Papež Leon V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Leon V. 
Papež Leon V.
Papež Leon V.
Sedež julij 903 (izvoljen)
Konec papeževanja september 903 (vladal 1 dober mesec)
Predhodnik Benedikt IV.
Naslednik Sergij III.
Nasprotnik Krištof
Redovi
Položaj 118. papež
Osebni podatki
Rojstvo Lev (Leone)
datum neznan[1]
Ardea[d]
Smrt domnevno 905[1]
Rim
Pokopan Stara Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Drugi papeži z imenom Leon

Leon V. (latinsko Papa Leo Quintus), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal[2] in papež; * 9. stoletje Ardea, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † februar 904 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od julija do septembra 903.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

O njegovem poreklu vemo to, da se je rodil v naselju Ardea bllizu Priapija v Laciju, Papeška država, Frankovsko cesarstvo – danes Italija. Postal je duhovnik, in sicer župnik v Priapiju. Zategadelj ga sodobni seznami papežev imenujejo presbiter forensis, ki ni bil kardinal, ko je postal papež. [3] Po drugih virih ga je papež Štefan VI. imenoval za kardinala-duhovnika 897. [4] [5]

Papež[uredi | uredi kodo]

Leon je bil naklonjen Formozu in je odobraval njegove posvetitve. [6]. Postal je žrtev okrutnih strankarskih bojev; na papeški prestol ga je posadila Berengarjeva stranka, njegov dvorni kaplan Krištof pa, ki je sam hlepel po papeštvu, je napravil "državni udar", ga prisilil k odstopu in ga vrgel v ječo. [7]
Sicer pa je je o njem zelo malo znanega in gotovega. Nimamo zanesljivih podatkov niti o njegovi izvolitvi niti kako dolgo je vladal niti kako je končal. Najverjetneje je papeževal skozi avgust 903. Rodom je bil zanesljivo iz Priapija, male vasice blizu mesta Ardea, ki danes pripada mestu Rimu. Ko je bil izvoljen, je bil kardinal-duhovnik Rima, kardinalski naslov pa je imel v neki cerkvi zunaj Rima. Auxilius, takratni pisatelj, pravi, da je držal krmilo svete Rimske Cerkve skozi trideset dni, in da je bil Božji mož in hvalevrednega življenja ter svetosti.. [8]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • O njegovem papeškem delovanju ne vemo drugega, kot da je izdal bulo, s katero je izvzel bolonjske kanonike od plačanja davka.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Okoliščine njegove smrti so nejasne prav tako kot njegovega življenja. Po papeževanju nekaj čez mesec ga je ujel kardinal-duhovnik pri San Damasu Krištof, in ga vrgel v ječo. Sebe je vrinil na sedež sv. Petra, toda kmalu je tudi njega doletela ista usoda: odstavil ga je Sergij III. in ga zaprl v ječo skupaj s predhodnikom, v isto celico. Viri poročajo, da se je končno usmilil obeh zaprtih pontifikov in dal oba zadaviti. Zdi se pa verjetneje, da je Leon umrl naravne smrti ali v ječi ali v samostanu. [9]
Mann zavrača kot zlobno natolcevanje Vulgarijevo trditev, da je zelo hudobni papež Sergij III. papeža Leona V. in protipapeža Krištofa zadavil v zaporu. Še pokojni Kelly [10], še živeči cerkveni zgodovinar Reardon, in učeni Miranda [11] sprejemajo to napačno obrekovanje kot resnično. [12]
Ko je umrl, so ga pokopali v Lateranu. [13] [14]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Papež Leon je vladal zelo verjetno malo več kot en mesec, med julijom in septembrom 903: skozi trideset dni po pričevanju Auxiliusa (Ausilio), ali skozi dva mesca po papeških seznamih (cataloghi pontifici). Njegovo papeževanja pada v sredino zakritega tridesetletja (880-okrog 910) – kot ga označuje Arnaldi – ki obstaja iz trajajoče zapletene skrivnosti. Ta skrivnost ne prizanaša niti formozijanskemu vprašanju, ki se je razbohotilo v zadnjem petletju IX. stoletja, ter je vplivalo na dogodke najkrajšega obdobja vladavine Leona V.
  • To obdobje smemo imenovati mračno predvsem zaradi popolnega pomanjkanja neodvisnih zgodovinskih virov. Ozračje negotovosti glede tega obdobja poudarja in vključno potrjuje kriza, ki so jo preživljale takratne politične in cerkvene rimske ustanove: poročil, ki jih vsebujejo takratni seznami o Leonu V., praktično ni; žal istočasno obstaja zgodovinopisna praznina, ki je vsepovsod značilna za prvi dve desetletji X. stoletja. Zelo lakonično je omenjeno, da Leon ni pripadal rimskemu kleru – nenavadno dejstvo, ki jasno kaže na težave, ko se volivci niso mogli zediniti za rimskega kandidata zaradi strankarskih zdrah - ampak je izhajal verjetno iz neke župnije ležeče v Priapiju blizu Ardeje. Nobene omembe njegove družine ali zaposlitve, nobenega drugega poročila iz časa njegovega papeževanja razen omembe, da je bil forensis. Duchesne [15]meni, da to pomeni, da pontifik ni bil rimski kardinal-duhovnik. [16]
  • Po smrti papeža Teodorja II. sta dva kardinala istočasno trdila, češ da sta izvoljena za papeža: Janez IX. in Sergij III.. Tekmeca je Janez IX. izobčil in so ga izgnali iz mesta, a je pozneje, leta 904, le postal papež. Janez IX. je sklical sinodo in potrdil Teodorjeve odločitve glede Formozove rehabilitacije in veljavnosti posvetitev; tudi je prepovedal sojenja ljudem po njihovi smrti. [17] Še pozneje pa je papež Sergij III. razveljavil zborovanja Teodorja II. in Janeza IX., ter zopet uveljavil odločitve Mrliškega zbora. [18]
  • Za papeže je bilo 10. stoletje zares temačno in ga po pravici imenujemo mračno stoletje. Brez cesarske zaščite so bili nemočni in prepuščeni muham rimskega in italijanskega plemstva, ki si je nadzor nad Cerkvijo pridobivalo tako, da je na njene položaje nastavljalo svoje sorodnike ali politične somišljenike, ne glede na to, ali so bili vredni te časti; v svojem stremuštvu so nastavljali in odstavljali papeže, večkrat pa jim tudi stregli po življenju. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand,[19] slika posvetnost na papeževem dvoru; vendar jo je treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [20] Mračno pa imenujejo to stoletje tudi zato, ker je bilo polno spletk in umorov, ki so dosegali tudi papeški dvor; obenem pa je bilo to tudi obdobje roparskih vpadov divjih Normanov, Saracenov, Turkov in Madžarov.
  • Za to obdobje manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje. Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval in da je pač nalašč izbiral samo pikantne zgodbe, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem. Pretresljivo pa je na primer Liutprandovo mnenje, da je bila za Langobarde, Sase in Franke najhujša zmerljivka in žalitev, če si komu rekel, da je Rimljan. V tej besedi je po njegovem mnenju izraženo vse, kar ja na tem svetu slabega, zlobnega in gnilega. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je ostalo v takratni družbi še vedno dovolj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko mislimo, da je to kljub pretiravanjem bil v resnici strašen čas. [21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ nekateri viri menijo, da pred izvolitvijo za papeža ni bil kardinal, ampak le duhovnik-župnik
  3. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 95. 
  4. ^ “Essai de liste générale des cardinaux. es cardinaux des 10 premiers siècles.” Annuaire Pontifical Catholique 1926, p. 155, no. 1. Qtd. in Miranda, Salvador. “Leone.” The Cardinals of the Holy Roman Church. 16 Jun. 2010 [1]. The French source says 898, but this is a typo.
  5. ^ [hhttps://thebananarepublican1.wordpress.com/2010/06/16/pope-leo-v-of-rome/ "Pope Leo V of Rome"]. The Bananan Republican. 16. junij 2010. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  6. ^ Herbers, Klaus. “LEO V.” The Papacy: An Encyclopedia, 1st ed. Ed. Philippe Levillian, John W. O’Malley. Routledge, 2002. Religion Online. Taylor & Francis. 16 Jun. 2010 [2]
  7. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 107. 
  8. ^ "Leo V". Catholic Encyclopedia New Advent Kevin Knight. 1910. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  9. ^ "Leo V". Catholic Encyclopedia New Advent Kevin Knight. 1910. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  10. ^ John Norman Davidson Kelly (1909-1997) – anglikanski duhovnik in cerkveni zgodovinar, dolgoletni dekan v Oxfordu
  11. ^ "About the author Salvador Miranda". Salvador Miranda. 1998-2016. Pridobljeno dne 6. marec 2014. 
  12. ^ Mann IV:116. On the page before, Rev. Fr. Mann refutes the calumny of Vulgarius that the much-maligned Pope Sergius III (904-911) had Pope Leo V and Antipope Christopher strangled in prison. Yet J.N.D. Kelly, Wendy Reardon, and the learned Salvador Miranda (as of 6/16/2010) accept this false charge as true.
  13. ^ "Papa Leone V". Cathopedia. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  14. ^ Jaffé, Philippe. “Leo V.” Regesta pontificum Romanorum ab condita Ecclesia: ad annum post Christum natum MCXCVIII, vol. 1. Brussels, 1855. [3] p. 306.
  15. ^ Louis Duchesne (1843-1922) je bil francoski katoliški duhovnik, filolog, predavatelj in krščanski zgodovinar
  16. ^ "Leone V, papa". Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 64 di Umberto Longo. 2005. Pridobljeno dne 5. marec 2014. 
  17. ^ J. Kelly. Oxford Dictionary of Popes. str. 116. 
  18. ^ J. Kelly. Oxford Dictionary of Popes. str. 118.119. 
  19. ^ Liutprand Kremonski (920-972) je bil nemški škof v Cremoni in pomemben zgodovinar
  20. ^ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 244. 
  21. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah: »Cerkev v temnem 10. stoletju« – Kljub pretiravanjem strašen čas. str. 108. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
(v angleščini)
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Benedikt IV.
Papež
903–904
Naslednik: 
Sergij III.