Papež Štefan IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Štefan IV. 
Stephen IV.jpg  *
Papež Štefan IV. (tudi V.)
Škofija 16. junij 816 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 22. junij 816 (posvečen)
Konec papeževanja 24. januar 817
Predhodnik Leon III.
Naslednik Pashal I.
Redovi
Položaj 97. papež
Osebni podatki
Rojstvo okrog 770
Rim (Papeška država
Frankovsko kraljestvo )  *
Smrt 24. januar 817(817-01-24)
Rim (Italija
Papeška država
Sveto rimsko cesarstvo)  *
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu
Narodnost Italijan
Starši oče: Marin (Marinus) Colonna
Geslo
Svetništvo
God 12. junij
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacija predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Štefan

Štefan IV. (imenovan tudi Štefan V.), papež Rimskokatoliške cerkve in svetnik; * okrog 770 Rim (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † 24. januar 817 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Štefan IV. (stoji prvi na desni) krona kralja Ludvika Pobožnega za svetorimskega cesarja.

Takoj, ko so končali pogrebne obrede za Leonom III. , so izvolili za papeža diakona Štefana, plemenitega sina Marina (Marinus) Colonna. Njegovo ime pomeni venec[1]. Že v mladosti je vstopil v cerkveno službo za časa Hadrijana I.. Leon III. ga je posvetil za diakona. Šolal se je v znameniti Lateranski šoli, kjer je prejem znanstveno in nravno vzgojo v duhu rimskega izročila.

Obnova prijateljstva[uredi | uredi kodo]

Na prestolu frankovske države je že poldrugo leto sedel Ludvik Pobožni (814-840), ki ga je »spodbudila srčna dobrota, da je izročil oblast v roke svojih svetovalcev; ni pa imel srečne roke pri izbiri ter je tako postal orodje njih in njihovih strank.« Ludvik si je želel cesarske krone, ki bi mu jo mogel položiti na glavo seveda le papež. V Leonovem času pa – verjetno v svesti si svoje neznačajnosti – se ni podal v Rim; prek istega poslanstva pa, ki mu je prineslo novico o izvolitvi Štefana IV., je zaprosil papeža, naj pride v Reims ter ga krona za cesarja.

Štefan se je strinjal s predlogom. Najprej je prepričal Rimljane, da so prisegli zvestobo frankovskim vladarjem ter se podal na pot. Ludvika je v Reimsu kronal za sveto-rimskega cesarja s krono rimskih cesarjev in ga tudi mazilil. Obnovila sta pogodbo prijateljstva, ki je bila sklenjena že za časa Pipina. Sklenila sta tudi za obe strani ugodno pogodbo: Ludvik je s prisego zagotovil rimski Cerkvi njene pravice ter pomilostil žaljivce Štefanovega predhodnika Leona , ki so se smeli vrniti iz izgnanstva skupaj s papežem Štefanom. Papež pa je cesarju obljubil, da bo z naklonjenostjo podpiral blaginjo države in pustil vladarju proste roko pri njenem vodenju. [2]

Dela[uredi | uredi kodo]

Ko je bival na Frankovskem, je podelil palij škofu Teodulfu Orleanskemu, enemu glavnih vladarjevih svetovalcev. [3]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Štefan ni mogel uresničiti dogovorjenega, ker je po vrnitvi v Rim že 25. januarja 817 umrl. Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.

Kljub kratkotrajnemu pontifikatu je bil po mnenju zgodovinarjev zelo pomemben papež, ker je prispeval k zbližanju papeštva in vedno močnejšega Frankovskega kraljestva, kar je prišlo še bolj do izraza za časa njegovega naslednika Pashala I..

Njegov god je v katoliški Cerkvi 24. januarja.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ στεφάνος (stefanos) pomeni grško venec
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 138. 
  3. ^ "Pope Stephen III (IV)". Kevin Knight. Pridobljeno dne 2013-05-31. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Leon III.
Papež
816–817
Naslednik: 
Pashal I.