Deset Božjih zapovedi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mojzes prejema tabli z zapovedmi
(Gebhard Fugel, okoli 1900)

Deset Božjih zapovedi ali Dekalog (dobesedno latinsko za Deset besed – po 2 Mz 34,28; 5 Mz 4,13 in 5 Mz 10,4) so pravila, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Nastale so v Judovskem ljudstvu kot del njihovega zakonika (postave), ki jim ga je posredoval Bog Jahve in zapisal prerok Mojzes v petih knjigah. Zapovedi predstavljajo povzetek nravnih predpisov Starozavezne postave.[1] Obstajata dve različici zapovedi, prva v Drugi Mojzesovi knjigi v poglavju 20 in druga v 5. Mojzesovi knjigi v poglavju 5. Kot take so del Svetega pisma in predstavljajo še danes enega najpomembnejših svetopisemskih besedil, tako Stare kot Nove zaveze.

Ozadje in nastanek[uredi | uredi kodo]

Po 430-letnem suženjstvu Judov v Egiptovskem kraljestvu (do približno leta 1250 pr. Kr.) je Bog določil Mojzesa, da izpelje ljudstvo na svobodo, v smeri proti Palestini – tako imenovani Obljubljeni deželi. Da pa bi ljudstvo prispelo v rajsko deželo, kjer se cedita med in mleko, in jo vzelo v last za trajno, naj bi se tudi notranje osvobodilo raznih poganskih navad, ki so se jim sčasoma udomačile v Egiptu. S tem namenom Bog ni peljal svojega izvoljenega ljudstva po najkrajši poti po sredozemski obali, ampak čez puščavo Arabskega polotoka, kjer naj bi v neznani deželi in v navideznem pomanjkanju krepili zaupanje v Boga, in kjer bi jih Bog vzgojil, da bi živeli v medsebojnem spoštovanju in v skladu z njim tudi znali upravljati z dobrinami, ki jih čakajo. Potovanje, ki se je začelo s čudežnim prebegom čez Rdeče morje, se je na koncu zavleklo na celih 40 let.

Ljudstvo je nedolgo po začetku – v tretjem mesecu po izhodu – prispelo v Sinajsko puščavo ob vznožje gore Sinaj, imenovane tudi Horeb (2 Mz 19-20). Tu so prejeli Božje zakone, ki naj bi uravnavali vse njihovo življenje – versko, kulturno, politično in gospodarsko, da bi bilo dobro njim in njihovim sinovom vse dni in da si podaljšajo dneve na zemlji, ki jim jo daje Bog za vedno (5 Mz 4,39-40). Mojzes se je povzpel na goro, kjer se je srečal z Bogom, ljudstvo pa je čakalo spodaj. Ko je sestopil, je Bog sam spregovoril ljudstvu iz ognja, ki se je dvigal iz gore in iz katerega se je dvigal dim do sredine neba, ob bliskanju in grmenju, v temi in mraku, da bi se bali Boga in ne bi več grešili (2 Mz 20,18-23; 4 Mz 4,10-14; 5 Mz 4,33-36; 5 Mz 5,2-4). Bog jim je takrat sporočil Deset zapovedi – edine zakone, ki jim jih je sporočil osebno, saj so vsled dejstva, da jih je bilo na smrt strah, po tem prosili Mojzesa, naj on odslej govori z Bogom in jim posreduje nadaljnje zakone. Mojzes je torej šel proti temnemu oblaku, v katerem je bil Bog, in prejel nove zakone, ki jih je ob vrnitvi sporočil ljudstvu in jih tudi zapisal. Nato se je odpravil na goro za 40 dni in 40 noči in tam prejel posebej zakone o svetišču – shodnem šotoru in skrinji zaveze. Ob koncu bivanja na gori je od Boga prejel tudi dve kamniti tabli, na kateri je Bog lastnoročno na obe strani zapisal Deset zapovedi (2 Mz 24,12-18; 2 Mz 31,18; 2 Mz 32,15-16).

V tem času 40-ih dni je ljudstvo postalo nestrpno, saj so domnevali, da se je Mojzesu utegnilo na gori kaj zgoditi. Od Arona, Mojzesovega brata, so izprosili, da jim je ulil zlato tele, ki so ga nato častili, mu darovali daritve in plesali okrog njega kot novemu bogu, za katerim bodo odslej šli v nadaljevanju poti. Ko je Mojzes ob prihodu videl malikovanje in zabavo, se je razsrdil, saj so ljudje obljubili, da bodo spoštovali zakone, zato je tabli pred njihovimi očmi razbil, Levijevcem pa ukazal, naj pobijejo upornike, pri čemer je takrat umrlo 3000 mož. Nato je Bog Mojzesu ukazal, naj si iz kamna izklesa novi tabli in naredi skrinjo zaveze ter se s tablama povzpne na goro, da ju bo Bog ponovno popisal (2 Mz 34,1-4). Mojzes je ponovno na gori preživel 40 dni in 40 noči. Poleg nekaj zakonov, ki jih je Mojzes vse zapisal, je znova prejel od Boga tabli, popisani z Desetimi zapovedmi. Ko se je vrnil, ju je položil v skrinjo in ju v njej shranil (5 Mz 10,1-5).

Besedilo[uredi | uredi kodo]

Sveto pismo[uredi | uredi kodo]

2 Mz 20,2-17 5 Mz 5,6-21
  1. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
  2. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
  3. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
  4. Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!
  5. Ne ubijaj!
  6. Ne prešuštvuj!
  7. Ne kradi!
  8. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
  9. Ne žêli hiše svojega bližnjega!
  10. Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!
  1. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih in na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
  2. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime.
  3. Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal Gospod, tvoj Bog! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan.
  4. Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!
  5. Ne ubijaj!
  6. Ne prešuštvuj!
  7. Ne kradi!
  8. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
  9. Ne žêli žene svojega bližnjega!
  10. Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu.

Katehetski obrazec[uredi | uredi kodo]

  1. Veruj v enega Boga!
  2. Ne skruni božjega imena!
  3. Posvečuj Gospodov dan!
  4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
  5. Ne ubijaj!
  6. Ne nečistuj!
  7. Ne kradi!
  8. Ne pričaj po krivem!
  9. Ne želi svojega bližnjega žene!
  10. Ne želi svojega bližnjega blaga![2]

Struktura[uredi | uredi kodo]

Sveti Avguštin je Deset zapovedi zaradi dejstva, da predstavljajo jedro judovskih zakonov oziroma njihov povzetek, primerjal z dvema najvišjima zapovedima, ki ju je Jezus izpostavil izmed vseh kot tisti najpomembnejši, ki zaobsegata vso Mojzesovo postavo in vse preroke (Mr 12,28-34):

  1. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo (5 Mz 6,5).
  2. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (3 Mz 19,18).

Analogno z njima je razčlenil, da prve tri zapovedi govorijo o ljubezni do Boga, ostalih sedem pa o ljubezni do bližnjega. Po tem redu, je menil, so bile zapovedi tudi razporejene in zapisane na dveh tablah.[3]

Zapovedi že po zunanjih značilnostih predpostavljajo, da pripada prednostna ljubezen Bogu, saj so tiste, ki se nanašajo nanj, navedene najprej in tudi obsegajo večino, to je dve tretjini besedila.

Novozavezno vzporednico s sinajsko postavo predstavlja Jezusov Govor na gori, v katerem je Jezus prišel postavo izpopolnit. Kakor se sinajska postava pričenja z Desetimi zapovedmi, tako se »nova postava« iz govora začenja z blagri, ki jih je devet in ki jih je moč vzporediti z Desetimi zapovedmi, ob predpostavki, da zadnji blagor o sreči spričo trojnega gorja (zasramovanje, preganjanje in lažnivo govorjenje) predstavlja posledico kršenja zadnjih dveh od desetih zapovedi, ki vsebujeta trojni »ne želi si« (žene, hiše – ta predstavlja nepremičnine, in ostalih stvari, ki predstavljajo premičnine).

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1962 (COBISS).
  2. ^ Katekizem katoliške Cerkve: Kompendij, Družina, Ljubljana 2006, stran 149.
  3. ^ Katekizem katoliške Cerkve, člen 2067.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]