Papež Julij III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Julij III. 
Portret
Sedež 7. februar 1550 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 22. februar 1550 (posvečen, ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 23. marec 1555 (končal in umrl; vladal 5 let, 1 mesec, 16 dni)
Predhodnik Pavel III.
Naslednik Marcel II.
Redovi
Škofovsko posvečenje 12. november 1514
posvečevalec Antonio Maria Ciocchi del Monte
Povzdignjen v kardinala 22. december 1536
Položaj 221. papež
Osebni podatki
Rojstvo 19. september 1487
Rim, Papeška država
Smrt 2. april 1555 (67 let)
Rim, Papeška država
Pokopan Bazilika sv. Petra
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Vincenzo Ciocchi del Monte
Cristofora Saracini
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Perugiji
Univerza v Sieni
Grb

Drugi papeži z imenom Julij

Catholic-hierarchy.org

Papež Julij III. (rojen kot Giovanni Maria Ciocchi del Monte), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 10. september 1487, Rim, † 23. marec 1555, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost in cerkvena kariera[uredi | uredi kodo]

Giovan Maria Ciocchi del Monte se je rodil v Rimu 10. septembra 1487. Njegov oče Vincenzo del Monte je bil ugleden konzistorialni pravnik, mati pa Cristofora Saracini. Varuh družine, ki je bila rodom iz San Savina – zato nekateri viri navajajo, da se je rodil v San Savinu – je bil stric po očetovi strani Antonio, avditor Rimske rote, nadškof Siponta v škofiji Manfredoniji; on je napotil svojega nečaka na študije cerkvenega prava v Perugio in Sieno, ki jih je uspešno dokončal; teologijo pa je študiral pod vodstvom Politija [1]. Kmalu ga je poklical Julij II. za komornika v Rim. Ko je stric Anton postal kardinal 10. marca 1511, mu je odstopil manfredonijsko škofijo. Malo za tem je Del Monte sodeloval na Petem lateranskem koncilu; 16. februarja 1513 je imel na peti seji uvodno predavanje. 1521 je postal (v dveh obdobjih) pavijski škof, kamor pa ni nikoli osebno šel.
Po plenitvi Rima je napisal svoje pripovedi pod naslovom Particola di lettere del reverendo arcivescovo Sypotnino [2] Janez je postal sam junija 1527 talec in porok za izplačilo velikanske vsote 400.000 zlatnikov, ki so jih od papeža kot odkupnino za osvoboditev zahtevali nemški protestantovski landknehti, pa še ni bila plačana. Vsaj dvakrat je bil v smrtni nevarnosti, da ga bodo v Campo di Fiori umorili zaradi neplačanih dolgov. Končno mu je s pomočjo kardinala Pompija Colonna uspelo skrivaj pobegniti konec novembra 1527 v Narni, konec leta pa prispeti k Klemenu VII. v Orvieto. [3] [4]
V začetku 1542 se je pečal s pripravami na sklic Tridentinskega koncila; na konzistoriju, ki ga je sklical Pavel III. 6. februarja 1545, je bil določen za prvega predsednika vesoljnega cerkvenega zbora; v tej vlogi je odprl koncil 13. decembra 1545 s kratko molitvijo. [5]. Na koncilu je zastopal stališča papeža proti Karlu V., s katerim je prišel v spor ob različnih priložnostih, zlasti še 26. marca 1547, ko je po papeževem nalogu prenesel koncil v Bologno. [6]

Kronologija cerkvenih služb[uredi | uredi kodo]

Papež[uredi | uredi kodo]

Julij III. je potrdil osnivanje Germanika z bulo Dum sollicita z dne 31. avgusta 1552
Turki zavzamejo Temišvar 27. julija 1552 (turški svetlopis)
Niccolò Circignani (Pomarancio 1530-1597): Ascanio della Corgna in njegov stric papež Julij III.
freska v palači v Castiglione del Lago

Dolgotrajen konklave[uredi | uredi kodo]

Pavel III. je umrl 10. novembra 1549; po končanih pogrebnih slovesnostih se je 29. novembra zbralo 47 kardinalov – od 54 živečih – v konklavu v Vatikanu, v Capella Paolina – Pavlinski kapeli. Prvič je dobilo dostop tudi šest zdravnikov in šest kirurgov različnih narodnosti. Konklave je trajal od 29. novembra 1549 do 8. februarja 1550 – torej kar deset tednov; niso se namreč mogli zediniti glede kandidata, saj so bili razdeljeni na cesarsko, francosko in Farnesijevo stranko. [7].
Med resnimi kandidati je bil tudi angleški kardinal Pole, zelo pobožen in izobražen mož. Po smrti papeža Pavla III. mu je manjkal samo en glas do dvotretjinske večine, ki je bila potrebna za izvolitev. Kardinal Truchsess iz Augsburga[8] [9] je takrat odkrito rekel dekanu kardinalskega zbora De Cupisu [10] »Mi hočemo dobrega, svetega papeža, vi pa takega, ki služi telesu in ne duši. Ne bomo volili papeža, ki bo podobno kot zadnja četverica ali peterica zanemarjal Cerkev, da bi obogatil svoje nečake.« Toda čeprav si je kardinal Truchesess prizadeval za Polovo izvolitev, je bil končno vendarle izvoljen del Monte. [11]

Giovanni Maria del Monte je bil izvoljen za papeža na nenavaden način, saj ga kardinali sprva niso šteli med resne kandidate. Ko se je konklave zavlekel skoraj dva mesca in v stranke razdeljeni volivci niso mogli priti do soglasja, so se na večer pred volitvami kardinali trumoma zgrnili v celico kardinala Pola ter ga nameravali priznati za papeža z aklamacijo. Pole pa jih je sprejel na vratih s temile besedami: »Moji bratje, Bog, ki mu služimo, je Bog svetlobe, ne teme; preložite na dan vašo izvolitev; ko boste opravili mašo in klicanje Svetega Duha, vas bo on navdihnil za dobro Cerkve in boste lahko sledili tem navdihom.« Kardinali so sodili, da Pole s takim odgovorom ne upošteva njihovega imenovanja, pa so se obrnili na kardinala del Monteja in ga izvolili za papeža. [12] Nazadnje je bil torej 7. februarja 1550 izvoljen triinšestdesetletni Giovanni del Monte kot sporazumni kandidat zmerne usmeritve, naklonjen cerkveni obnovi ter uravnovešenih pogledov glede na odnose med Francijo in Svetorimskim cesarstvom. Privzel si je ime Julij III. ter je bil 22. februarja istega leta ustoličen in kronan pri Sv. Petru. Lateran je prevzel v posest 24. junija. [13]

Turška osvajanja[uredi | uredi kodo]

Za program svojega pontifikata si je papež Julij izvolil obrambo pred Turki; temu naj bi služilo tudi delo za slogo med evropskimi vladarji. Kljub njegovim iskrenim prizadevanjem so se evropski vladarji še naprej raje bojevali med seboj, ko da bi se združili zoper skupnega sovražnika; francoski kralj se je vrh vsega povezal s šmalkaldensko zvezo, ki so jo 1531 sklenili protestantovski knezi in mesta zoper katoličane - pa tudi s Turki, v boju proti Karlu V. To je omogočilo Osmanom neovirano napredovanje proti Srednji Evropi. Pod Sulejmanom Veličastnim je padla pod Turke 1541 Budimpešta (Buda), ki so dosegli tudi Dunaj. Večkrat močnejša osmanska vojska je večkrat oblegala Temišvar ter ga 27. julija 1552 tudi osvojila; kljub obljubi o prostem umiku so maloštevilne branilce Turki razmesarili, mesto pa spremenili v glavno mesto Temišvarskega pašaluka. Tako so zasedli poleg Balkana zdaj že skoraj celotno Panonijo. [14]

Delo za zedinjenje in širjenje krščanstva[uredi | uredi kodo]

Po smrti mladoletnega Edvarda VI. [15] 6. julija 1553 ga je nasledila Jane Grey, ki je bila naklonjena protestantizmu. Ko so jo razglasili za kraljico 10. julija, je v ljudstvu mnogo bolj priljubljena Marija pobegnila v Suffolk, kjer je zbrala številno vojsko in 19. julija vkorakala v London, kjer je zavladala namesto strmoglavljene Jane. Takoj je obnovila povezavo Anglije s papežem in obnovila dotlej prepovedano in preganjano katoliško vero. Za ureditev povezanosti je papež Julij III. poslal na Angleško kardinala Pola. Prav takrat je odšlo slovesno odposlanstvo iz Londona v Rim, da bi izrazilo privrženost papežu, ki pa je umrl 23. marca star 65 let, preden je odposlanstvo prispelo. Čeprav se je z angleško kraljico Marijo Katoliško Anglija vrnila h katoličanstvu, pa to zedinjenje ni trajalo dalj kot do njene smrti 1558. Anglija se je pod vlado njenih naslednikov zopet vrnila v anglikanstvo oziroma oblikovala angleško različico protestantizma. [16]

Julij III. je bil naklonjen na novo ujstanovljeni družbi Jezusovi; močno je podprl misijonsko dejavnost jezuitov. Vsestransko - tudi z letno podporo - je podprl ustanavljanje Germanika, a z bulo Dum sollicita z dne 31. avgusta 1552]] je zavod Germanicum-Hungaricum tudi potrdil. Ta zavod je za izobraževanje bodočih duhovnikov ustanovil sv. Ignacij Lojolski; v njem so se izobraževali fantje iz dežel, ki jih je že zajel protestantizem; takoj po končanih študijih so se vračali v domovino - na Nemško in Ogrsko, kjer so uspešno začeli protireformacijo oziroma katoliško obnovo [17]. Na ta način so v svojih domovinah utrjevali katoliško vero, kjer je bila omajana, ter jo obnavljali, kjer je izginila.

1551 so pogovori z mezopotamskimi nestorijanci pripeljali do zedinjenja s sirsko- kaldejsko Cerkvijo in s posvetitvijo za škofa Sulaka 9. aprila 1553, a za babilonsko-kaldejskega patriarha 2. avgusta istega leta. [18]

1. oktobra 1552 so Rusi po nenavadnem potresu z naskokom osvojili in z lahkoto zasedli Kazan, glavno mesto Tatarskega kraljestva in utrdbo islama; ker je na ta dan bil ravno praznik “Pokrov svete Bogorodice”, je Ivan Grozni in ljudstvo v tej zmagi videlo posebno Marijino varstvo. Gurij je postal prvi krščanski škof, ki je bil posvečen v Moskvi 7. februarja 1555, a maja zasedel kazanski sedež, čemur je sledilo pokristjanjenje stotisočev Tatarov. [19] [20]

Drugo zasedanje Tridentinskega koncila[uredi | uredi kodo]

Maja 1551 je Julij III. sklical drugo zasedanje tridentinskega koncila, ki je trajalo od 1. maja 1551 do 28. aprila 1552 v Tridentu [21]. Udeležilo se ga je precejšnje število nemških škofov, Francozov pa je bilo malo. Koncil je izdal dokumente, ki govorijo o evharistiji, o zakramentu sprave in o maziljenju, prav tako tudi odloke o škofovski službi, o duhovništvu in o cerkvenih nadarbinah; tukaj je zbor dokončno oblikoval odloke, o katerih so razpravljali zunaj mesta v prejšnjih štirih letih. Na koncil je papež povabil tudi zastopnike protestantov; iz nekaterih nemških pokrajin so res prišli. Kmalu pa se je zataknilo, ko so zahtevali, da naj koncil prekliče vse svoje dosedanje odloke in da naj o posameznih vprašanjih ponovno razpravlja. Vrh tega so izjavili, da je koncil nad papežem; ker so torej nepopustljivo vztrajali pri ideji konciliarizma, so se pogovori izjalovili. 1552 je koncil spet prenehal svoje delo zaradi izbruha vojne. [22]

Sveto leto velikanov[uredi | uredi kodo]

Antoine Lafréry (1575)
Svetoletni obisk sedmerih rimskih cerkva
Michelangelo je na konju v Varsarijevem spremstvu obhodil sveta mesta v Rimu. Naslikal Zuccari.

Kardinal Giovanni Maria del Monte je bil ustoličen in kronan 22. februarja 1550, na praznik Sedeža apostola Petra; dva dni pozneje, v jeku rimskega pusta, pa je odprl sveta vrata pri Sv. Petru in tako otvoril sveto leto z bulo Si pastores ovium 24. februarja 1550; jubilej se je končal na Svete tri kralje, 6. januarja naslednjega leta. To sveto leto mnogi imenujejo sveto leto velikanov, ali pa tudi Michelangelovo sveto leto; med romarji je bilo namreč nekaj znamenitih svetniških velikanov, pa tudi Michelangelo - velikan umetnosti. V Rim je to leto poromalo večje število romarjev kot pa prejšnje, 1525. sveto leto, ko je bila udeležba pičla. Začeli so se kazati prvi sadovi katoliške obnove. Prihajala so tudi poslanstva italijanskih in evropskih dežel. To leto so s svojo navzočnostjo označili štirje »velikani«:

  1. sveti Ignacij, ki je 1540 osnoval Družbo Jezusovo ali jezuite, ki so bili pripravljeni na vse preizkušnje Ad maiorem Dei gloriam (Za večjo Božjo čast) – ter so se trudili za duhovno oskrbo zlasti romarjev iz višjih slojev.
  2. Med svetim letom 1550 je prispel v Rim drugi Španec in vojvoda Frančišek Borgia na čelu tridesetih prekrasnih in vitkih konjenikov, ki jih je podaril Petrovemu nasledniku, da bi pridobili svetoletni odpustek. Še pred vstopom v Jezusovo družbo se je kljub visokemu rodu odlikoval v ponižnosti in je menil o sebi, da ne zasluži drugega kot pekel in da ga povsod sprejemajo z veliko večjimi častmi, kot pa si jih zasluži.
  3. sveti Filip Neri, ki je osnoval svoj oratorij za vzgojo mladine; za sprejem romarjev je ustanovil posebno družbo Presvete Trojice, pri Sikstovem mostu (Ponte Sisto) pa odprl gostišče sv. Trojice (ospizio della SS. Trinità) za njihovo pogostitev in primerno namestitev. Ta družba je začela delovati 16. avgusta 1548 pri "San Girolamo della carità" pomagajoč romarjem in bolnikom. Življenjepisci zelo hvalijo dejavnost Filipovih redovnikov v prid rimskih romarjev, ki so z veliko prizadevnostjo oskrbeli duhovno in telesno tudi čez 600 romarjev; njihova požrtvovalnost in gorečnost je imela tak vpliv in odmev, da je mnogo mladeničev zaprosilo za vstop v njegovo družbo. [23].
  4. Michelangela so svetniki spodbudili, da je tudi sam hotel napraviti kako dobro delo. Pisal je nečaku Leonardu v Florenco v tem smislu, pa tudi potrpežljivo je želel prenašati bolečine zaradi žolčnih kamnov. Sveto leto ga je našlo telesno trudnega, duhovno pa svežega. Kljub svojim 76 letom je hotel obiskati ne le »štiri večje rimske bazilike«, ampak tudi "sedem cerkva". Papeža Julija, ki ga je imel zelo rad, je to tako ganilo, da je dejal, češ »da bi si rad dal odvzeti od svojih let in od svoje krvi, samo da bi dodal življenju njega, ki je za svet toliko lepega napravil, da svet ne bi še tako kmalu izgubil tolikšnega velikana.« Hoteč mu izkazati posebno naklonjenost, mu je dovolil, da ob spremstvu umetnika Vasarija opravi obiske sedeč na konju ter da sta bila oba deležna kar dvojnih odpustkov. [24]

Da bi zaščitil romarje in domačine pred oderuštvom rimskih gostilničarjev in meščanov pri množičnem navalu, je kardinal kamerleng Sforza že 29. aprila 1549 ukazal zamrznitev najemnin za naslednji dve leti. [25]

Pokrovitelj umetnikov[uredi | uredi kodo]

Glasbenik Palestrina
posvečuje svoj misal papežu Juliju

Julij III. je bil sam prefinjeno renesančno umetniško nadarjen, obenem pa tudi pokrovitelj in mecen umetnikov.

1.septembra 1551 je Julij III. – ki je prej bil kardinal-škof Palestrine – imenoval glasbenika Palestrina za »magister cantorum« - vrhovnega pevovodja in organista v Julijevi kapeli pri baziliki sv. Petra. 1554 je Palestrina objavil svoj prvi Misal, ki vsebuje mašo z notami Ecce sacerdos magnus, ki jo je posvetil papežu Juliju III. 13. januarja 1555 je Palestrina skupaj z ženo – kar je bila velika izjema - papež sprejel v Sikstinski kapeli. [26]

Papež je dal zgraditi tudi veličastno Julijevo vilo, kjer se je zadrževal v prostem času in v času bolezni, ki ga je hudo mučila zadnja tri leta. To stavbo pred Porta del Popolo v Rimu je 1553 zgradil Vignola v renesančnem in marienističnem slogu. Danes se nahaja v tej razkošni stavbi Etruščanski muzej izredne vrednosti. [27] [28]
Osrednji del renesančne Ville Giulie, ki je bil nekoč papeško podeželsko letovišče, je v našem času dolgo sameval zapuščen, zanemarjen in obraščen; nedavno pa so ga obnovili v vsej njegovi prejšnji slavi z denarno podporo neimenovanih japonskih darovalcev. Omamni nimfej se zdaj ponaša z bleščečim mozaikom in marmornatimi deli, ki so postavljena v bujen vodnat vrt. Oazo blizu sedanjega mestnega rimskega središča je načrtoval Florentinec Ammanati pod vestnim Vasarijevim vrhovnim nadzorom.
Obnova bogato okrašenega nimfeja se je začela septembra 2015, ko je italijansko kulturno ministrstvo prejelo darovnico za 25.000 €, ki jo je poslala japonska skupina kmalu po obisku zapuščene umetnine, katera je bila dolgo na milost in nemilost prepuščena divjim rastlinam in vremenskim neprilikam. Pred nekaj tedni so odkrili očem dolgo zakrito jamo in odprli za javnost tudi grajsko dvorišče. Pri obnovi mozaikov in kipov so odstranili mah in plesen ter prišli do izvirnih barvnih odtenkov namesto sive barve, na katero smo se navadili; tako se je pokazalo, da mišičasti Triton piha skozi zvito školjko in je z barvitim marmorjem povezan z osrednjim vodometom, ki črpa vodo iz Acqua Vergine. Resne kariatide so se pokazale z različnimi izrazi: ko da se smejijo ali jokajo in torej prikazujejo komedijo in tragedijo v raznih odtenkih. [29]

Prva slovenska knjiga[uredi | uredi kodo]

Proti koncu prve polovice 16. stoletja so se protestantske ideje tudi na slovenskih tleh že precej razširile. Za časa papeža Julija III., leta 1550, je Trubar v Tübingenu tiskal prvo slovensko knjigo, Katekizem. [30]

Dela[uredi | uredi kodo]

Glavne papeške listine[uredi | uredi kodo]

Odloki o ustroju Cerkve
Bogoslužne določbe
Določbe glede Judov
  • Z bulo Exsposcit debitum z dne 21. julija 1550 je pontifik potrdil pravilnik hebrejske skupnosti;
  • 1553: zaradi zakonskega spora med beneškima tiskarnarjema o delu rabina Majmonida (1138-1204) je papež posredoval s sežigom talmuda.[33];
  • 29. maja 1554 je izdal bulo Cum sicut nuper, v kateri zahteva sežig tistih izdaj talmuda, ki bi vsebovale bogokletne izraze zoper Kristusa; ne nanaša pa se na tiste izdaje, kjer so taki izrazi izpuščeni.
  • Julij III. je trpel od protinskih napadov, ki so postajali z leti vse pogostnejši; zato je potreboval neprestan zdravniški nadzor. Imenoval je za hišnega zdravnika Juda po imenu Teodoro dei Sacerdoti ter druge judovske zdravnike, ki so bili: Giovanni Rodriguez di Castelbianco (portugalskega rodu) in Vitale Alatino da Spoleto[34].
  • Papež Julij III. je prepovedal prisiljen krst hebrejskih otrok brez privolitve staršev.
  • 20. marca 1553 je potrdil posebne pravice portugalskih Judov.
  • 31. avgusta 1554 je z bulo Pastoris aeterni vices ustanovil "katehumenske hiše" za spreobračanje judov.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Preprosta grobnica Julija III. v Baziliki sv. Petra, Vatikan

Julij III. je že dalj časa trpel za protinom. Ko je nadziral, kako napredujejo dela pri gradnji palače, ki je dobila ime po njem, se je hudo prehladil, dobil vročino in umrl v Rimu 23. marca 1555. Pokopali so ga v Baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer ima skromno grobnico - star rimski sarkofag.
Po nekaterih virh naj bi njegove posmrtne ostanke prenesli v rimsko cerkev San Pietro in Montorio, kjer naj bi počivali v Cappella del Monte. Možno je sicer, da se je to zgodilo začasno, ker so takrat potekala velika dela na izgradnji nove Bazilike svetega Petra pod Michelangelovim vodstvom; gotovo pa je, da zdaj njegovi ostanki počivajo pri sv. Petru.[35]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Julij III. ni bil brez razumevanja za cerkvene zadeve; obnovitvena prizadevanja so se razveselila njegovega gorečega podporništva. – Po drugi strani pa njegova izvolitev ni bila v smislu strogo cerkvene usmeritve; vse vedenje novega papeža je kazalo, da slaba izročila renesančnega papeštva še nikakor niso izumrla. Julij III. je ljubil razkošne gostije in bogate pojedine; hodil je na lov in imel je pri sebi dvorskega norca; prisostvoval je drznim odrskim igram in ni bil prost nepotizma; najhujšo jezo pa je sprožil s sprejetjem v kardinalski zbor nravno sprijenega, komaj 17-letnega nečaka Innocenza. [36] To imenovanje mladeniča, ki ga je posinovil njegov brat Balduino, mu je nakopalo mnogo nevšečnosti. Dobronamerni so menili, da ga je imenoval za kardinala zato, ker je skrbel za njegovo opico; zlonamerni pa so tolmačili, da je papeža pri tem vodila čutna navezanost; v tem smislu so ga žigosale tudi takratne pasquinate. [37] [38]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lancelot Politi (1484-1553) je bil italijanski dominikanec, znan tudi pod latinskim imenom Ambrosius Catharinus
  2. ^ M. Sanuto, Diarii, XLVI, coll. 209 s.
  3. ^ "Julius III". Catholic Encyclopedia News Advent. 1910. Pridobljeno dne 10. september 2016. 
  4. ^ "Giulio III, papa". Dizionario Biografico degli Italiani di Giampiero Brunelli v: Treccani. 2001. Pridobljeno dne 8. september 2016. 
  5. ^ Ehses, "Concilium Tridentinum", IV, Freiburg im Br., 1904, 516.
  6. ^ "Pope Julius III". Catholic Encyclopedia New Advent. 1910. Pridobljeno dne 10. september 2016. 
  7. ^ "Il Giubileo viaggio nella Storia - 1525 1550". Vittorino Grossi. Pridobljeno dne 16. september 2016. 
  8. ^ Otto Truchsess (tudi: Otto von Waldburg; 1514-1573) kardinal iz Augsburga
  9. ^ "Manchmal kam er zu spät. Augsburgs Kardinal Otto Truchsess von Waldburg bei der Papstwahl.". Augsburger Allgemeine. 30. marec 2013. Pridobljeno dne 21. september 2016. 
  10. ^ Giovanni Domenico De Cupis (1493-1553) – kardinal 1517; dekan kardinalskega zbora 1537-1553
  11. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 300. 
  12. ^ "23 mars 1555: mort du pape Jules III". La France pittoresque. 21. marec 2013. Pridobljeno dne 15. september 2016. 
  13. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 223. 
  14. ^ "Szakály Ferenc: Temesvár ostroma, 1552". História. januar 1992. Pridobljeno dne 19. september 2016. 
  15. ^ Edvard VI. (1537-1553) je bil sin Henrika VIII. in Jane Seymour
  16. ^ "Julius III". Saint Mike. Pridobljeno dne 9. september 2016. 
  17. ^ primernejši izraz je katoliška obnova, saj so vse te dežele še do nedavnega bile čisto katoliške
  18. ^ "Patriarch Jean-Simon Sulaka". Catholic Hierarchy. 11. november 2015. Pridobljeno dne 19. september 2016. 
  19. ^ "La storia della Russia è una storia mariana. La sacra icona della Madre di Dio di Kazan". apostati si diventa. 7. september 2016. Pridobljeno dne 20. september 2016. 
  20. ^ "Jules III, pape". Compilhistoire (Jean-Paul Coudeyrette). 27. avgust 2016. Pridobljeno dne 15. september 2016. 
  21. ^ srednjeveško mesto Tridentinum - Trident, je današnji Trento v severni Italiji
  22. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 214.215. 
  23. ^ Paolo Brezzi: "Storia degli anni santi", Mursia, Milano 1997, str.89-90
  24. ^ P. Bargellini. L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. str. 127s. 
  25. ^ "Il Giubileo viaggio nella Storia - 1525 1550". Vittorino Grossi. Pridobljeno dne 16. september 2016. 
  26. ^ "Jules III, pape". Compilhistoire (Jean-Paul Coudeyrette). 27. avgust 2016. Pridobljeno dne 15. september 2016. 
  27. ^ Giacomo Barozzi da Vignola (1507-1573) je bil znamenit renesančni arhitekt, ki je zgradil več stavb v manierističnem, pa tudi že baročnem slogu, npr: Chiesa del Gesù
  28. ^ F. Seppelt. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 279. 
  29. ^ "Anonymous Donors Help Restore a Renaissance Nymphaeum in Rome". Claire Voon. 25. julij 2016. Pridobljeno dne 9. september 2016. 
  30. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 215. 
  31. ^ "Le riforme e la secolarizzazione dell'Ordine". Teutonic.altervista.org. Pridobljeno dne 22. april 2015. 
  32. ^ Confraternita della Santissima Trinità dei pellegrini
  33. ^ Corriere della Sera
  34. ^ La Civiltà Cattolica
  35. ^ "Papa Giulio III". Cathopedia. Pridobljeno dne 9. september 2016. 
  36. ^ F. Seppelt. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 278. 
  37. ^ "23 mars 1555 : mort du pape Jules III". La France pittoresque. 21. marec 2013. Pridobljeno dne 15. september 2016. 
  38. ^ "Giulio III". Giovanni dal Orto. Pridobljeno dne 9. september 2016. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Williston Walker: A History of the Christian Church. Charles Scribner's sons, New York 1921.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Georgius Rippel: Die Schönheit der katholischen Kirche. Neu bearbeitet und herausgegeben von Heinrich Himioben. Vierte Auflage. Schott und Thielmann, Mainz 1844.
(v italijanščini)
  • Signor Audin: ’’Storia di Leone Decimo’’. Milano 1845.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Luigi Carlo Federici: L'anno Santo ossia il Giubbileo secondo il rito della chiesa cattolica romana. Agnello Nobile, Napoli 1824.
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte.Vallecchi, Firenze 1974.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Antonio Maria Ciocchi del Monte
Nadškof Manfredonije
1513– 1544
Naslednik: 
Giovanni Ricci
Predhodnik: 
Antonio Maria Ciocchi del Monte
škof Pavije
1521– 1530
Naslednik: 
Giovan Girolamo de' Rossi
Predhodnik: 
Giovan Girolamo de' Rossi
škof Pavije (2. obdobje)
1544– 1550
Naslednik: 
Giovan Girolamo de' Rossi
Predhodnik: 
Gasparo Contarini
Kardinal-škof pri Santi Vitale, Valeria, Gervasio e Protasio
1537–1542
Naslednik: 
Giovanni Girolamo Morone
Predhodnik: 
Gasparo Contarini
Kardinal-škof pri Santa Prassede
1542-1543
Naslednik: 
Miguel de Silva
Predhodnik: 
Francesco Cornaro starejši
Kardinal-škof Palestrine
1543–1550
Naslednik: 
Louis II. de Vendôme
Predhodnik: 
Pavel III.
Papež
7. februar, 1550–23. marec, 1555
Naslednik: 
Marcel II.