Maša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Papež Benedikt XVI daruje sveto mašo.

Maša je bogoslužni obred Rimskokatoliške cerkve. Bistven sestavni del maše je zakrament svete evharistije. Izraz evharistija se sicer včasih uporablja tako za mašo (imenovana tudi evharistična daritev) kot tudi za samo sveto hostijo oziroma Kristusovo telo.

Namen maše je graditi in utrjevati povezanost med Bogom in ljudmi in sicer preko poslušanja beril iz Svetega pisma in evharistične daritve. V prvem delu maše kristjani zlasti iščejo odgovore na temeljna bivanjska vprašanja in smernice za konkretno vsakdanje življenje po Svetem pismu ter Bogu izrekajo svoje prošnje. V drugem, tako imenovanem evharističnem delu, ima osrednje mesto darovanje. Danes je to darovanje simbolično. Sveta hostija, ki je kruh, delo človeških rok, se prinese za namen darovanja. Pri povzdigovanju ga Jezus spremeni v svoje telo, največji simbol darovanja, saj se je v ljubezni do človeka in človeštva daroval na križu, da bi nas odrešil suženjstva greha. Pri maši verniki pravtako darujejo denar, materialna sredstva, ki so se jim odrekli za Cerkev in uboge, ki jim teh sredstev primanjkuje. Kot daritve pa se na oltar »polagajo« tudi molitve, to so prošnje in zahvale, skrbi in trpljenje vsakega posameznika, vse kar se človeku lepega in hudega zgodi, da bi se Bogu zahvalil za največji dar, ki ga ima, življenje, ter ga prosil za lajšanje trpljenja ali za stanovitnost v trpljenju.

Maša je prava daritev. Kruh (sveta hostija), ki ga duhovnik v imenu vseh daruje na oltarju, prejmejo verniki kot Kristusovo telo. Slednje je namreč telesna in duševna hrana, ki človeka krepča v vsakdanjem življenju. Maša je tudi prava žrtev, in sicer ponavzočenje Kristusove žrtve na križu na Kalvariji.

Za katoličana je udeležba pri maši tudi izpolnjevanje tretje Božje zapovedi, ki pravi Posvečuj Gospodov dan, in prve cerkvene zapovedi, ki pravi Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni, zato so k temu zavezani.

Sveti Janez Marija Vianej, ki velja za vzor duhovnikom, je od vseh duhovniških opravil najbolj cenil mašo. Pomenila mu je sonce duhovniškega življenja. Kakor je rekel, Vsa dobra dela skupaj ne odtehtajo svete maše, ker so človeška dela, maša pa je Božje delo. Njegovo maševanje je bilo najbolj prepričljiva kateheza o sveti daritvi.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V preteklosti so ljudje k maši prinašali svoje izdelke ali poljske pridelke in jih polagali na oltar v zahvalo kot darovanje. Ta običaj je izviral iz antičnega poganskega in judovskega obredja, kjer so bogu (bogovom) žrtvovali predvsem živali. To so storili tako, da so žival zadavili, položili na oltar in zažgali. Tako so jo »pretvorili« v dim, ki se dviguje proti bogu, ta pa jo na tak način sprejme. Od tod tudi izvor besede oltar, ki prihaja iz latinskega altare, to je žrtvenik.

Drugi vatikanski koncil[uredi | uredi kodo]

Drugi vatikanski koncil (1962 - 1965) je določil kar nekaj sprememb glede obredja svete maše in drugih ureditev. Najvidnejši sta naslednji:

  • obred maše sme biti v domačem (narodnem) jeziku. Do leta 1965 so bili vsi mašni obrazci v latinščini, le pridiga je bila v domačem jeziku
  • oltar v cerkvi je postavljen tako, da duhovnik gleda proti ljudem in jim ne kaže hrbta.

Deli maše[uredi | uredi kodo]

Potek maše določa Rimski misal.

  • Začetni obred
  • Vstopni spev
  • Gospod, usmili se (Kyrie)
  • Glavna prošnja
  • Besedno bogoslužje
  • Branje Božje besede
  • Homilija ali pridiga
  • Véra (Credo)
  • Prošnje za vse potrebe
  • Evharistično bogosulžje
  • Prinašanje darov
  • Prošnja nad darovi
  • Evharistična molitev
  • Svét si ti, Gospod (Sanctus)
  • Blagoslovljen (Benedictus)
  • Spremenjenje
  • Oče naš
  • Pozdrav miru in sprave
  • Jagnje Božje (Agnus Dei)
  • Obhajanje vernikov
  • Prošnja po obhajilu
  • Sklepni obred

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Revija Ognjišče, številka 8, 2009.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]