Pojdi na vsebino

Julijeva vila

Julijeva vila
Vignola: Renesančno pročelje Julijeve vile
LegaRim
Občina Rim
Koordinati41°55′7.32″N 12°28′39.36″E / 41.9187000°N 12.4776000°E / 41.9187000; 12.4776000
Zgrajenonovi vek
ArhitektVignola
Ammanati
Vasari
Arhitekturni slogrenesansa
manierizem
LastnikSveti sedež
Rimska občina
Uradno ime: Julijeva vila
Uradno ime: Villa Giulia
Julijeva vila se nahaja v Italija
Julijeva vila
Geografska lega: Julijeva vila, Italija

Julijeva vila (italijansko Villa Giulia; latinsko Villa Julia) je vila oziroma dvorec v Rimu, Italiji. Gradil jo je papež Julij III. od 1551 do 1553 na takratnem mestnem obrobju. Danes je v javni lasti in gostuje Etruščanski muzej (italijansko Museo Nazionale Etrusco) z dragocenimi predmeti in izdelki etruščanske umetnosti in omike.

Julij III. - pokrovitelj umetnikov

[uredi | uredi kodo]
Papež Julij III. je imel smisel za umetnost

Julij III. je bil sam prefinjeno renesančno umetniško nadarjen, obenem pa tudi pokrovitelj in mecen umetnikov. Zadnja tri leta življenja ga je hudo mučil protin. Ko je nadziral, kako napredujejo dela pri gradnji palače, ki je dobila ime po njem, se je hudo prehladil, dobil vročino in umrl v Rimu 23. marca 1555. Pokopali so ga v Baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer ima skromno grobnico - star rimski sarkofag.[1]

Vila nekoč in danes

[uredi | uredi kodo]

Papež je dal zgraditi veličastno Julijevo vilo, kjer se je zadrževal v prostem času in v času bolezni, ki ga je hudo mučila zadnja tri leta. To stavbo pred Porta del Popolo v Rimu je 1553 zgradil Vignola v renesančnem in marienističnem slogu. Danes se nahaja v tej razkošni stavbi Etruščanski muzej izredne vrednosti.[2][3]

Osrednji del renesančne Ville Giulie, ki je bil nekoč papeško podeželsko letovišče, je v našem času dolgo sameval zapuščen, zanemarjen in obraščen; nedavno pa so ga obnovili v vsej njegovi prejšnji slavi z denarno podporo neimenovanih japonskih darovalcev. Omamni nimfej se zdaj ponaša z bleščečim mozaikom in marmornatimi deli, ki so postavljena v bujen vodnat vrt. Oazo blizu sedanjega mestnega rimskega središča je načrtoval Florentinec Ammanati pod vestnim Vasarijevim vrhovnim nadzorom.

Obnova zapuščene vile

[uredi | uredi kodo]

Obnova bogato okrašenega nimfeja se je začela septembra 2015, ko je italijansko kulturno ministrstvo prejelo darovnico za 25.000 €, ki jo je poslala japonska skupina kmalu po obisku zapuščene umetnine, ki je bila dolgo prepuščena propadanju. Odkrili so dolgo zakrito jamo in odprli za javnost tudi grajsko dvorišče. Pri obnovi mozaikov in kipov so odstranili mah in plesen ter prišli do izvirnih barvnih odtenkov namesto sive barve; tako se je pokazalo, da mišičasti Triton piha skozi zvito školjko in je z barvitim marmorjem povezan z osrednjim vodometom, ki črpa vodo iz Acqua Vergine. Resne kariatide so se pokazale z različnimi izrazi: ko da se smejijo ali jokajo in torej prikazujejo komedijo in tragedijo v raznih odtenkih.[4]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Papa Giulio III«. Cathopedia. Pridobljeno 9. septembra 2016.
  2. Giacomo Barozzi da Vignola (1507-1573) je bil znamenit renesančni arhitekt, ki je zgradil več stavb v manierističnem, pa tudi že baročnem slogu, npr: Chiesa del Gesù
  3. F. Seppelt. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 279.
  4. »Anonymous Donors Help Restore a Renaissance Nymphaeum in Rome«. Claire Voon. 25. julij 2016. Pridobljeno 9. septembra 2016.

Slikovna zbirka

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(italijansko)
  • Angeli Diego: Le chiese di Roma. Rim, 1903
  • Blasi Benedetto: Stradario Romano. Rim, 1923.
  • Armando Ravaglioli: Vedere e capire Roma. Rim, 1980
(francosko)
(angleško)
  • Herbert Kessler/ Johanna Zacharias: Rome 1300. On the path of the pilgrim. New Haven, London 2000.
(nemško)
  • Peter Paul Ausserer: Pilger-Führer oder Wegweiser nach Rom und durch die Heiligthümer der heiligen Stadt. Mainz 1873
  • Heinz-Joachim Fischer: Rom. Zweieinhalb Jahrtausende Geschichte, Kunst und Kultur der Ewigen Stadt. DuMont Buchverlag, Köln 2001.
  • Anton Henze: Kunstführer Rom. Philipp Reclam GmbH, Stuttgart 1994
  • Buonaiuti Ernesto: Storia del Cristianesimo, Roma, 2ª edizione 2003

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Predstavnosti o temi Julijeva vila v Wikimedijini zbirki