Papež Janez III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Janez III. 
Portret
Sedež izvoljen marec 561
Pričetek papeževanja posvečen 17. julij 561
Konec papeževanja 13. julij 574
Predhodnik Pelagij I.
Naslednik Benedikt I.
Redovi
Položaj 61. papež
Osebni podatki
Rojstvo Catelinus
cca. 520
Rim, Bizantinsko cesarstvo
Smrt 15. julij 574
Rim, Bizantinsko cesarstvo
Pokopan Rim, cerkev sv. Petra
Narodnost Rimljan
Starši oče Anastazij (latinsko: Anastasius)
Geslo
Drugi papeži z imenom Janez

Janez III., rimski škof, (papež) rimskokatoliške Cerkve, * okrog 520 Rim (Bizantinsko cesarstvo) ; † 13. julij 574 Rim, (Bizantinsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Že nekaj dni po papež Pelagij I.Pelagijevi smrti so na papeški sedež izvolili odličnega Rimljana. Zgodovinar Evagrij[1]poroča, da je bil sin plemenitega očeta Anastazija [2], ime mu je bilo pa poprej Katelin[3]. [4]Ta ugledni Rimljan iz plemenite rodovine je bil za papeža izvoljen sicer že marca, 561, vendar je moral čakati kar štiri mesece, preden je prišlo Justinijanovo potrdilo, da so ga lahko posvetili 17. julija.

567 je privolil, da se vrne patricij Narses, ki je pa vodil Rimljane k uporu; zategadelj je papež živel dolgo časa v Pretekstatovih katakombah. Liber pontificalis piše o njem, da je Rimske katakombe zelo lepo obnovil .

Po njegovih prizadevanjih so nekatere zahodne pokrajinske Cerkve, ki so zaradi obsodbe Treh poglavij, zaradi nedoslednega ravnanja njegovega predhodnika Vigilija torej, pretrgale cerkvene povezanost z Rimom - kot Milano, Ravena in latinska Afrika - spet vzpostavile edinost z Rimom; oglejski patriarhat pa je še dolgo vztrajal v razkolu. Pod Janezom III. je torej napredovalo pretresanje treh spornih poglavij in je bil mogoč napredek le zato, ker je v Bizancu 565 umrl samodržec cesar Justinijan, ki je z vmešavanjem v cerkvene zadeve povzročil cesarstvu nepopravljivo škodo in povzročil pravo versko zmedo.

Langobardi in vojskovodja Narzes[uredi | uredi kodo]

S severa je pa grozila nova nevarnost. Ko so opustošili Panonijo in naše kraje, so 568 v severno Italijo pridrli takrat še poganski in arijanski Langobardi, tam ustanovili svoje kraljestvo Langobardijo (Lombardijo) in potem dve stoletji ogrožali tudi Rim.[5][6]

Najpomembnejše dejanje tega papeža je bilo vsekakor povezano z velikim vojskovodjem Narzesom, o katerem Liber Pontificalis skrivnostno molči. Zaradi ženskih spletk na cesarskem dvoru je bil obdolžen veleizdaje in odpoklican iz Ravene nazaj v Carigrad ta edini mož, ki se je bil zmožen postaviti po robu prodirajočim Langobardom. Možno je sicer, da je Langobarde spodbudil k vpadu v Italijo on; vendar je bolj verjetno, da so navalili v deželo šele takrat, ko so slišali za njegov odpoklic. Papež se je zavedal, da je Narzes edino upanje Italije; zato ga je spremljal vse do Neaplja in ga pregovoril, naj se ne vrača v Konstantinopel. Vojskovodja mu je ustregel in se vrnil 571 z njim v Rim. Zdi se, da je bila bizantinska stranka le pretrd oreh. Da bi ne sodeloval pri medsebojnih spopadih, se je papež umaknil v katakombe, kjer je celo posvečeval duhovnike.

Po Narzesovi smrti 572 se je papež vrnil v Lateransko palačo. Bivanje v katakombah ga je spodbudilo, da jih je temeljito obnovil.[7][8][9]

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Kot ljubitelj in obnovitelj katakomb je določil, da naj se v eni od Rimskih katakomb opravlja vsako nedeljo sveta maša.
  • Določil je kot pravilo pokopavanje mrličev znotraj rimskega mestnega obzidja.[10]
  • Dokončal je rimsko baziliko v čast svetih apostolov Filipa in Jakoba, ki jo je začel graditi njegov predhodnik Pelagij, jo dal okrasiti s prekrasnimi mozaiki ter vanjo prenesti relikvije teh apostolov.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Oseba iz Justinijanovega spremstva, ki jo imajo za vojskovodja Narzesa; mozaik v Baziliki San Vitale, Ravena.

Papež Janez III. je umrl 13. julija 574 v Rimu. Pokopan je tam, v baziliki sv. apostola Petra.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Britannica-Hungarica, Világenciklopédia I, Magyar világkiadó Budapest 1994, 15. izdaja (Tizenötödik kiadás 1994, by Encyclopaedia Britannica, Inc. Chicago-Auckland-London-Madrid-Manila-Párizs-Róma-Sydney-Szöul-Tokió-Toronto).
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Richards: The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752. Routledge and Kegan Paul, London 1979.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ latinsko: Evagrius
  2. ^ latinsko: Anastasius illustris
  3. ^ latinsko: Catelinus; to ime navajajo vsi avtorji razen enega. Vsi drugi viri imajo Katelin, Catelinus, le pri tem avtorju je Kazelin, Caselinus - najbrž je tiskarski škrat namesto t podtaknil s
  4. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 93. 
  5. ^ F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche V. str. 467. 
  6. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 60. 
  7. ^ "Pope John III". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2012-04-23. 
  8. ^ "Narses". Britannica 1911. Pridobljeno dne 2012-04-23. 
  9. ^ Gibney Frank – Ernő Pungor. Britannica-Hungarica, Világenciklopédia VII. str. 541. 
  10. ^ F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche V. str. 467. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Pelagij I.
Papež
561-574
Naslednik: 
Benedikt I.