Papež Aleksander I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Aleksander I.
Pope Alexander I.jpg
Papež Aleksander I.
Pričetek papeževanja okoli 107
Konec papeževanja okoli 115
Predhodnik Evarist
Naslednik Sikst I.
Zaporedje 6. papež
Osebni podatki
Rojen 1. stoletje n. št.
Rim, Italija - Rimsko cesarstvo
Umrl okoli 115
Rim,
(Italija, Rimsko cesarstvo)
Etničnost-nacionalnost Rimljan
Svetništvo
Častijo ga Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Razglasil ga je predtridentinsko obdobje
Atributi palmova veja, papeška obleka, križ in tiara
Zavetnik proti golšavosti
Relikviarij Freising (Bavarska - Nemčija)
Čaščenje prenehalo od 1960 se ne časti več kot mučenec v Rimokatoliški cerkvi
Drugi papeži z imenom Aleksander


Sveti Aleksander I., škof Rima, svetnik (in mučenec [1]) rimskokatoliške Cerkve, * 1. stoletje n. št. Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † okoli 115, Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo)

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Sveti Irenej in ustno izročilo[uredi | uredi kodo]

Sveti Irenej Lyonski omenja Aleksandra I. kot petega naslednika apostolov, vendar ne govori ničesar o njegovem mučeništvu. Njegov pontifikat je trajal okrog deset let [2]in ga nahajamo tudi v „Seznamu rimskih škofov” pri Hegesippusu (Evzebij IV. XXII, 3). Po stalnem izročilu, ki sega do konca petega stoletja, in ga omenja Liber Pontificalis, je pretrpel mučeniško smrt z obglavljenjem na Via Nomentana v Rimu, dne 3. maja; isto izročilo tudi pravi, da je bil rojen kot Rimljan in da je vodil Cerkev za časa Trajana (89-117). Pripisuje mu, da je vstavil v rimski kanon besede posvetitve. Obenem mu pripisuje, da je uvedel mešanje blagoslovljene vode s soljo za očiščevanje krščanskih domov pred vplivanjem hudega duha (constituit aquam sparsionis cum sale bededici in habitaculis hominum). Že zgodaj je v Rimu bil običaj, da so blagoslovili ljudstvo z blagoslovljeno vodo na začetku maše pojoč antifono „Asperges me”[3] Njegove relikvije so 834. leta prenesli v Freising na Bavarskem.

Plinij Mlajši piše cesarju Trajanu[uredi | uredi kodo]

V času papeža Aleksandra I. se je po nekaterih pokrajinah rimskega cesarstva krščanstvo že precej razširilo. Leta 112 je Plinij Mlajši, cesarski namestnik v Bitiniji (severozahodni del Male Azije), pisal cesarju Trajanu, da so med kristjani ljudje vseh starosti, vseh stanov, obeh spolov in da se je »kuga tega praznoverja razširila po mestih ter celo po vaseh in na deželi«. Na vprašanje, kako naj ravna s kristjani, mu je cesar dal naslednja navodila: za kristjani naj ne poizveduje in naj nikakor ne sprejema anonimnih obtožb, če pa je kdo pravilno naznanjen, naj proti njemu uvedejo sodno obravnavo; če se obtoženec ne odpove krščanstvu, naj ga kaznujejo s smrtjo. Trajanove določbe, ki so zahtevale, da se pripadnost krščanstvu kaznuje s smrtjo, so postale splošno pravilo za pravno ravnanje javne oblasti s kristjani v drugem stoletju. [4]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Goduje 3. maja kot neobvezni god.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Po Irenejevem seznamu je Aleksander I. šesti v vrsti papežev. Liber Pontificialis poroča, da je pretrpel mučeništvo; možno pa je, da so ga zamenjali z Aleksandrom-mučencem, ki tudi goduje 3. maja. Na Via Nomentana v Rimu so postavili baziliko njemu v čast. [5] Ker najstarejša papeška kronika ničesar ne ve o mučeništvu papeža Aleksandra I. in njegovem pogrebu ob Via Nomentana, je tu najbrž mišljen rimski mučenec Aleksander, ki je bil mučen v Rimu hkrati s sv. Evencijem, Teodulom, Kvirinom in Hermom za časa cesarja Hadrijana okoli leta 130. Ti rimski mučenci so bili pokopani ob Via Nomentana v Rimu, njihov praznik pa se od papeža Damaza I. (366-384) dalje omenja v rimskem koledarju. Aleksandra upodabljajo s papeško krono in s papeškim križem ter z mečem. Kvirin je morda bil rimski tribun. Po poznejši legendi ga je krstil papež Aleksander I. hkrati z njegovo hčerjo Balbino. [6]

1885. leta so na kraju, ki ga je izročilo označevalo kot mesto Aleksandrovega mučeništva, odkrili na pol pod zemljo pokopališče svetih mučencev Aleksandra, Evencija in Teodula. Nekateri arheologi menijo, da je bil tam najdeni Aleksander papež, a ta starodavni grob naj bi bil kraj njegova mučeništva. Obstajajo pa tudi zgodovinarji, ki menijo, da ta Aleksander ni istoveten s papežem Aleksandrom in da naj bi do istovetenja prišlo šele v 4. stoletju. To tezo zagovarjata zlasti Louis Duchesne in Adolf von Harnack[7].

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ glej: "Ocena"
  2. ^ Evzebij Cezarejski, Zgodovina Cerkve IV.1
  3. ^ http://www.newadvent.org/cathen/01285c.htm
  4. ^ *M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 20 in 21.
  5. ^ Bangha B., Katolikus lexikon, Budapest 1933, 4. zv. str. 129 (I. Sándor /Alexander/ pápa, szent).
  6. ^ Leto svetnikov, II. del, str. 309s.: Aleksander, Evencij in Teodul, mučenci.
  7. ^ Harnack postavlja pod dvom vse izročilo, npr. v knjigi: Church in the first two centuries – Cerkev v prvih dveh stoletjih (1910) in drugod (http://people.bu.edu/wwildman/bce/harnack.htm). On zavrača tudi Janezov evangelij v prid sinoptičnim, krščanske dogme, krst ter Sveto Trojico; nasprotuje katoliškemu in pravoslavnemu krščanstvu v prid protestantizmu, ki ga ima za „čisto” vero. Toda tudi z njim se je razšel: od leta 1892 zavrača celo apostolsko veroizpoved (http://www.ccel.org/h/harnack/)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Evarist
Rimski škof
Papež

106–115
Naslednik: 
Sikst I.