Papež Leon VIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Leon VIII. 
Papež Leon VIII.predstavljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Papež Leon VIII.
predstavljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Sedež 4. december 963 (izvoljen
do smrti Janeza XII. je bil kot protipapež)
Pričetek papeževanja 6. december 963 (posvečen in umeščen
kot protipapež)
23. junij 964 (kot papež)
Konec papeževanja 26. februar 964 (kot protipapež)
1. marec 965 (kot papež)
Predhodnik Janez XII.
Naslednik Benedikt V.
Redovi
Duhovniško posvečenje 5. december 963
posvečevalec kardinal Sicone
Škofovsko posvečenje 6. december 963
posvečevalec kardinal Sicone
Položaj 131. papež
Osebni podatki
Rojstvo Leon
datum neznan[1]
Rim
Smrt marec 965[1]
Rim
Pokopan stara Bazilika sv. Petra (verjetno)
Narodnost Rimljan
Italijan
Vera katoličan
Starši Giovanni, apostolski protonotar (protoskrinarij)
Predhodni položaj protonotar rimske Cerkve
tajnik svetorimsko-nemškega cesarja
Drugi papeži z imenom Leon

Leon VIII. (latinsko Leo Octavus), italijanski rimskokatoliški škof in papež; * 10. stoletje Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo, † 1. marec 965 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Od svoje izvolitve, 4. decembra 963, do smrti Janeza XII. 14. maja 964, je vladal kot protipapež; od 23. junija 964 pa do svoje smrti 1. marca 965 pa kot zakoniti papež.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Cesarjev tajnik[uredi | uredi kodo]

Leon se je rodil v Rimu, v četrti Clivius Argentarius kot sin Janeza (Giovanni), ki je bil papeški protonotar (protoskrinarij) in član odlične plemiške družine. Čeprav je bil laik, je bil protoscriniarius ali nadzornik rimskih šol za pisarje na papeškem dvoru za časa papeževanja Janeza XII..
963 je bil v odposlanstvu, ki ga je poslal k Svetorimsko-nemškemu cesarju Otonu I. Janez XII., ki je oblegal italijanskega kralja Berengarja II. na gradu San Leone v Umbriji. Prejel je navodila, naj zagotovi cesarju, da je papež pripravljen popraviti zlorabe na papeškem dvoru, pa tudi oporeka Otonovim dejanjem, s katerimi mest v Papeški državi ni postavil pod papeško, ampak pod cesarsko upravo. [2]

Papež[uredi | uredi kodo]

Upodobitev Leona VIII.
(natisnjeno 1775)

Odstavitev Janeza XII. in izvolitev Leona VIII.[uredi | uredi kodo]

6. novembra 963 je svetorimsko-nemški cesar Oton I. sklical zborovanje pri Svetem Petru; na njem so papeža Janeza XII. obsodili zaradi veleizdaje in ga odstavili od papeštva zaradi nedostojnega načina življenja. Osnovno pričevanje za ta conciliabulum (koncilček) črpamo iz dela De rebus gestis Ottonis magni Imperatoris, ki ga je napisal zvesti cesarjev služabnik, kremonski škof Liutprand.
Zbor je trikrat poklical papeža pred sodišče in mu s tem dopustil možnost za očiščevalno prisego; zbor si je torej prizadeval držati se pravilnega postopka z vidika cerkvenega prava. Janez je zavrnil vse te pozive in je prepovedal sodelujočim, pod grožnjo s kaznijo izobčenja, izvolitev novega papeža na njegovo mesto.
4. decembra se je koncil sešel, da bi izrekel sodbo; sedaj je tudi sam Oton obtožil Janeza krivoprisežništva in upora ter se je skliceval na zborovsko mnenje. Člani sinode so zahtevali odstavitev Janeza bolj zaradi nenravnega vedenja kot pa zaradi političnih napak – in so ga razglasili za odpadnika. Na njegovo mesto so izvolili s trikratnim vzklikanjem protoskrinarija, laika Leona; ustoličili so ga v Lateranu, posvetili pa v Vatikanu 6. decembra 963. [3] [4]

Janezov odgovor[uredi | uredi kodo]

Kot odgovor na celo vrsto obtožb je Janez XII. iz svojega begunstva na Korziki poslal pismo (breve) koncilskim očetom, v katerem jim grozi z izobčenjem: [5] [6]

Joannis Papae XII rescriptum ad episcopis synodi Romanae" Italijanski prevod[7] Slovenski prevod Pisma Janeza XII. škofom na rimskem zborovanju

Nos audivimus dicere quia vos vultis alium papam facere; si hoc facitis, excommunico vos in nomine Deo omnipotenti, ut non habeatis licentiam nullum ordinare et missam celebrare.

Abbiamo sentito dire che voi volete fare un altro papa; se fate ciò, vi scomunico in nome di Dio Onnipotente, affinché non abbiate alcun permesso di ordinare e di celebrare l'eucarestia..

Slišali smo, da hočete izvoliti drugega papeža; če boste to storili, vas izobčujem v imenu vsemogočnega Boga; s tem od sedaj naprej izgubite pravico do kakršnegakoli posvečevanja in maševanja.

Prekinjeno papeževanje[uredi | uredi kodo]

Otonova sinoda, ki je odstavila Janeza XII., je torej 6. decembra 963 za papeža izvolila odličnega rimskega laika, ki so mu trije škofje v enem dnevu podelili vse redove. Proti Leonu je odstavljeni Janez XII. spodbudil upor, ki pa ga je cesar Oton s trdo roko zadušil. Ko se je Oton dokončno umaknil iz Rima, je v mestu spet zavladal Janez XII., na sinodi 26. februarja 964 razveljavil svojo odstavitev in Leona VIII., ki se je zatekel k cesarju, izključil iz cerkvene skupnosti. Po nagli Janezovi smrti maja 964 so Rimljani proti cesarjevi volji izvolili novega papeža, Benedikta V. Le mesec dni po tem je Oton tretjič prišel v Rim, odstavil Benedikta V. in spet umestil Leona VIII., ki je poslej mirno vodil Cerkev do svoje smrti.[8]

Papež ali protipapež?[uredi | uredi kodo]

Po Janezovi smrti so Rimljani še vedno odklanjali Leona; ko pa jih je v to prisilila Otonova vojska, je prišel trenutek njegovega zmagoslavja. Vstopil je v mesto pod okriljem zmagovitega Otona ter sklical sinodo, pred katero so pripeljali Benedikta V.. Liutprand je živo opisal ta prizor:
Zbrani v Lateranski baziliki so bili papež, cesar in številni škofje. Benedikt, oblečen v papeška oblačila, je stal pred njimi. Po priznanju svoje napake je Benedikt snel palij in ga izročil Leonu. Leon je nato snel mašno oblačilo in štolo z Benedikta in razglasil, da je preveden v stalež diakona. Ker izgleda, da se je Benedikt strinjal s svojo odstavitvijo, smemo Leona smatrati za pravega papeža od julija 964. [9] Liutprand nadalje poroča, da ko so Benediktu sneli papeška oblačila in znamenja, je le-ta pokleknil pred Leonom in slekel pontifikalna mašna oblačila, v znamenje ponižnosti in svojevoljne podreditve novemu papežu. V tem je bil Benediktov namen, da se je odpovedal prostovoljno; v odgovor na to pa mu je Leon VIII. vzel pastorale (škofovsko palico), ter ga zlomil na njegovem hrbtu. Tukaj je prvič v zgodovini omenjeno papeško žezlo.
Benedikta je vzel cesar oton s seboj v izgnanstvo v Hamburg, kjer je tudi umrl. [10]
Leona VIII. so imeli skozi veliko let za protipapeža; njegov položaj je še danes nejasen. Annuario Pontificio pravi o njegovem pontifikatu tole:

"Dandanes, podobno, kot že skozi enajst stoletij, se tu srečujemo s pontifikati, ki so vprašljivi glede na zgodovinska kakor tudi teološka in cerkvenopravna merila. Pravzaprav je težko ugotoviti, katera stran poseduje zakonitost, ki bi edina jamčila neprekinjeno in polnomočno nasledstvo naslednikov svetega Petra. Negotovost, ki jo ta nejasnost povzroča, je imela za posledico, da so nekateri papeški seznami njegovo papeževanje opuščali."[11]


Zaradi Leonove nekanonične izvolitve je sedaj splošno sprejeto mnenje, da je vladal vse do odstavitve Benedikta V. kot protipapež. Čeprav je nadalje bila odstavitev Janeza XII. neveljavna, je bila izvolitev Benedikta V. za gotovo v skladu s kanoničnimi predpisi. Če upoštevamo pisanje Liutpranda, ki je zabeležil takratne dogodke, lahko preberemo, da se je Benedikt V. vdal v svojo odstavitev. Zdi se, da proti Leonovi izvolitvi ni niti pozneje oporekal. Zato zgodovinarji soglašajo, da smemo Leona smatrati za pravega papeža od julija 964 do njegove smrti 965. Dejstvo, da si je naslednji papež Leon privzel papeško ime Leon IX., tudi govori v prid veljavnosti njegovega papeževanja. [12]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Privilegium minus;
  • Privilegium maius; to listino so tudi pripisovali Leonu VIII., a je ponaredek iz časov Henrika IV.. [13]
  • Cessatio donationum [14] vrača številne papeške dežele, ki sta jih podelila Pipin Mali in Karel Veliki papežem, Otonu in njegovi ženi Adelajdi. Te dokumente naj bi izdala sinoda, ki je odstavila Benedikta V., oziroma papež Leon VIII.
  • Pravzaprav pa nimamo nobenega poročila o njegovih delih v času, ko ga zanesljivo smatramo za pravega papeža. Govori se sicer, da je on dal svetorimsko-nemškemu cesarju Otonu pravico, da lahko po svoji uvidevnosti določa, kdo naj bo papež ali škof (prvi dve zgornji listini), in da je vrnil pod Otonovo upravo vse tiste dežele, ki so jih njegovi predniki podelili papeštvu (tretja listina). Splošna sodba glede teh listin pa je, da so cesarski ponaredek, ki je nastal za časa zagrizenega investiturnega boja. [15] [16]

Smrt in ocena[uredi | uredi kodo]

Leon VIII. je umrl v Rimu 1. marca 965 za kapjo. Umrl je v sluhu svetosti. [17] Pokopan je bil najverjetneje v stari Baziliki sv. Petra.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Mračno stoletje in cezaropapizem[uredi | uredi kodo]

  • Leon je bil sicer mož neoporečnega značaja. Njegova postavitev za papeža pa je bila vendarle neveljavna iz dveh razlogov: ker ni dovoljeno odstaviti zakonitega papeža, kar je Janez XII. bil; ker je bil laik, ki so ga posvetili z vsemi cerkvenimi redovi v enem dnevu, brez dolžnih vmesnih presledkov. [18]
  • Z vzpostavitvijo rimsko-nemškega cesarstva 962 se je začela oblikovati tudi t.i. Reichskirche (državna Cerkev). Že Karel Veliki je v nekaterih primerih sam imenoval škofe, Oton I. pa je njegov državni cerkveni sistem dopolnil. Zagotovil si je pravico imenovanja in umeščanja škofov; tako je uvedel laično investituro za visoke cerkvene službe, ki so odslej bile povezane z bogatimi fevdi. Škofje so z umeščanjem postali cesarjevi vazali, Cerkev je vse bolj postajala »osrednja državna ustanova«. V času Otona III. je laična investitura postala že reden državni sistem, istočasno pa so se pojavile številne negativne posledice takega sestava, ki so v različnih oblikah skozi dolga stoletja ostale težko breme Cerkvi pri izvrševanju njenega poslanstva in spričevale, da je za Cerkev bila fevdalizacija oziroma povezovanje s fevdalnim sistemom eden najpogubnejših pojavov v vsej njeni zgodovini. [19] Z obnovo Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti je po Mračnem stoletju nastopil torej za Cerkev čas prav tako mračnega cezaropapizma z laično investituro, kar je pripeljalo do dolgotrajnega, nepopustljivega in izčrpljujočega investiturnega boja. Cesar se je začel vmešavati v cerkvene zadeve ne le z umeščanjem škofov in opatov, ampak tudi s postavljanjem in odstavljanmjem papežev.
  • Za papeže je bilo 10. stoletje vsekakor temačno obdobje in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [20] Za to obdobje torej manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Obračun, Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval, pa tudi potvarjal zgodovinsko resnico, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem, ki so se mu zamerili. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je bilo v takratni družbi res marsikaj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko ustvarimo mnenje, da je to bil v resnici strašen čas. [21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ Horace K. Mann. The Lives of the Popes in the Early Middle Ages IV. str. 225s. 
  3. ^ J.F. Böhmer: Regesta Imperii, II, 5, nrr. 318-31; H. Zimmermann: Papstabsetzungen, pp. 83-8; H. Wolter, pp. 74-80
  4. ^ "Giovanni XII di Roland Pauler". Enciclopedia dei Papi v Treccani. 2000. Pridobljeno dne 16. april 2017. 
  5. ^ SS Ioannes XII. "Joannis Papae XII rescriptum ad episcopos synodi romanae" (PDF). Migne – Documenta Catholica Omnia. Pridobljeno dne 12. januar 2015. 
  6. ^ C. Rendina. I papi – storia e segreti. str. 330. 
  7. ^ italijanska vikipedija
  8. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 114. 
  9. ^ "Leo VIII - Pope Or Antipope? Excerpted from "Popes Through the Ages" by Joseph Brusher SJ". Sts. Martha and Mary Parish. Pridobljeno dne 30. april 2017. 
  10. ^ "Papa Leone VIII". Cathopedia. 11. februar 2013. Pridobljeno dne 1. maj 2017. 
  11. ^ Annuario Pontificio, 2001
  12. ^ Horace K. Mann. The Lives of the Popes in the Early Middle Ages IV. str. 225s. 
  13. ^ "Leone VIII". Enciclopedia Dantesca. 1970. Pridobljeno dne 1. maj 2017. 
  14. ^ Monumenta Germaniae Historica: Constitutiones 1:665–678
  15. ^ "Leo VIII, Pope". Catholic Encyclopedia. 2013. Pridobljeno dne 30. april 2017. 
  16. ^ "Pope Leo VIII". Catholic Encyclopedia New Advent. 1910. Pridobljeno dne 29. april 2017. 
  17. ^ "132nd Pope St. Leo VIII". Gracelynn Figueroa v Prezzi. 28. marec 2014. Pridobljeno dne 30. april 2017. 
  18. ^ "Leo VIII, Pope". New Catholic Encyclopedia. 2003. Pridobljeno dne 30. april 2017. 
  19. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 113. 
  20. ^ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 244. 
  21. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah: »Cerkev v temnem 10. stoletju« – Kljub pretiravanjem strašen čas. str. 108. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v nemščini)
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • M.A. Markus Skuballa: Otto der Große und Johannes XII..GRIN Verlag, München 1999
  • H. Wolter: Die Synoden im Reichsgebiet und in Reichsitalien von 916-1056. Paderborn-München-Wien-Zürich 1988, s. 69-86.
  • Papsturkunden 896-1046; H. Zimmermann, I, 896-996, Wien 1988², št. 137-58, s. 249-93.
  • J.F. Böhmer: Regesta Imperii, II, 1; Die Regesten des Kaiserreichs unter Heinrich I. und Otto I. 919-973; E. von Ottenthal, Innsbruck 1893, s. 140-71
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Janez XII.
Papež
963-965 (kot protipapež in papež)
Naslednik: 
Benedikt V.