Orgle

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Orgle katedrale v mestu Roskilde, Danska
Orgle v cirkvi

Orgle, grško όργανον – organon, latinsko-organi, (»instrument, orodje«) so glasbilo s tipkami, pri katerem zvok nastaja z nihanjem zraka v piščalih.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Orgelska izvedba Čmrljevega leta Nikolaja Rimskega-Korsakova

Razvoj orgel seže v razvoj piščali (siringi), kot prototipu orgel, sledil je razvoj hydraulos, nekakšnih vodnih orgel, kjer naj bi voda uravnavala zračni tlak. Hydraulos je bil v Stari Grčiji znan že v 2. stoletju pred našim štetjem. Razvoj je sledil s kovaškim mehom, kjer je zračni tlak uravnaval kovaški meh, saj je bila voda pozimi neuporabna zaradi zmrzovanja. V 1. stoletju našega štetja so se orgle začele uveljavljati širše v Evropi z Rimljani.

Prve orgle naj bi leta 246 pred našim štetjem sestavil izdelovalec igrač Ktesibos iz Aleksandrije.[1] V rimskih časih so jih uporabljali kot spremljavo ob gladiatorskih bojih, na veselicah in v tedanjih bazilikah. Po večstoletni prekinitvi zaradi preseljevanja narodov, so do veljave prišle spet v 8. stoletju. Nanje so igrali na srednjeveških dvorih, saj so bile znak velikega bogastva in razkošja. Zaradi izboljšanja kvalitete orgelskega glasu, so jih od 9. stoletja dalje vse bolj vgrajevali tudi v cerkve. Do 14. stoletja so bile v cerkvi že povsem nekaj običajnega.

Prve orgle naj bi v Evropo poslal cesar Konstantin Kopronim leta 742 ali 757 kot darilo kralju Pipinu, očetu Karla Velikega. Tako so bile na Nemškem prve orgle postavljene leta 826 v Aachenski cerkvi (karolinški prestolnici). Te orgle so bile še brez pedala, tipke pa so bile primerne za igranje s pestmi. Sledil je razvoj piščali, pedala, večmanualnost, registrov. V času reformacije je razvoj nekoliko zastal in ponovno zacvetel v baroku.

Oblikovno in zvokovno strokovnjaki orgle delijo na orgle nemškega (germanski prostor), francoskega (germansko galski prostor) in italijanskega (romanski prostor) tipa. Orgelska umetnost je bila in je pomemben del evropske kulturne identitete, saj je tudi orgelska literatura stara že okoli sedemsto let.

Danes so orgle nepogrešljive tako v cerkvah kot v koncertnih dvoranah.

Zgradba in delovanje[uredi | uredi kodo]

Orgle ločimo glede na vrsto različnih kriterijev:

  • po vrsti povezave med tipkami ter ventili, s katerimi nadzorujemo vstopanje zraka v piščali (mehanske, pnevmatske, elektro-pnevmatske, električne)
  • po zasnovi sapnic (sapnice na poteg in tonskimi kancelami, sapnice na stožce ali membrane in registrskimi kancelami)
  • po izboru registrov ali spremenov ter zvočni zasnovi (renesančne, baročne, romantične, neobaročne; nemške, francoske, italijanske, angleške, španske)
  • po velikosti

Ko govorimo o velikosti orgel, imamo v mislih število registrov ali spremenov, manualov ali podprstnikov ter piščali. Manjše orgle (pozitivi), imajo običajno do 5 registrov ter le manualno klaviaturo; občasno gre za prenosne inštrumente (portativi). Srednje velike orgle imajo po navadi dva manuala oz. podprstnika in pedal oz. podnožnik ter 15 do 30 registrov ali spremenov. Večje orgle v katedralah in koncertnih dvoranah imajo do 5 manualov (redko 6) ter od 50 do 80 in več registrov.

Delovanje in nemška imena delov

Zvok spreminjamo z registri ali spremeni, pri čemer z registrskim potegom (manubrijem) odpremo dovod zraka do posameznih vrst piščali (registrov), ki zazvenijo ob pritisku na manualne oz. pedalne tipke. Glede na nastanek zvoka v piščali registre oz. piščali delimo na ustnične in jezične. Skupino ustničnih piščali glede na menzuro (relativno širino piščali glede na njeno dolžino) nadalje delimo na principale, flavte in godala. Registre delimo tudi glede na lego, v kateri pojejo. Registre, ki pojejo v osnovni legi (c1=c1), imenujemo 8 čeveljske, medtem ko 16 čeveljski pojejo oktavo nižje (c1=c0), 4 čeveljski pa oktavo višje (c1=c2). V večjih orglah se nahajajo registri od 32 do 1 čeveljske lege. Čeveljska oznaka se načeloma nanaša na dolžino najdaljše piščali posameznega registra (8 čevljev je približno 240 cm), pri čemer je dejansko označena tonska lega registra. Tako so lahko piščali 16 čeveljskega registra dolge le 8 čevljev, saj pokrite piščali pojejo oktavo nižje.

Orgle se običajno nahajajo v cerkvah, kjer služijo kot glasbilo za uporabo pri bogoslužju. V ta namen orgle uporabljajo v katoliški in v protestantskih cerkvah, medtem ko pravoslavna cerkev pri bogoslužju ne uporablja instrumentalne glasbe. Od sredine 18. stoletja, še posebej pa od 19. stoletja dalje najdemo orgle tudi v dvoranah v vlogi koncertnega glasbila.

Največje orgle so izdelali leta 1931 v Atlantic City-ju (Constitution Hall) s 7 manuali, 2 pedaloma, 455 registri in preko 30.000 piščalmi, dolgimi od 6 cm do 19,5 m. Največje orgle v Evropi se nahajajo v stolnici v nemškem mestu Passau; imajo 5 manualov, 229 registrov ter 17.974 piščali. V letih 1977-1981 jih je izdelalo nemško orglarsko podjetje Eisenbarth. Največje orgle v Sloveniji so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani; imajo 73 registrov na štirih manualih in pedalu, postavilo pa jih je orglarstvo Schuke iz Berlina (1982).

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]