Plenitev Rima (1527)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Plenitev Rima (1527)
Del Vojna Svete konjaške lige
Sack of Rome of 1527 by Johannes Lingelbach 17th century.jpg
Johann Lingelbach (17. stoletje)
Sacco di Roma (Plenitev Rima 1527)
Datum 6. maj 1527
Prizorišče Rim
Papeška država (danes: Italija
Izid uspešna plenitev, z velikimi izgubami na strani cesarskih landknehtov
Udeleženci
Emblem of the Papacy SE.svg Papeška država
Charles V Arms-personal.svg cesar Karel V. (uporniški):
Poveljniki
Emblem of the Papacy SE.svg Klemen VII.
Emblem of the Papacy SE.svg Kaspar Röist 
Emblem of the Papacy SE.svg Renzo da Ceri
Coat of arms of the House of Gonzaga-Guastalla.svg Ferrante Gonzaga
Charles V Arms-personal.svg Karel Burbonski 
Charles V Arms-personal.svg Filibert Châlonski
Moč
5.000 najemniška milica,
189 mrtvih iz švicarske garde
20.000
Žrtve
500 mrtvih, ranjenih ali ujetih 15.000 mrtvih
45,000 civilnih žrtev, ranjenih ali beguncev


Plenitev Rima (leta 1527) je bila v zgodovini doslej zadnja, in najhujša Plenitev Rima.

Opis dogajanja[uredi | uredi kodo]

Plenitev Rima 1527
Metropolitanski muzej New York

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Dolgotrajna vojna med Francijo in Nemčijo, med Francom I. in Karlom V. za prevlado v Evropi – je prinesla ljudstvu veliko gorja. Tudi po Italiji so čutili njene posledice: nemški landknehti in španski najemniki so ropali in pustošili vsevprek.
Glede odnosov med Francijo in Nemčijo je papež Klemen najprej zastopal neuvrščenost. Po Karlovi zmagi pri Paviji 1525 pa se je 1526 pridružil »Sveti ligi« [1] s Francijo na čelu, da bi preprečil obkroženje Papeške države in da bi Špance izgnali iz Italije. To je povzročilo katoliški zadevi neizmerno škodo, ker je novovercem omogočilo neomejeno širjenje po Nemčiji, cesarjeva krdela pa so se obrnila najprej proti papežu. Ne smemo pozabiti, da je Giulio Medici kot kardinal bil uspešen diplomat na strani Karla V. in zato mu je Karel izdatno pomagal k izvolitvi; Karel je pravzaprav takrat od vseh vladarjev bil najbolj zvest katoliški stvari. Zato je papeževa nestanovitnost povzročila toliko hujšo zamero.
Maja 1527 so cesarski najemniki krenili na jug; njihovega poveljnika je zaradi neposlušnosti vojakov zadela kap in tako so podivjani vojaki proti večeru 6. maja vdrli v Rim ter začeli po večnem mestu pleniti, ropati, požigati in moriti v tako imenovanem Sacco di Roma. Sodobniki so v katastrofi videli izpolnitev Božje sodbe, ki je zadela renesančni - takorekoč poganski Rim. 5. junija je v Angelski grad pobegli papež tudi padel v ujetništvo, iz katerega se je rešil šele po šestih mesecih s tem, da je moral popustiti pred mnogimi cesarjevimi zahtevami 1529 z Barcelonskim mirom, čemur je sledilo kronanje Karla V., ki ga je opravil papež Klemen v Bologni. To je bilo tudi zadnje papeško kronanje svetorimskih cesarjev. [2]

Obleganje in zavzetje Rima[uredi | uredi kodo]

V zgodovini poznamo štiri plenitve Rima. Zgodovinarji menijo, da je bila ta zadnja plenitev in ropanje večnega mesta v celi zgodovini najhujše. To je pomenilo tudi najtežje trenutke Klemenovega papeževanja. Na papeža je poslal svoje landknehte torej [3]nemški cesar Karel V., ki mu je bil Klemen prej vdan; ko pa je postal papež, se je povezal z njegovim nasprotnikom francoskim kraljem. Karel ga je najprej poskušal zlepa izvabiti iz »svete lige«; ko se mu to ni posrečilo, pa je naščuval starega rivala Medičejcev, kardinala Pompeja Colonna [4], da naj bi papeža umoril in ga nadomestil na papeškem prestolu. Papež je obljubil, da bo zopet s cesarjem, a je bil prisiljen skleniti mesečno premirje in umakniti svoje čete iz Milana; vendar se je zopet prestopil na stran svete lige. Dogodki so prehitevali drug drugega:
Zjutraj, 6. maja 1527, v zavetju nenavadno goste megle, je poveljnik in glavar krdela cesarske odprave Karel Borbonski [5]dal ukaz za napad na Rim – "Babilon". Luteranski landknehti (:lanzichenecchi luterani), z napihnjenimi oblekami, noži in sulicami, ki jih je vodil Tirolec Frundsberg, so pridrveli iz Nemčije, da bi napravili konec papeževi duhovni in svetni oblasti; bili so polni sovraštav do papeže, o katerem so poslušali od reformatorjev le slabe reči; španski tercieros, znani po svoji krutosti in brezobzirnosti, so bili določeni za poniževanja cerkvenega kneza, ki si je upal nasprotovati Karlu V. s spodbujanjem Konjaške lige; raznolike italijanske tolpe, ki so živele od ropanja in kraje in pustolovski klateži, ki sta jih vodila visoka poveljnika Ferrante Gonzaga in Marcantonio Colonna - vse je družila skupna misel: uničiti renesančni Rim.
To raznoliko in podivjano vojaštvo, ki mu je bilo vcepljeno sovraštvo zoper »Roma meretrix« (»vlačugarski Rim«), brez plačila in natančnejših naročil, je dobilo proste roke za vse vrste zlorab, bogoskrunstev in pokolov, ter prevzelo oblast v večnem mestu skozi več dni.
Prebivalstvo je bilo skoraj popolnoma presenečeno; sam Klemen VII. je odločno vztrajal v molitvi v svoji kapeli, kajti »ni mogel verjeti, da bodo oni prišli noter«, kot je zapisal Cellini. Ravno tiste dni je odpustil močno krdelo švicarske garde, čeprav se je zavedal, da se bližajo cesarske čete. Zaupal je namreč v posredovanje »svete lige« pod vodstvom Cerija – močnega le v domišljavosti, gobezdavosti in nečimrnosti; oni bi moral braniti mestne zidove z vojsko neizkušenih Rimljanov, sestavljeno iz uradnikov, obrtnikov in obiskovalcev gostiln - je v tistem usodnem trenutku bilo obzidje skoraj brez obrambe.

Plenjenje, ropanje in uničevanje[uredi | uredi kodo]

Sodobni zgodovinar Guicciardini [6]glede tega pravi:

Guicciardini: Storia d'Italia, libro XVIII Guicciardini: Zgodovina Italije, XVIII. knjiga

“Udivansi per tutto infiniti lamenti di quegli che erano miserabilmente tormentati ; tutte le cose sacre, i sacramenti, e le reliquie de’ santi, delle quali erano piene tutte le chiese, spogliate de’ loro ornamenti, erano gittate per terra; aggiungendovi la barbaria tedesca infiniti vilipendi.”

"Slišati je bilo do neba vpijoče žalostinke tistih, ki so jih vojaki nebrzdano nadlegovali; z vseh svetih premetov, svetih posod in svetniških relikvij, ki so jih bile polne vse cerkve, so trgali njihovo okrasje ter jih metali po tleh; temu je nemško barbarstvo dodajalo še neskončno zaničevanje." [7]

Najemniki Karla Burbonskega in Frundsberga [8] so tako hiteli, ker so jim bili za petami vojaki svete lige; pri obleganju Rima je Karel Burbonski padel mrtev zadet od krogle in v nekaj urah so podivjani vojaki vdrli v mesto brez pravega poveljstva ter začeli uničevati vse, kar jim je prišlo pod roke. Reumont [9]pravi:

 »Dogajale so se grozovitosti«, katerih posledic ne bodo mogla izbrisati stoletja; v primeri s to plenitvijo in ropanjem so bile prejšnje plenitve Rima le otroške igre. To uničevanje je v prah sežgalo čudoviti Rim Leona X., konec je napravilo veselemu življenju, razgnalo je renesančni umetniški svet, neštevilnim družinam je prineslo sramoto in revščino. Španci so tekmovali z Nemci v žalostnem pustošenju: prvi so bili nečloveško iznajdljivi, drugi pa divje barbarski. Z enakim pohlepom in porogljivo poželjivostjo so pustošili cerkve, samostane, palače in stanovanja.«

Uničevali so najlepše umetnine, najdragocenejše knjige, najredkejše rokopise in listine iz papeške pisarne ter jih nastiljali svojim konjem. Poklali so več kot osem tisoč ljudi in oskrunjali ženske. Nemški luteranski najemniki so prirejali požrtije in pijanke po cerkvah in samostanih, kjer so oltarji nadomeščali mize, kelihi pa čaše. Pijani, s kardinalskimi klobuki na glavi in oblečeni v cerkvena oblačila, so divjali po mestu in pred očmi za verige privezanih očetov in mož onečaščali njihove hčerke in žene.
Nekega kardinala so vrgli v trugo in ga tako vlačili po mestu; nekega duhovnika so hoteli prisiliti, da bi obhajal osla; končno so se zbrali v Vatikanu v neki kapeli, odstavili papeža Klemena VII. in razglasili za papeža Lutra. Pozneje so v mesto vdrli tudi kmetje kardinala Colonna, ki so kar tekmovali z Nemci in Španci v uničevanju. To je bil tako imenovani sacco di Roma (ropanje Rima).

Žrtev švicarske garde[uredi | uredi kodo]

Švicarska garda, ki jo je prvič najel Sikst IV., je bila tokrat postavljena pred prvo veliko preizkušnjo. 1527. leta, med t. i. četrto plenitvijo Rima, ko je podivjana vojska Karla V. napadla Rim ter ga plenila, se je maloštevilna švicarska garda 6. maja v bližini bazilike Sv. Petra zoperstavila napadalcem ter tako Klemenu VII. omogočila, da je prek skrivnega prehoda iz Petrove bazilike preoblečen v trgovca pobegnil v Angelski grad, kjer je ostal ujet sedem mesecev. V spopadu z najemniki in luteranskimi landknehti je umrlo 147 od 189 švicarskih gardistov. Preživeli so le tisti, ki so spremljali papeža med begom v Angelski grad. Od takrat velja 6. maj kot praznični dan švicarske garde.
Klemen VII. se je torej zaprl skupaj z zvestimi švicarskimi vojaki v neosvojljivo trdnjavo; čez mesec dni pa se je bil prisiljen vdati premoči tudi zaradi lakote - in sprejeti ponižujoče pogoje vključno z izgubo več mest Papeške države. Strahovitemu pustošenju je napravil konec šele izbruh kuge, ki je menda med razbojniki odnesla 30.000 žrtev, kosila pa tudi med Rimljani. Dejstvo je, da je število prebivalcev od 900.000 padlo na tretjino, po nekaterih virih celo na petino. Papež Klemen V. je obljubil velikansko odkupnino cesarju, da bi se rešil ujetništva; zapustil je Rim in se začasno nastanil v Orvietu. [10]

Sprava in zadnje cesarsko kronanje[uredi | uredi kodo]

Papeževi zavezniki so medtem napredovali in skoraj izrinili cesarsko vojsko tudi iz Neapeljskega kraljestva ; ko pa ji je cesar poslal pomoč, je »sveta liga« pretrpela poraz za porazom. Kljub temu se je pozneje v Barceloni Karel V. pobotal s papeževimi odposlanci; nato je on sam krenil v Italijo in se v Bologni srečal s papežem. Ko sta rešila politične in cerkvene zadeve: da so se Medičejci zopet lahko vrnili na oblast v Florenci, in da je dobil nazaj zasedene dele Papeške države - je papež slovesno kronal Karla V. za svetorimskega cesarja 24. februarja 1530. To je bilo zadnje kronanje svetorimskih cesarjev, ki ga je opravil rimski papež. [11] [12]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Krščanski svet je z gnusom sprejemal novice o plenitvi Rima. Sam cesar Karel je izjavil, da se je to dogajalo mimo njegove vednosti in volje; v znamenje žalovanja je ob rojstvu sina Filipa odpovedal vse slovesnosti; vendar ima prav Cantù [13], ki pravi: »Karel V. je bil v mesarjenju kriv toliko, kolikor je kriv tisti, ki usmeri hudournik na njivo, ne da bi predvidel uničevanje, katerega potem ne bo mogel preprečiti.«
  • Mnenje sodobnikov pa Varchi [14] povzema takole:
»Pametnejši ljudje verjamejo, da hoče ta neljub dogodek postaviti papeško dostojanstvo v tisto nekdanjo preprostost in uboštvo; ker papeži niso dorasli posvetnim zadevam, naj se posvečajo samo duhovnim. Po tem hrepenijo in to odobravajo mnogi sodobniki zaradi brezštevilnih zlorab in pohujšljivega vedenja prejšnjih papežev; tudi že med ljudstvom je mogoče slišati, da pastirska palica in meč ne pašeta skupaj.«
  • Razdejanje Rima ni predstavljalo le simbolične spremembne političnega položaja na polotoku. Pomeni odločilno zgodovinsko prelomnico v dosežkih renesančne Italije in znamenje španske nadoblasti, ki se bo raztegnila čez celo stoletje in še čez. Povzročilo je poleg tega konec sijajnega umetniško-kulturnega rimskega obdobja; v nasprotju s tem se je prelevilo v slog manierizma, ki ga bodo umetniki kot Parmigianino, Vaga, Fiorentino, raznesli po celi Evropi.
  • Sacco di Roma pomeni tudi zgodbo o propadu nekega mita, o humanističnem videnju oziroma viziji, o renesančnem snu; pomeni izgubo sakralnosti, ki je bila obnovljena s pomočjo antike. »Quanta Roma fuit ipsa ruina docet.« [15] [16]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ »Sveta Konjaška liga« po mestu Cognac (konjak), kjer so jo male državice na čelu s Papeško državo sklenile za obrambo svoje samostojnosti pred premočnim cesarstvom Karla V.
  2. ^ K. Szántó. A katolikus Egyház története 2. del. str. 40. 
  3. ^ landkneht; iz nemščine podomačeno, navadno množinsko: landknehti; nemško Lancsknecht; italijansko lanzicheneccho; latinsko landsknectus
  4. ^ Pompeo Colonna (1474-1532), je bil italijanski condottiere in kardinal (od 1517)
  5. ^ različni viri navajajo čas napada na dneve od 5. do 7. maja 1527; praznik švicarske garde je 6. maja. Iz tega bi se dalo sklepati, da sta obleganje in vpad trajala več dni. Ta vir ima datum 7. maja, vendar je bolj splošno sprejet 6. maj kot dan napada
  6. ^ Francesco guicciardini (1483-1540) – je bil italijanski renesančni zgodovinar, pisatelj in državnik
  7. ^ "Il sacco di Roma del 1527 - Misera caput mundi". Federica Antonini. maja 2015. Pridobljeno dne 25. julij 2016. 
  8. ^ Georg von Frundsberg (1473-1528) – je bil južnonemški vojak in poveljnik landknehtov v službi svetorimskega cesarja Karla V.
  9. ^ Alfred von Reumont (1808-1887) – nemški diplomat, zgodovinar in znanstvenik, ki je preučeval zlasti zgodovino Medičejcev
  10. ^ "Il sacco di Roma (1527)". Il piccolo scrivano fiorentino. 29. oktober 2007. Pridobljeno dne 25. julij 2016. 
  11. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 353. 
  12. ^ "Clemente VII". Historia. Pridobljeno dne 17. julij 2016. 
  13. ^ Cesare Cantù (1804-1895) je bil italijanski zgodovinar, pisatelj in politik
  14. ^ Benedetto Varchi (1503-1565 Firenze) je bil italijanski zgodovinar, humanist in pisatelj
  15. ^ »Kolikšen je Rim bil, o tem pričajo same razvaline.«
  16. ^ "Il sacco di Roma del 1527 - Misera caput mundi". Federica Antonini. maja 2015. Pridobljeno dne 25. julij 2016. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte.Vllecchi, Firenze 1974.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)

Koordinati: 41°50′N 12°30′E / 41.833°N 12.500°E / 41.833; 12.500