Papež Klemen VI.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Klemen VI.  OSB
01 Clément VI (Fresque de la chapelle Saint-Martial du palais des papes).jpg  *
Mario Giovanetti: Klemen VI.
Freska v kapeli sv. Marcijala v Papeški palači v Avignonu; 14. stoletje
Sedež 7. maj 1342 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 19. maj 1342 (posvečen in kronan)
Konec papeževanja 6. december 1352 (konec)
Predhodnik Benedikt XII.
Naslednik Inocenc VI.
Redovi
Škofovsko posvečenje 18. december 1338
Povzdignjen v kardinala kardinal-duhovnik pri Santi Nereo e Achilleo
Položaj 198. papež
Osebni podatki
Rojstvo Pierre Roger
1291
Maumont
Rosiers-d'Égletons, (Limousin, Francosko kraljestvo; danes: Francija)  *
Smrt 6. december 1352(1352-12-06)
Avignon
(Provansa, Papeška država)  *
Pokopan avinjonska stolnica »Notre Dame des doms«
benediktinska opatija sv. Roberta Turlanskega v La Chaise-Dieu
Narodnost Francoz
Starši oče: Viljem (Guillaume) Roger, gospodar Rosiers d'Egletonsa
Predhodni položaj prior, opat, provizor na Sorboni
Alma mater Sorbona
Grb
Drugi papeži z imenom Klemen

Klemen VI., rojen kot Pierre Roger oziroma Roger de Beaufort-Turenne z nadimkom Le Magnifique (Veličastni) je bil francoski benediktinec (OSB) in katoliški papež; * 1291 Maumont (Rosiers-d'Égletons, Limousin, Francosko kraljestvo; danes: Francija); † 6. december 1352, Avignon (Provansa, Papeška država – danes Francija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Peter (Pierre) Roger se je rodil 1291 na gradu Maumont v župniji Rosiers d'Egletons v tullski škofiji v Francoskem kraljestvu. Izhaja iz nižje aristokracije s skromnim premoženjem kot drugi sin Viljema (Guillaume) Rogerja, gospodarja Rosiers d'Egletonsa. V sorodstvu je kar mrgolelo visokih prelatov in je bil: brat kardinalu Hugues Rogerju OSB (1342), nečak kardinalom Aymeric de Chalusu (1342), Gérard de la Gardeju OP (1342) in Guillaume d'Aigrefeuilleju starejšemu, (1350), nečak ali stric kardinalom Adhémar Robertu (1342), Pierre de Crosu (1350) in Gilles Aycelin de Montaigu (1361), stric kardinalom Bernard de la Touru (1342), Guillaume de la Jugiéju (1342), Nicolas de Besseju (1342), bodočemu papežu Gregorju XI. Pierre Roger de Beaufortu (1348); Raymond de Canilhacu CRSA (1350), Guillaume d'Aigrefeuilleju mlajšemu OSBClun (1367), Pierre de la Jugiéju OSBClun (1375), Guy de Malsecu (1375) in protikardinalu Faydit d'Aigrefeuilleju OSB (1383). Imenovali so ga tudi Roger de Beaufort-Turenne z nadimkom Le Magnifique (Veličastni). [1]

Z desetimi leti je vstopil v opatijo sv. Roberta v La Chaise-Dieuu in postal benediktinski menih. Študiral je na Sorboni v Parizu, kjer je doktoriral iz teologije in si pridobil obsežno klasično in bogoslovno znanje; postal je priznan pridigar in dekan na univerzi.
1326 je postal opat v Fécampu, 1328 škof v Arrasu, 1329 nadškof v Sensu ter 1330 v Rouenu. Bil je svetovalec in osebni poslanec kralje Filipa VI. v Angliji in v Avignonu. 1333 ga je Janez XXII. poslal pridigat križarsko vojno a Benedikt XII. imenoval za kardinala-duhovnika pri Ss. Nereo ed Achilleo 18. decembra 1338. [2]

Papež[uredi | uredi kodo]

Klemen VI. je velikodušno delil miloščino, nadarbine in privilegije.
Rodovnik Petra Rogerja
Opatijska cerkev sv. Roberta Turlanskega v La Chaise-Dieuju

Takoj, ko je slišal za smrt Benedikta XII., je Filip Srečni [3]pohitel k sinu Ivanu Normandijskemu [4] in ga nagovarjal, naj vpliva na kardinalski zbor v prid njegovega kandidata Petra Rogerja. Kljub naglici prestolonaslednik ni prispel pravočasno, ko so se 7. maja 1342 v Avignonu zaprla vrata za kardinali v konklavu in je moral poln tesnobe čakati. Toda izbira cerkvenih knezov je pokazala, da je enaka tisti francoske kraljevske hiše. Volitve so trajale le en dan in soglasno so izvolili kardinala Pierra Rogerja, ki mu je bila naklonjena vladarska hiša Valois, in ga postavili na apostolski sedež. Komaj izvoljen je Peter dejal:

Praedecessores nostri nesciverunt esse papa

.[5]

To se je pokazalo že pri kronanju, ko ga je 19. maja 1342 kronal kardinal Napoleone Orsini ob prisotnosti mnogih odličnih gostov in svetnih ter cerkvenih dostojanstvenikov. Papeški dvor je kar tekmoval s sijajem kraljevskih dvorom in sem so se začeli zgrinjati plemenitaši od vsepovsod, pa tudi kandidati za razne cerkvene službe, kar je bilo seveda povezano z velikimi stroški, ki so hitro izpraznili cerkveno blagajno, katero je s toliko skrbjo napolnil njegov prednik. On je začel torej papeževati v popolnem nasprotju s svojim prednikom, ki je tudi na papeškem prestolu ohranil meniško skromnost. Hotel je v tem svojem posvetnem stilu urediti tudi avinjonsko papeško palačo, kamor je zbral najodličnejše umetnike. Ni mu niti na pamet padlo, da bi kaj storil za vrnitev v Rim; nasprotno: od neapeljske kraljice Ivane Neapeljske je kupil 1348 celotno avinjonsko grofijo za smešno ceno 80.000 florinov in tako omogočil papežem, da ne bodo več gostje na tuji zemlji, ampak domačini na svojem ozemlju. Ni torej na mestu, da govorimo v Dantejevem ali Petrarkovem jeziku resno o kakem avinjonskem izgnanstvu, ujetništvu ali suženjstvu - saj so bili papeži na tem svojem ozemlju prav tako samostojni oziroma suvereni kot na primer v Anagniju ali Rimu, kjer pa so bile razmere nevzdržne. [6]

Ekumenizem in križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Papež Klemen se je neuspešno pogovarjal z Grki in Armenci o cerkvenem zedinjenju; oni so želeli bolj dobiti pomoč zoper Turke , kakor pa krščansko versko edinost. [7]
1343 je papež Klemen organiziral križarsko vojno zoper turškega vladarja Umur-bega [8], ki je bil zaveznik bizantinskega cesarja Ivana Kantakuzena [9] Turško ladjevje je uničilo združena krščanska flota, ki so jo sestavljali Benečani, ivanovci in Ciprčani; pri tem je padel v bitki za Smirno tudi sam Umur-beg.

Papeške bule in določbe[uredi | uredi kodo]

Papež Klemen VI. je izdal nekaj papeških bul in drugih listin:

  1. Gratias agamus razglaša frančiškane za od Cerkve uradno določene varuhe svetih krajev v Sveti deželi (21. november 1342).
  2. Unigenitus Dei Filius o zakladu odpustkov, ki jih ima oblast podeljevati papež; sveto leto bo odslej vsakih petdeset let (27. januar 1343).
  3. Prolixa retro očita prestopke Ludviku Bavarskemu in našteva negativne posledice, ki iz tega izhajajo (12. april 1343).
  4. bula proti prisilnemu pokrščevanju (5. julij 1343).
  5. In supremæ dignitatis – ustanovi Univerzo v Pisi (3. september 1343).
  6. Sicut Judais – prepoveduje pogrome nad Judi, po krivem obdolženimi povzročitve kuge (4. julij 1348).
  7. Quamvis perfidiam zavrača govorice, češ da so Judje z zastrupitvijo vodnjakov povzročili črno smrt (26. september 1348).
  8. Cum natura humana – papeževi teološki pogledi na človeško naravo (1350).

Sveto leto brez papeža[uredi | uredi kodo]

Kmalu po njegovi izvolitvi ga je obiskalo v Avignonu odlično rimsko odposlanstvo pod vodstvom pesnika Petrarka s trojno prošnjo:

  1. naj sprejme čast rimskega senatorja , toda ne kot papež, ampak kot vitez Roger;
  2. naj prestavi sedež nazaj v Rim ter
  3. naj razglasi leto 1350 za sveto jubilejno leto. Glede prve točke je odvrnil, da sprejema, kolikor to ne bi nasprotovalo njegovi vlogi rimskega suverena; glede drugega je jasno zavrnil vrnitev; glede tretjega je pa pogojno privolil. Tako so se tega leta zgrinjale množice vernikov v večno mesto, obiskovale papeški baziliki ter molile po papeževem namenu in prejemale odpustke, ne da bi se srečale s papežem. [10]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Klemen VI. upodobljen med slavnimi papeži na čokoladi
Kip papeža Klemena VI. v opatiji sv. Roberta v La Chaise-Dieu

Papež Klemen Vi. je umrl 6. decembra 1352 v Avignonu. Pokopali so ga v benediktinski opatiji sv. Roberta La Chaise-Dieu, kjer je začel svoje meniško življenje in cerkveno službo.
1562 so nahujskani kalvini njegovo čudovito, umetniško urejeno grobnico, kjer so bili kipi njegovih sorodnikov in dobrotnikov, razbili. [11]
Drugi viri pa poročajo: "Papeža Klemena so pokopali na njegovo željo v opatiji La Chaise-Dieu. Tam so mu postavili nagrobni spomenik, okrašen s 44 marmornatimi kipi, ki so predstavljali njegovo veliko rodbino. To izvirno in mogočno delo so razbili 1562 hugenoti, ki so njegove telesne ostanke sežgali.« [12] [13]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Klemen VI. je bil enako kot njegov predhodnik Benedikt XII. izobražen teolog in pridigar ; vendar je bil tistemu, ki je kot papež še vedno ohranjal nekaj lastnosti skromnega redovnika, v drugih rečeh kaj malo podoben. Ugleden, olikan, pa tudi malo lahkomiseln prelat z vsemi življenjskimi navadami le-tega, je imel rad bogataško dvorsko življenje; vrh tega je bila velika njegova velikodušnost pri podeljevanju nadarbin in milosti, kakor tudi njegova ljubezen do njegovih sorodnikov. Z imenovanjem številnih Francozov za kardinale in nakupom Avignona je vezi, ki so vezale papeštvo na Francijo, še ožje zategnil. [14]

Klemen združuje v svoji osebnosti na presenetljiv način mnoge poteze, ki so značilne za papeštvo v 16. stoletju – kakor tudi dobre in slabe lastnosti francoskega značaja. Sodobniki so bili občutljivi na njegovo prijaznost, odpuščanje in velikodušnost, Imel je jasno predstavo o vladarju in jo je poskušal udejanjati. Za vodilo je imel Cezarjevo geslo, da nihče ne sme oditi od njega razočaran. Ime Klemen pomeni milostljiv: ta lastnost ga je spremljala že od mladih nog. Menil je, da sta razkošnost in sijaj potrebna za izvajanje oblasti. Nova papeška stavba, ki jo je zgradil, ni urejena le glede na varnost in potrebo po upravnih pisarnah, ampak tudi z željo, da pokaže slavo zemeljskega suverena. To je bil prvi papež, ki je izrečno skrbel za to in je v ta namen porabil veliko denarja. Pri tem pa njegova dobrodelnost ni trpela; če je porabil 12,20% svojih izdatkov za gradnjo, 12% za oblačila, 2,5% za okraske in umetniško ustvarjanje, mu je ostalo kar 17% za delitev miloščine. Priznati mu moramo, da je bil dober gospodar, ki je vedel, kaj hoče: kljub velikim izdatkom ni nikoli posloval z izgubo.
Svoje usmiljeno srce je pokazal zlasti, ko je črna smrt skoraj razpolovila evropsko prebivalstvo in so se odrekali drug drugega iz strahu pred okužbo celo najbližji sorodniki; pomagal je na vseh področjih, kjer in kolikor je bilo možno. Pod svoje okrilje je vzel tudi Jude, ki jih je obrezumljena množica obdolžila, da so raznesli kugo. [15]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Ordine Supremo del Cristo (=Vrhovni Kristusov red)

Papež Klemen VI. je prejel odlikovanje Vrhovnega Kristusovega reda (Ordine Supremo del Cristo) in je s tem postal veliki mojster vrhovnega Kristusovega reda.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church. Biographical Dictionary. Benedict XII (1334-1342), consistory of December 18, 1338 (I), celebrated in Avignon: 3. Roger OSB, Pierre (ca. 1290/1291-1352)". Mirandas. 1998-2015. Pridobljeno dne 28. maj 2015. 
  2. ^ J. N. D. Kelly. Gran Dizionario Illustrato dei Papi. str. 548. 
  3. ^ Filip VI. Francoski, imenovan Filip Srečni (*1293; vladal 1328-1350)
  4. ^ Filipov naslednik v kraljevanu Ivan II. Francoski, imenovan Ivan Dobri (*1319; vladal 1350-1364)
  5. ^ latinsko Praedecessores nostri nesciverunt esse papa; francosko Nos prédécesseurs ne surent pas être pape; slovensko Naši predniki niso vedeli, kako je treba papeževati
  6. ^ F. Gligora; B. Catanzaro; E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 186. 
  7. ^ "Pope Clement VI" in the 1913 Catholic Encyclopedia
  8. ^ Umur beg, Umur Beg, Aydınoğlu Gazi Umur Bey (1309-1348)
  9. ^ Kenneth Meyer Setton. 1976. The Papacy and the Levant, 1204–1571, vol. I. Philadelphia: American Philosophical Society, pp. 184–223.
  10. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 286. 
  11. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 288. 
  12. ^ F. Gligora; B. Catanzaro; E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 187. 
  13. ^ "Pope Clement VI (Pierre Roger)". Catholic Encyclopedia New Advent. 1908. Pridobljeno dne 28. maj 2015. 
  14. ^ F. X. Seppelt; K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 218. 
  15. ^ "Clemente VI. Enciclopedia dei Papi di Bernard Guillemain". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 29. maj 2015. 
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(v italijanščini)
  • Klemen VI.: Suppliche di Clemente VI. 19 maggio 1342-18 maggio 134 [1] Istituto storico italiano per il Medio Evo. Roma, 1948.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Edizioni Piemme S.p.A., 1989, Casale Monferrato (AL), ISBN 88-384-1326-6
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
?
fécampski opat
1326–1328
Naslednik: 
?
Predhodnik: 
Thierry d'Herisson
araški škof
1328–1329
Naslednik: 
Andrea Ghini de Malpighi
Predhodnik: 
Guillaume de Melun
senški nadškof
1329–1330
Naslednik: 
Guillaume de Brosse II.
Predhodnik: 
Guillaume de Durfort
rouenski nadškof
1329–1342
Naslednik: 
Aimery Guenaud
Predhodnik: 
Regnaud de la Porte
kardinal-duhovnik
1338–1342
Naslednik: 
Jean de Cros
Predhodnik: 
Benedikt XII.
Papež
1342–1352
Naslednik: 
Inocenc VI.