uredi | uredi kodo]

Papež se je humanistom najbolj zameril s tem, da je razpustil Rimsko akademijo ter družbo abreviatorjev (beležnikov). Njuni člani so bili humanisti, ki so sestavljali razne določbe, zlasti glede odpustkov; krajšali so papeške spise in odgovarjali na prošnje glede odpustkov in nadarbin. Niso imeli rednih dohodkov, zato so svoje delo vedno dražje zaračunavali. Poleg tega so na rimski akademiji vedno bolj uvajali poganstvo, da so celo krščanska imena spreminjali v to smer: Petrus v Pierius, Joannes v Jovinianus. Vdajali so se praznoverju in papežu očitali, da on »nič ne da na praznoverje, razlago sanj, strelo, slutnjo«. Šli so tako daleč, da so uvajali pogansko bogoslužje, Platonova dela bolj cenili kot sveto pismo. Objestni od obilnih dohodkov so začeli hujskati zoper papeža; nekateri so zaradi domnevne zarote končali v ječi.
Med njimi je bil tudi Bartolomeo Sacchi di Piadena, ki je bolj znan pod imenom Platina. On se je zaradi neugodnosti, ki jih je doživel s Pavlom II., v svoji »Zgodovini papežev« znesel nad nekaterimi papeži, zlasti pa nad samim Pavlom II., kar so nekritično uporabili kot proticerkveno orožje nasprotniki krščanstva. On je očital papežu krivo priseganje, nevoščljivost, neusmiljenost, barbarstvo in nepotizem.

  1. glede nepotizma je imel Platina prav.
  2. Glede krivoprisežništva so mislili humanisti na volilni sporazum pred konklavom, ki njega kot papeža pravzaprav po izvolitvi ni več vezal niti pravno niti moralno;
  3. Do revežev ni bil skopuški, ampak je bil radodaren; ravno Pavel II. je uredil skrb za reveže v Rimu; če je pod reveži mislil na humaniste, potem je to bilo točno.
  4. Do ljudi ni bil neusmiljen in je nasprotoval smrtni kazni, ki je ni nikoli uporabil; neizprosen je bil le do roparskih vitezov in je v tem smislu predelal rimski statut.
  5. Ni bil barbarski, ampak je veliko prispeval za ohranitev in obnovo antičnih spomenikov; zbiral je tudi vse vrste starega denarja. On je zgradil »Palazzo di San Marco« oziroma Beneško palačo, »Palazzo Venezia«.

Res pa je, da za sklic koncila Pavel II. ni naredil praktično ničesar; njegovi pozivi na vojno proti Turkom niso naleteli na nikakršen odmev – podobno kot pri njegovem predhodniku Piju II.. V času njegovega ponitifikata so Turki tako zavzeli Albanijo in mesto Negroponte, zadnjo trdnjavo Benečanov na vzhodu. [7] [8]

Papež Pavel II. in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Potrditev ljubljanske škofije[uredi | uredi kodo]

Leta 1468 je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in njeno neposredno podrejenost rimskemu apostolskemu sedežu. S tem, ko je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in jo neposredno podredil papežu, je postal za slovenski prostor izredno pomemben.
1468 je župnijo Sv. Križa (Podbočje) potrdil cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici. [9]

Slovensko berilo o Pavlu II.[uredi | uredi kodo]

Tudi lep terg „piazza della Colonna,“ in pa Beneški terg „piazza di Venezia“ sem večkrat ogledoval, ker sta sred mesta dobro pri rokah. Uni, ki ga štiri velike krasne poslopja oklepajo, ima ime po krasnem Mark - Avrelijevem stebru, ki na sredi stoji. Steber je sostavljen iz 28 sila velikih kosov belega mramorja, v ktere so čudovito lepo vrisane zgodbe cesarja polnega modrosti in slave. Znotraj je 198 stopnjic, da se na verh gre, kjer že davno podoba Sv. Pavla namesto Mark-Avrelijeve stoji. Oboje vkup, steber in podoba, je nad dve sto čevljev ali marveč rimskih pedi visoko. Beneški terg pa ima ime od silno velikega in terdnega poslopja, ki ga je sozidal leta 1468 kardinal Peter Barbo iz Benetek, pozneje papež z imenom Pavel II.. Poslopje je bolj vojaški terdnjavi, ko mirnemu hramu podobno. Zdaj stanuje v njem avstrijanski poslanec. Temu poslopju je prizidana tudi precej velika in z dragim mramorjem bogato okinčana cérkev Sv. Marka. [10]

Papeški in rodbinski grbi, ki so bili znani tudi na slovenskem ozemlju[uredi | uredi kodo]

  1. Nenavaden grb v cerkveni heraldiki je tisti papeža Pavla II., ki kaže na njegov značaj in voljo, da v državi in Cerkvi »napravi red«. To je prikazano z dvema mečema: meč države in meč pravice, ki kažeta na njegovo zavest o vrhovni petrinski oblasti: svetni in duhovni, kar so poudarjeli papeži od gregorijanske reforme naprej. Znak opozarja tudi njegovo nasprotovanje kritiki vrhovne papeške oblasti in moč za odmero najvišje kazni; v praksi pa ni nikoli uporabil smrtne kazni.
  2. V matrici papeškega grba Pavla II. je grb rodbine Barbo Waxenstein, ki se je utrdila na področju današnje Slovenije.
  3. Grb rodbine Barbo Waxenstein, ki je bivala ter imela posestva tudi na Slovenskem.
  4. Valvazor: Grbi slovenskih plemiških rodbin 1688
  5. Wappenbuch des St. Galler Abtes Ulrich Rösch; Stiftsbibliothek St. Gallen, Cod. sang. 1084. - Grb opata Ulrika Röscha v St. Gallenu, 15. stoletje
  6. Portret Maksa Valerija Grofa Barbo na reliefu na steni cerkve Sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem.
  7. Pavel II. je zgradil 1455 Beneško palačo v Rimu (Palazzo Venezia oziroma Palazzo di San Marco), kjer se nahaja tudi njegov družinski grb.

Genealoški pregled[uredi | uredi kodo]

Spodnje družinsko drevo prikazuje moške potomce rodbine Barbo (približno od leta 1400 dalje):[11]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Nikolaj Barbo; beneški admiral
 
Polissena Condulmer
 
 
Blancus Barbo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Pietro Barbo, 1417-1471 (papež Pavel II.)
 
 
 
 
Kastelan Barbo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Johann Bernardin Barbo
 
Marta Moysse
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kastelan, u. 1549; gospod v Kožljeku
 
 
 
Johann, u. 1549; škof v Pićanu
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jurij
 
 
Franc, u.1583
 
 
 
 
 
 
 
 
Bernardin
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Rudolf, u. pred 1619
 
 
Johann, u. pred 1596
 
Kastelan, u. 1573
 
Krištof, u. 1607
 
 
 
 
Sebald, u. 1589
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Andrej Danijel, u. 1639
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Franc Jurij, u. 1621, Konec gotniške linije
 
 
Bernardin
 
Sigmund
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Johann Jurij Maksimilijan, u. 1649; imetnik Moravč
 
 
 
Bernardin, u. 1677; imetnik Čušperka
 
 
 
 
 
 
Maksimilijan Valerij, u. 1699; rakovniška linija
 
 
 
 
 
 
 
Valerij
 
Ludvik Ambrož
 
Jurij
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Franc Johann Herbert, u. 1684
 
Ernest Gottlieb, u. 1694; imetnik Slatne
 
Ferdinand Vajkard, u. 1710; imetnik Tržiča
 
Andrej Danijel, 1673-1752
 
Jošt Bernardin, 1665-1735
 
 
 
 
Franc Karel, u. 1701
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ernest Sigmund
 
Wolfgang Ferdinand Vajkard
 
Jošt Vajkard Anton, 1702-1775
 
Jožef Viljem, 1709-po 1785
 
 
 
 
Wolfgang Eberhard, 1656-1730
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Leopold Eberhard, u. 1753; Konec slatenske linije
 
 
 
Marija Dizma Maksimilijan, 1737-1812
 
 
 
Hubert, 1742-1800
 
Evgen, 1748-1813
 
Karel Hanibal, 1686-1751; Konec paške linije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vajkard Jošt Johann, 1767-1811
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Dizma Venčeslav Oto Karel, 1801-1848
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Emanuel, 1825-1879
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Jožef Anton, 1863 - 1930
 
Nadaljevanje rakovniške veje do danes
 

Dela[uredi | uredi kodo]

Bule, okrožnice[uredi | uredi kodo]

  1. In supremae dignitatis specula. S to bulo z dne 18. januarja 1469 je osnoval škofiji na Dunaju in v Wiener Neustadtu.
  2. Providentia ineffabilis. S to bulo z dne 19. aprila 1470 je določil obhajanje svetega leta na vsakih 25 let.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Umrl je nenadoma 26. julija 1471 u Rimu. Kot vzrok smrti navajajo, da je jedel lubenico, po čemer mu je postalo slabo in je umrl zaradi prebavnih motenj. Drugi navajajo kot vzrok smrti napad nasprotnikov.
Pokopan je v Baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Rimski pesnik in govornik Bartolomeo Sacchi, bolj znan kot Platina, je bil član zbora abrevijatorjev in Rimske akademije; ostro je oporekal njuni razpustitvi in je pisal celo grozilno pismo papežu. Pavel II. ga je dal zapreti, potem spustiti. 1467 je bil obtožen Platina skupaj z nekaterimi drugimi humanisti zarote zoper papeža: zopet je bil zaprt, tudi mučen; obtožen je bil poganskih idej in širjenja herezije. Po smrti Pavla II. je papež Sikst IV. spoznal Platina za nedolžnega ter ga oprostil vseh prejšnjih obtožb. Poveril mu je celo različne odgovorne službe; postal je prvi ravnatelj Vatikanske knjižnice. [12] [13][14]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 http://webdept.fiu.edu/~mirandas/bios1440.htm#Barbo
  2. ^ 2,0 2,1 http://www.treccani.it/enciclopedia/paolo-ii_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/
  3. ^ Liber de vita Christi str. 365
  4. ^ "Paolo II, papa di Anna Modigliani". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 10. januar 2016. 
  5. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 319. 
  6. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 319. 
  7. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 320. 
  8. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 193. 
  9. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 194. 
  10. ^ "M. Verne: Potovanje po Laškem". wikivir. 1854. Pridobljeno dne 14. januar 2016. 
  11. ^ Williams, George L. (1998). Papal Genealogy. McFarland Company, Inc. 
  12. ^ Ferrante Aporti. Memorie di Storia ecclesiastica Cremonese volume II. str. 39. 
  13. ^ Morto il Papa Paolo II fu conosciuta l'innocenza di Platina, e Sisto IV che a lui successe nel 1471 lo restituì nella prima carica e lo dotò di più ampli beni. Creata poscia da Sisto IV nel 1475 la Biblioteca Vaticana celeberrima in tutto il mondo, il nostro Platina ne fu il primo Prefetto
  14. ^ Encyclopædia Britannica

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v angleščini)
(v francoščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Ludovico Trevisan
Opat na Monte Cassinu
1456–1471
Naslednik: 
Giovanni d'Aragona
Predhodnik: 
Francesco Malipiero
škof v Vicenzi
1451–1464
Naslednik: 
Marco Barbo
Predhodnik: 
Fantino Dandolo
škof v Padovi
1459–1460
Naslednik: 
Jacopo Zeno
Predhodnik: 
Bartolomeo Vitelleschi
kardinal-duhovnik pri San Marco, Rim
1451–1464
Naslednik: 
Marco Barbo
Predhodnik: 
Albert d'Albret
dekan kardinalskega zbora
1445–1446
Naslednik: 
Juan de Torquemada
Predhodnik: 
Juan de Mella
dekan kardinalskega zbora
1460–1460
Naslednik: 
Alessandro Oliva
Predhodnik: 
Pij II.
Papež
1464–1471
Naslednik: 
Sikst IV.