Papež Aleksander VIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aleksander VIII. 
Papež Aleksander VIII. portret neznanega slikarja (17. st.)
Papež Aleksander VIII.
portret neznanega slikarja (17. st.)
Izvoljen6. oktober 1689 (izvoljen)
Začetek papeževanja16. oktober 1689 (posvečen, umeščen in kronan)
Konec papeževanja1. februar 1691 (1 leto, 3 mesece, 26 dni)
PredhodnikInocenc XI.
NaslednikInocenc XII.
Redovi
Duhovniško posvečenjeokrog 1630
Škofovsko posvečenje27. december 1654
posvečevalec
Marcantonio Bragadin
Povzdignjen v kardinala19. februar 1652
imenoval
Inocenc X.
Položaj241. papež
Osebni podatki
RojstvoPietro Vito Ottoboni
22. april 1610({{padleft:1610|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Benetke[4]
Smrt1. februar 1691({{padleft:1691|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][3][…] (80 let)
Rim[4]
PokopanBazilika svetega Petra, Vatikan
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiMarco Ottoboni, patricij in upravnik Benetk
Victoria Tornielli, patricijka [6]
Prejšnji položaj
Alma materUniverza v Padovi [7]
Insignije
Drugi papeži z imenom Aleksander
Catholic-hierarchy.org

Papež Aleksander VIII. (rojen kot Pietro Vito Ottoboni), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 22. april 1610, Benetke, † 1. februar 1691 Rim,Papeška država.

Papež je bil med letoma 1689 in 1691.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Sassoferrato
Kardinal Pietro Ottoboni, prihodnji papež Aleksander VIII.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Pietro Vito Ottoboni se je rodil 22. aprila 1610 v plemiški beneški družini, ki je bila rodom iz Padove. [8] in je bil najmlajši od devetih otrok, ki sta jih rodila Vittoria Tornielli in Marco Ottoboni, veliki kancler Beneške republike - oba patricija. [9].

Najprej je študiral izredno uspešno na Univerzi v Padovi, kjer je 1627 doktoriral iz cerkvenega in civilnega prava. Ottoboni je odšel v Rim za vladanja Urbana VIII. in je služil kot poročevalec (referendarij) pri Apostolski signaturi, in pozneje kot upravnik mest Terni, Rieti, Citta di Castello in Spoleto. Bil je tudi sodnik (auditore) pri Rimski roti.

Škof in kardinal[uredi | uredi kodo]

Iz Rima je kot kardinal pisal 5. decembra 1654 iz Papeške pisarne pismo z osebno vsebino

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Papež[uredi | uredi kodo]

Aleksander VIII. je poslal dožu Morosiniju v znak zahvale dragoceno pokrivalo in okrašen meč. Tozadevna slovesnost je potekala v Cerkvi sv. Marka v Benetkah 7. maja 1690
Papež Alexander VIII. naslikan na zlatem italijanskem škudu iz 1689.
Sveti Peter in Pavel na hrbtni strani. Izrezbaril rimski zlatar in svetinjar.
[10]

Izvolitev[uredi | uredi kodo]

Izgledalo je, ko da je smrt Inocenca XI. sprametovala Ludvika XIV. Zahteval je tudi od svoje okolice, da nihče ni smel črniti pokojnikovega spomina. Prvi njegov odposlanec, ki se je pojavil v Rimu po Inocenčevi smrti, se je odpovedal odposlanskim predpravicam do azila in naznanil vrnitev Avignona ter grofije Venaissin. Možno, da je to napravil le zato, da bi mogel vplivati na papeške volitve – vendar je bila to ugodna novica. Tako so potekale te volitve za čuda urejeno - brez vmešavanja katerekoli velesile. [11]

V svesti si francoskega nasprotovanja njegovi kandidaturi se je Ottoboni pokazal izredno spravljivega. Tako je končno prav odposlanec Ludvika XIV. (1643–1715) pripomogel, da je bil Ottoboni enoglasno - tudi z glasovi francoskih kardinalov - izvoljen 6. oktobra 1689 kot naslednik Inocenca XI. (1676–89); izvolilo ga je 52 navzočih kardinalov od 62 takrat živih. Prav on pa je – po mesecih obotavljanja, sicer z objavo šele na smrtni postelji, kot Aleksander VIII. – končno nastopil zoper Izjavo francosskega klera iz 1682 glede »galikanskih svoboščin«. [12]

Ime "Aleksander" si je izbral iz hvaležnosti do kardinala Flavija Chigija, nečaka Aleksandra VII., ki je tudi podprl njegovo izvolitev.[13] Ottobonija je kronal za papeža 16. oktobra 1689 poddekan kardinalskega zbora kardinal Francesco Maidalchini; Lateransko baziliko je sprejel v posest 28. oktobra 1689.

Zaradi svoje dobrodelnosti in pohlevnosti je bil v Rimu zelo priljubljen in prav zaradi teh lastnosti ga bi rad videl na papeškem prestolu tudi francoski kralj. Bil je resda star, vendar krepke postave ter izkušen diplomat. Med svojim kratkim papeževanjem je uspel v zadevah, ki se niso posrečile njegovemu predhodniku: dobil je nazaj papeške posesti v Franciji in dosegel (vsaj začasno) odpravo »francoskih pravic«. Denar, ki ga je prihranil njegov Inocenc XI., pa je velikodušno razsipal za bogatenje svojih sorodnikov; ko je postal papež, je imel navado govoriti – kar je omenjal že kot škrlatnik, ki je bil priljubljen po svojih rekih - a v tem primeru nahajamo več različic:

Italijanski izvirnik[14] Slovenski prevod

Affretiamo al possibile – preché sono suonate le ventitré hore

Pohitimo kolikor se da – kajti odbilo je triindvajseto uro

Italijanski izvirnik[15] Angleški (prilagojeni) prevod Slovenski prevod

Io non posso perdere il tempo – preché il mio giorno é passato

I have no time to lose; for me the day is almost done!"[16]

Ne smem izgubljati časa; zame je dan že pri koncu!

Aleksander VIII. je bil že osemdesetletnik, ko so ga izvolili za papeža; vladal je le šestnajst mesecev. Ludviku XIV. je prav prišla miroljubna usmerjenost novega papeža - tudi zaradi rastoče moči neugodnega soseda - Anglije: zato mu je vrnil Avignon ter se odpovedal izredno širokim ”pravicam” na azil v francoskem veleposlaništvu in njegovi četrti v Rimu.[17]

Podpornik znanosti in umetnosti[uredi | uredi kodo]

Spomenik Aleksandru VIII.
Lorenzo Ottoni.

Med svojim kratkim papeževanje je Aleksander VIII.:

Odnos do Francije[uredi | uredi kodo]

Če si je Sončni kralj morda domišljal, da bo lahko s starim pontifikom počel kar se mu bo zljubilo, se je uštel; saj je s papežem vštric v zavračanju ”galikanskih svoboščin” stal kardinalski zbor kot en mož. Sveti sedež je stalno pozival francoski kler, naj prekliče svojo izjavo, kralj pa odločbo, ki jo je uzakonila. Po zrelem premisleku je 4. avgusta 1690 podpisal bulo Inter multiplices, s katero je razglasil določbe iz 1682 za nezakonite in nične, ki ne vežejo nikogar, niti tistih ne, ki so nanje prisegli - ki pa je bila objavljena šele na njegovi smrtni postelji. Poleg tega je pisal kralju ginljivo pismo, da »noč in dan z grenkobo v srcu misli na posledice svojih potez, ter se prebuja v solzah in vzdihih.«  [23] Papež je obsodil tudi naslednjo trditev, ki izraža galikansko miselnost:

Francoski izvirnik[24] Slovenski prevod

«Le pouvoir du pontife romain au-dessus du concile, et son infaillibilité dans la décision des questions de foi, est une assertion futile et cent fois réfutée»

"Oblast rimskega papeža nad koncilom in njegova nezmotljivost pri odločanju o vprašanjih vere je brezpredmetna in stokrat ovržena trditev"

Francoska vlada si gotovo ne bi bila upala tako daleč, če ji ne bi priskočila na pomoč strahopetnost dela francoskega klera. Zato papežem ni bilo lahko postaviti stvari na svoje mesto.

  1. duhovščino je zaslepila slava ”Sončnega kralja” prek njegovih vojaških in političnih uspehov; priliznjenci so se lahko nadejali boljših, tudi škofijskih časti;
  2. sramotno je dejstvo, da so se glede regalij podvrgli kralju vsi škofje razen dveh, pa še ta sta bila janzenista;
  3. strahopetno so škofje sprejemali Cerkvi škodljive zakone, na primer, da je bilo pod hudimi kaznimi prepovedano objavljati papeške odloke;
  4. kler je tako nizko padel, da je na seji 34 škofov in 37 drugih klerikov kralju na ljubo postavil pod vprašaj celo papeževo nezmotljivost; šli so tako daleč, da so se kralju za njegovo nepristojno vmešavanje v cerkvene zadeve celo zahvalili;
  5. Papež Inocenc je po tem občnem zboru, ko so 1682 člani Asseblées du clergé (predstavniki cerkvene skupščine) sprejeli štiri člene Declarationis cleri Gallicani (deklaracije o galikanski Cerkvi), šele po dveh mescih izrazil svojo negodovanje z besedami: “Sinovi moje Matere so se bojevali zoper mene” hoteč povedati, da so s tem svojim ravnanjem napravili največ škode cerkevni stvari in samim sebi; zadovoljil se je pa le s tem, da ni dal privoljenja za škofovstvo sodelujočim boječ se razkola. Aleksander VIII. je kljub svoji spravljivosti razglasil štiri člene galikanskih sklepov za nične 1690. Inocenc XII. je zahteval odpravo galikanskih členov, a Pij VI. je zavrgel omenjene člene v buli Auctorem fidei 1794. [25]
  6. Čeprav je torej listina priznavala papeško vrhovno oblast nad Cerkvijo v duhovnih rečeh, jo je vendarle podrejala odločitvam ekumenskih koncilov. Nadalje je izjavila, da mora papež sprejemati kot nedotakljive zgodovinske navade francoske Cerkve; to je vključevalo priznanje pravice svetnih vladarjev, da določajo škofe. Aleksander je te člene obsodil, a Ludvik XIV. jih je pravzaprav 1693, dve leti po papeževi smrti, preklical; v zameno pa je moral papež dovoliti kralju upravo izpraznjenih škofij. [26]

Odnos do sorodnikov in rojstnega kraja[uredi | uredi kodo]

Prav zaradi svojih visokih let je zaupal vladarske posle svojim mlajšim sorodnikom, ki so kar pridrli v Rim. [27] Za njegovega papeževanja opazimo torej bohoten razcvet ravno tistega nepotizma, ki ga je njegov prednik hotel s posebno bulo enkrat za vselej zatreti; moramo pa priznati, da je on tudi poslednji velik nepotist med papeži. Komaj je bil izvoljen za papeža, je imenoval sina ene od svojih sester, Giambattista Rubinija [28], za državnega tajnika; komaj devetnajstletni Pietro Ottoboni, sin nečaka Antonia, je postal kardinal-nečak ter škof v Frascatiju, podkancler Rimske Cerkve, odposlanec v Avignonu itd. Njegov oče Antonio, sin papeževega brata Agostina, je postal general Cerkve in poveljnik papeških krdel; Antonijev brat Marko – čeprav grbast in kruljav - je postal vojvoda v Fianu ter nadzornik papeškega ladjevja. [29]

Aleksander VIII. pa se je hvaležno spominjal tudi svojega rojstnega kraja - Benetk. Dožu Morosiniju je poslal simbola, ki ju je Sveti sedež navadno izročal posebno zaslužnim junakom, ki so se izkazali v obrambi krščanske vere: pileus in rapier, tj. bogato okrašeno pokrivalo iz klobučevine in posebne vrste meč, ki ga je blagoslovil isti papež. Za to priložnost je bila Bazilika sv. Marka veličastno okrašena, in sicer je potekala slovesnot na dan 7. maja 1690. Morosini se je iz doževe palače (Palazzo Ducale) v spremstvu senatorjev in sodnikov odpravil v cerkev, kjer je bila nevidena slovesnost. S tem dejanjem je papež hotel dati priznanje ne le dožu, ki je kot zadnji vztrajal v brezupnih bojih za Kandijo, ampak še posebej Benetkam za njihov nemajhen prispevek v bitkah za Dunaj, Budimpešto in Beograd. Te častitljive simbole so doži slovesno sprejemali vse do Napoleonovih vojn. [30]

Poblaženja (beatifikacije) in posvečenja (kanonizacije)[uredi | uredi kodo]

Aleksander VIII. je 11. junija 1690 potrdil češčenje Kunigunde, kar je veljalo za poblaženje (beatifikacijo). 16. oktobra 1690 pa so bili posvečeni (prišteti k svetnikom) peterica blažencev: Pashal Bajlonski (1540-1592), prvi patriarh Benetk Lovrenc Giustiniani (1360-1456), Janez Sahagunski (1430-1479), Janez od Boga (1495-1560), in Janez Kapistran (1366-1456), ki je spodbujal kristjane za boj proti Turkom.

Novi kardinali[uredi | uredi kodo]

Papež je imenoval 14 kardinalov v treh konzistorijih, med katerimi je bilo kar nekaj sorodnikov, kot njegov pranečak Pietro Ottoboni. Tako je zopet zapadel nepotizmu, ki ga je tako dosledno preganjal njegov predhodnik ne le pri sebi, ampak tudi pri kardinalih in škofih. Veliko naklonjenost si je pridobil pri Ludviku XIV., ker je povzdignil v kardinalsko čast tudi francoskega kandidata.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 6. december 2011.

Cerkvene zadeve[uredi | uredi kodo]

  1. Aleksander VIII. je z odlokom z dne 29. novembra 1690 prepovedal navado med konklavom, po kateri so odnašali mize, tkanine (zavese in rjuhe), peči, železnino in drugo opremo zavoljo prodaje, kakor tudi, da so oropali iz sobe novoizvoljenega papeža vso opremo z istim namenom. [31]. Določil je tudi, da se za papežev pogreb ne sme porabiti več kot 10.000 dukatov [32].
  2. Papež je obnovil službe, ki so jih navadno podeljevali sorodnikom, a jih je predhodnik Inocenc XI. odpravil [33];
  3. 1690 je ukazal pijaristom [34] [35], da ne smejo več hoditi bosi, ampak da morajo obuvati (vsaj) opanke;
  4. Istega leta je potrdil nova pravila silvestrincev [36] [37].

Nravne odločitve[uredi | uredi kodo]

  • 24. avgusta 1690 je Aleksander VIII. obsodil dve trditvi laksizma (=širokovestnosti); po eni ni potreben izrečen dej ljubezni do Boga; po drugi pa je dovoljen tako imenovani peccatum philosophicum (modroslovni greh), ki so ga nekateri moralisti razlikovali od peccatum verum (pravega greha); 7. decembra 1690 pa je obsodil 31 trditev rigorizma (=ozkovestnosti), ki se nanašajo na milost, evharistijo, pokoro, opravičenje, kakor tudi na oblast Cerkve – a so ga učili zlasti v Belgiji[38] [39].
  • Istega leta je obsodil mnenje, ki se sklicuje na misel svetega Avguština, po kateri vernik lahko mirno uči nauk, ki nasprotuje učenju, ki ga je izrazil rimski papež v svoji buli oziroma okrožnici. [40] . Tako herezijo je učil v delu Quae sit Sancti Augustini et doctrinae eius auctoritas in ecclesia? (1650) francoski janzenistični bogoslovec Martin de Barcos (1600-1678).

Misijoni[uredi | uredi kodo]

30. marca 1690 je papež z brevom Animarum saluti potrdil pravice novokrščencev v jugo-vzhodni Aziji. 1690 je ustanovil prvi škofiji na Kitajskem: v Nankingu in Pekingu. [41]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Nagrobnik Aleksandra VII. v Baziliki sv. Petra z ozadjem

Smrt in pogreb[uredi | uredi kodo]

Aleksander VIII. je umrl 1. februarja 1691 zaradi šena na nogi, ki se je kmalu sprevrgel v gangreno. [42]

Spomenik[uredi | uredi kodo]

Njegov veličasten nagrobnik pri Sv. Petru je naročil njegov pranečak, kardinal Pietro Ottoboni, po načrtih grofa Arriga. Temeljni reljef in obkrožujoča ga lika Modrosti in Vere (1704) je izklesal Angelo de' Rossi; bronasti kip je oblikoval Giuseppe Bertosi. [43] Spomenik je napravljen iz izredno dragocenih in redkih vrst raznobarvnega marmorja. [44]

Reljef prikazuje Kanonizacijo petih svetnikov 16. oktobra 1690 in darove, ki so jih prinesli tega dne papežu. To rezbarijo na osnovi spomenika je Ludvik XIV. tako občudoval, da je kopijo v mavcu dal namestiti v Francoski akademiji kod zgled za študente. Papež sedi na prestolu v sredini in blagoslavlja; trije liki vstajajo ob strani, drugi so v ozadju; tisti z lasuljo je najbrž sam Rossi. Pet svetnikov stoji pri oltarjih: Lovrenc Justiniani, beneški patriarh; frančiškan Janez Kapistran, ki se je odlikoval po zmagi nad Turki; Janez od Boga, ki je ustanovil red skrbi za bolnike; Pashala Bajlonskega pa so imenovali Nori svetnik, medtem ko je bil Janez Sahagunski kot mirotvorec zgled ponižnosti in dobrodelnosti. [45]

Aleksander VIII. je sledil zgledu treh predhodnih papežev: Klemena X., Gregorja XV. in Siksta IV. – ter je tudi on posvetil (kanoniziral) pet svetnikov na en dan. Kanonizacija, ki jo je mojstrsko upodobil Rossi na njegovem spomeniku, je bila vrhunec njegovega kratkega papeževanja. Na ta dan so za svečno razsvetljavo uporabili 14.000 funtov, tj. 6350 kg voska. Naval množice v Vatikansko baziliko je bil tako velik, da so enega frančiškana zadušili, drugega pa skoraj ubili. Za darovanje sta dva kardinale prinesla darove: kruh, golobe in vino – kar je upodobil Rossi na reljefu spomenika.

Kardinal Pietro Ottobnoni je vsako leto obhajal zadušnice na dan 1. februarja. Na 15-letnico smrti, leta 1706, je dal prenesti truplo svojega velikega prastrica od dotedanjega počivališča v še ne dokončan nagrobnik. Ko so odprli tri truge iz svinca, starega lesa in ciprese, je izgledalo truplo nestrohnjeno. Ottoboni je ganjen do solz poljubil papeževo roko in zamenjal papeški prstan s sijajnejšim, ki je vseboval velik safir. Na koncu zadušnice so prenesli truplo v novo grobnico ob petju In paradisum te deducant angeli. Grob je postavljen na poveljniškem položaju med obredi na poti od papeškega vhoda do glavnega oltarja. [46]

Nagrobni napis[uredi | uredi kodo]

Latinsko besedilo [47] Slovenski prevod

PATRVO MAGNO / ALEXANDERO VIII OTTHOBONO / VENETO P.O.M. / PETRVS CARD. EPVS. SABIN. S.R.E. VIC. CANC. / ANNO IVB. MDCCXXV

Velikemu prastricu Aleksandru VIII. Ottoboniju, Benečanu, velikemu duhovniku (postavil) kardinal Peter, škof Sabine, podkancler svete Rimske Cerkve. V svetem letu 1725

Poenitentia gloriosa[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Častna pokora (latinsko Poenitentia gloriosa; angleško Glorious penitence). Reklo "Častna pokora" ali "Slavna sprava" razlagajo glede na uspelo podreditev francoskih škofov, kakor tudi na pomirljivo držo njihovega kralja Ludvika XIV.[48] O'Brien pripominja: "Častne pokore obstajajo med vsakim papeževanjem."[49]

Družinsko deblo[uredi | uredi kodo]

Aleksander VIII. Oče:
Marco Ottoboni, beneški patricij
očetov dedek:
Marcantonio Ottoboni
očetov pradedek:
Ettore Ottoboni
očetov prapradedek:
Stefano Ottoboni
očetova praprababica:
?
očetova prababica:
?
očetov prapradedek:
?
očetova praprababica:
?
očetova babica:
Dianora Basalù
očetova prababica:
?
očetov prapradedek:
?
očetova praprababica:
?
očetova prababica:
?
očetov prapradedek:
?
očetova praprababica:
?
Mati:
Vittoria Tornielli, beneška patricijka
materin dedek:
?
materin pradedek:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina babica:
?
materin pradedek:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Aleksander je bil odločen, velikodušen, miroljuben in prizanesljiv mož. Iz sočutja do revežev v hudo obubožani Italiji jim je priskočil na pomoč z znižanjem davkov. Prav ta njegova velikodušna narava ga je vodila k darežlljivosti v dnosu do pohlepnih bogatinov; njim v prid in v nečast svojemu papeževanju je oživil sinekure, ki jih je bil zatrl njegov predhodnik. [50]
  • Kljub tesni povezanosti s svojim predhodnikom Inocencem XI. je bil papež Aleksander VIII. vsaj v dveh pogledih njegovo nasprotje. Za Inocenčevo papeževanje je bila značilna resnost v vedenju, velika varčnost in popolno nasprotovanje praksi nepotizma. Pričakoval je od svojih kardinalov, da bodo sledili njegovim smernicam. V slogu Aleksandra VIII. je bilo nasprotno. Bil je izredno očarljiv moški. Znan po prijaznosti in ljubeznivosti je Rimljane navdušil s svojim razkošnim slogom, ter je znova odprl gledališča in operne hiše. Kot človek knjige se je v literarnih krogih znašel brez težav in obogatil vatikansko knjižnico z nakupom dragocenih rokopisov in drugih zbirk, med njimi tudi tiste, ki je bila v lasti nekdanje švedske kraljice Kristine. Toda nepotizem meče senco na njegovo papeževanje.
  • Aleksander je zavzel trdno stališče v obrambi katoliške pravovernosti in se spopadel s tremi velikimi verskimi spori stoletja: kvietizmom, laksizmom in janzenizmom. Zaradi izkušenj v papeški pisarni je bil ljubosumen varuh vere. Znotraj Papeških držav je skušal zadovoljiti potrebe ljudi: zato je odredil znižanje davka na govedino in moko ter povečal uvoz hrane. Iz sočutja do revnih je pomagal z znižanjem pristojbin. Ob koncu njegovega pontifikata so obsežni izdatki in neomejeni nepotizem, kakor tudi njegova dobrodelnost izčrpali zakladnico. [51]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. SNAC — 2010.
  3. 3,0 3,1 Brockhaus Enzyklopädie
  4. 4,0 4,1 Union List of Artist Names — 2015.
  5. Proleksis enciklopedija — 2009.
  6. "Chevalier Artaud De Montor: The Catholic Publication Society of New York". Effigies Pontificum Romanorum Dominici Basae. 1911. Pridobljeno dne 8. oktober 2019.
  7. K. Repgen. Päpste und Papsttum. Herder Lexikon. str. 30.
  8.  Eden ali več predhodnjih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je sedaj v javni lastiChisholm, Hugh, ur. (1911). "Alexander (popes)" . Encyclopædia Britannica (11 izd.). Cambridge University Press. str. 556.
  9. F. Gligora. I papi. str. 255.
  10. Forrer, L. (1916). Biographical Dictionary of Medallists. 6. Spink & Son, LTD. str. 129.
  11. F. Chobot. A pápák története. str. 408.
  12. "Alessandro VIII di Armando Petrucci". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  13. Edward Olszewski: Cardinal Pietro Ottoboni (1667-1740) and the Vatican tomb of Alexander VIII . American Philosophical Society, Philadelphia 2004, str. 13.
  14. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 59.
  15. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 59.
  16. "Pope Alexander VIII: Proceedings of the Conclave that led to his election". Pickle Publishing. 2005. Pridobljeno dne 6. februar 2015.
  17. F. Chobot. A pápák története. str. 408.
  18. "Alessandro VIII Pietro Vito Ottoboni". Pridobljeno dne 20. maj 2016.
  19. F. Chobot. A pápák története. str. 409.
  20. B. Bangha. Katolikus lexikon IV. str. 131.
  21. "Biblioteca apostolica vaticana – Sezione manoscritti". Pridobljeno dne 20. maj 2016.
  22. "Alessandro VIII di Armando Petrucci". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  23. F. Chobot. A pápák története. str. 409.
  24. "Alexandre VIII, pape". Compilhistoire. 21. september 2019. Pridobljeno dne 10. oktober 2019.
  25. A. Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 816.817.
  26. "Alexander VIII". Enciclopædia Britannica. Pridobljeno dne 8. oktober 2019.
  27. F. Chobot. A pápák története. str. 408.
  28. Giambattista Rubini (1642-1707) iz Benetk, je bil nečak papeža Aleksandra VIII., drugorojeni sin Donata in Kristine Medici - kardinal in državni tajnik
  29. "Alessandro VIII di Armando Petrucci". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  30. "È Veneziano il nuovo papa Alessandro VIII. Onori papali al doge". Laura Poloni. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  31. Gaetano Moroni, Dizionario Di Erudizione Storico-Ecclesiastica Da S. Pietro Sino Ai Nostri Giorni, Tipografia emiliana, 1841, str. 66.
  32. Giuseppe De Novaes, Introduzione alle vite de' sommi pontefici..., Mordachini, 1822, str. 176.
  33. "Papa Innocenzo XI". Pridobljeno dne 20. maj 2016.
  34. pijaristi (latinsko Ordo Clericorum Regularium Pauperum Matris Dei Scholarum Piarum; italijansko Chierici regolari poveri della Madre di Dio delle scuole pie) so katoliški redovniki, ki jih je ustanovil 1617 sv. Jožef Kalasanc (1557-1648) in imajo za glavno nalogo vzgojo mladine
  35. C. Vilá Palá, in Giancarlo Rocca (a cura di), La sostanza dell'effimero. Gli abiti degli ordini religiosi in Occidente, Edizioni paoline, Roma 2000, s. 468.
  36. silvestrinci (latinsko Congregatio Silvestrina Ordinis Sancti Benedicti,; italijansko Congregazione Benedettina Silvestrina) so katoliški puščavniški red, ki ga je ustanovil 1231 sv. Silvester Guzzolini in se ukvarja z askezo, pridiganjem in vodenjem župnij, a je veja benediktincev
  37. Gianfrancesco Pivati, Nuovo dizionario scientifico e curioso sacro-profano, Volume IX, Milocco, 1750, p. 405.
  38. "Alessandro VIII". Pridobljeno dne 20. maj 2016.
  39. "Alessandro VIII – Pietro Vito Ottoboni". Leonardlo. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  40. gl. Denzinger, št. 1187
  41. F. Gligora. I papi. str. 256.
  42. "Alessandro VIII di Armando Petrucci". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 9. oktober 2019.
  43. Cardinal Pietro Ottoboni (1667-1740) and the Vatican tomb of Pope Alexander VIII, by Edward J. Olsezewski (2004), American Philosophical Society, Philadelphia.
  44. "Monument to Alexander VIII". St. Peters basilica info. Pridobljeno dne 14. oktober 2019.
  45. "Monument to Alexander VIII". St. Peters basilica. Pridobljeno dne 14. oktober 2019.
  46. "On this day: Pope Alexander VIII". Gerelyn Hollingswirth. 1. februar 2011. Pridobljeno dne 8. oktober 2019.
  47. "Monument to Alexander VIII". St. Peters basilica. Pridobljeno dne 14. oktober 2019.
  48. Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 79.
  49. O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 70.
  50. "Pope Alexander VIII". The Catholic Encyclopedia I. 1907. Pridobljeno dne 8. oktober 2019.
  51. "Pope Alexander VIII". Papal Artifacts. 2018. Pridobljeno dne 10. oktober 2019.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
(angleško)
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(angleško)
(italijansko)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Ciriaco Rocci
kardinal-duhovnik pri San Salvatore in Lauro
1652–1660
Naslednik: 
Pietro Sforza DJ
Predhodnik: 
Marco Morosini
škof v Bresciji
1654–1664
Naslednik: 
Marino Giovanni Zorzi
Predhodnik: 
Cristoforo Widmann
kardinal-duhovnik pri San Marco
1660–1677
Naslednik: 
Gregorio Barbarigo
Predhodnik: 
Giacomo Corradi
sodnik pri Rimski roti
1666t–1669
Naslednik: 
Antonio Saverio Gentili
Predhodnik: 
Girolamo Bernerio OP
tajnik pri Rimski in Vesoljni inkviziciji
1676t–1689
Naslednik: 
Fabrizio Paolucci
Predhodnik: 
Inocenc XI.
Papež
1689–91
Naslednik: 
Inocenc XII.