Canterbury

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Canterbury
Canterburyjska stolnica
Koordinati: 51°27′05″N 1°08′42″W / 51.45139°N 1.14500°W / 51.45139; -1.14500
Država Združeno kraljestvo
Ustavodajna dežela Anglija
Regija Jugovzhodna
Ceremonialna grofija Kent
Okrožje Canterbury
Prebivalstvo (2011)
 • Skupno 55.240
  [1]
Časovni pas WET (UTC+0)
Poštna številka CT1, CT2, CT3, CT4
Omrežna skupina 01227

Canterbury je zgodovinsko angleško stolno mesto[2], ki leži v središču okrožja City of Canterbury, lokalno okrožje vlade Kenta v Angliji. Leži ob reki Stour. Canterburyjska stolnica, opatija sv. Avguština in cerkev sv. Martina so na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine od leta 1988.[3]

Canterburyjski nadškof je primas angleške cerkve in svetovne anglikanske skupnosti, zaradi pomembnosti sv. Avguština, ki je služil kot apostol v poganski Kraljevini Kent na prelomu 7. stoletja. Mestna stolnica je postala leta 1170 pomembno središče romanja po razglasitvi mučeništva Tomaža Becketa. Romanje k Becketovemu svetišču je služilo kot okvir Geoffreyu Chaucerju za Canterburyjske povesti, klasiki 14. stoletja.

Mesto je bilo naseljeno od paleolitske dobe dalje in je služilo kot glavno mesto keltskih Cantiacev in Jutov Kraljevine Kent. Veliko zgodovinskih struktur je ohranjenih na območju, vključno mestno obzidje zgrajeno v rimskih časih in obnovljeno v 14. stoletju, ruševine opatije sv. Avguština, Normanski grad in najstarejša šola na svetu, Kraljeva šola. V mestu je tudi precejšnje število študentov, ki hodijo na univerze, kot so Canterbury Christ Church University, Univerze za ustvarjalne umetnosti in Girne American University Canterbury kampus. Canterbury ostaja majhno mesto v smislu geografske velikosti in števila prebivalcev, v primerjavi z drugimi britanskimi mesti.

Ime[uredi | uredi kodo]

Rimsko naselje Durovernum Cantiacorum ("kentski Durovernum") je zasedalo mesto prejšnjega britskega mesta, katerega starodavno britsko ime je bilo rekonstruirano kot *Durou̯ernon ("Trdnjava pri jelševem nasadu"), čeprav naj bi ime včasih izviralo iz različnih britskih imen za Stour. [4] (Srednjeveška različice rimskega imena je Dorobernia ali Dorovernia). V post-rimski Britaniji je bilo znano v stari valižanščini kot Cair Ceint ("kentska trdnjava"), [5] ki so jo zasedali Juti in je postalo znano v stari angleščini kot Cantwareburh ("Kentska trdnjava"), [6] ki se je razvil v sedanje ime.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Samostan sv. Avguština, ki je sestavni del mestne Unescove svetovne dediščine, je bil prvi krščanski samostan v Angliji.

Območje Canterburyja je bilo naseljeno že v prazgodovini. Mlajše paleolitske sekire in neolitske in bronastodobne lonce so našli v prostoru. [7] Canterbury je bila prvič zabeležen kot glavno naselje keltskega plemena Cantiaci, ki je naseljevalo večino sodobnega Kenta. V 1. stoletju našega štetja so Rimljani zavzeli naselje in ga poimenovali Durovernum Cantiacorum. Rimljani so obnovili mesto z novimi ulicami v rastru, gledališčem, templjem, forumom in mestnim kopališčem. Čeprav v njem niso imeli pomembne vojaške posadke, je njegov položaj ob rimski cesti Watling Street (originalno ime ni znano) z glavnimi kentskimi pristanišči v Rutupiae (Richborough), Dubrae (Dover), in Lemanae (Lymne), mu je dalo velik strateški pomen. V poznem 3. stoletju so Rimljani, za obrambo pred napadom barbarov, po mestu zgradili zemeljske nasipe in obzidje s sedmimi vrati, ki je obkrožalo območje 53 ha.

Vhod v samostan sv. Avguština

Kljub temu, da šteje kot eno izmed 28 mest post-rimske Britanije se zdi, da je bil leta 410, ko so Rimljani zapustili Veliko Britanijo, Durovernum Cantiacorum zapuščen, razen nekaj kmetov in postopoma razpadel. V naslednjih 100 letih se je znotraj mestnega obzidja oblikovala anglosaška skupnost, ko so prispeli Juti in se morda stopili z domačini. Leta 597 je papež Gregor Veliki poslal Avguština da bi spreobrnil kralja Æthelberhta v krščanstvo. Po spreobrnitvi je Canterbury Avguštin izbral za središče svojega škofovskega sedeža v Kentu in zgradil samostan in stolnico. Avguštin s tem postal prvi canterburyjski nadškof. Nov pomen mesta je pripomogel k oživljanju, razvilo se je trgovanje z lončenino, tekstilom in usnjem. Od leta 630 so imeli zlate kovance, ki so jih kovali v canterburyjski kovnici. Leta 672 je Hertfordska sinoda podelila Canterburyju oblast nad celotno angleško cerkvijo.

V letih 842 in 851 je Canterbury med napadi Dancev utrpel veliko izgubo prebivalcev. Leta 978 je nadškof Dunstan obnovil samostan, ki ga je zgradil Avguštin in ga poimenoval po njem. Drugi val danskih napadov se je začel leta 991, leta 1011 je zgorela stolnica, nadškof Alphege pa je bil ubit leta 1012. Spomin na uničenje, ki so ga povzročili Danci, je prebivalcem Canterburyja preprečil, da bi se uprli invaziji Viljema Osvajalca leta 1066. Viljem je takoj odredil gradnjo lesenega mota gradu znotraj rimskega obzidja. V začetku 12. stoletja je bil grad zgrajen s kamnu.

Po umoru nadškofa Tomaža Becketa v stolnici leta 1170, je Canterbury postal med najbolj pomembnimi mesti v Evropi, kamor so romarji iz vseh delov krščanskega sveta hodili na obisk v Becketovo svetišče. To romanje je v 14. stoletju uporabil Geoffrey Chaucer za zbirko zgodb, Canterburyjske povesti. Canterburyjski grad je zavzel francoski princ Ludvik med svojo invazijo na Anglijo leta 1215, pred smrtjo kralja Ivan Brez dežele nagovoril svoje angleške podpornike, da ga zapustijo in podprejo mladega Henrika III.

Canterbury je povezan z več svetniki, ki so živeli v Canterburyju v tem obdobju:

  • Sveti Avguštin Canterburyjski
  • Sveti Anzelm iz Canterburyjski
  • Sveti Tomaž Becket
  • Sveti Mellitus
  • Sveti Teodore iz Tarza
  • Sveti Dunstan
  • Sveti Adrian Canterburyjski
  • Sveti Alfege
  • Sveti Æthelberht Kentski

14.–17. stoletje[uredi | uredi kodo]

Hugenotska tkalska hiša blizu High Street

Črna smrt je prizadela Canterbury leta 1348.

Leta 1363, v času stoletne vojne, je raziskava ugotovila, da je rimsko obzidje v slabem stanju in počasi izginja. Med 1378 in 1402 so ga praktično obnovili in mu dodali nove stolpe. [8] Leta 1381, v času kmečkega upora Wata Tylerja, so ti oplenili grad in nadškofovo palačo, nadškofa Sudburyja pa obglavili v Londonu. Sudburyja se še vsako leto spomnijo na županski procesiji za božič, na njegovem grobu v stolnici. Leta 1413 je bil Henrik IV. kot edini vladar pokopan v stolnici. Leta 1448 je bila Canterburyju izdana listina mesta, zato je dobilo župana in šerifa, ki ju ima še danes. Leta 1504 je bil končan glavni stolp stolnice, Bell Harry Tower, in s tem se je končala 400 letna gradnja.

Zahodna vrata so največja ohranjena mestna vrata v Angliji. Preživela so poskus rušenja zaradi širitve cest v viktorijanskih časih.

Z 10.000 prebivalci je bilo mesto 10. največje v Angliji. V začetku 16. stoletja se je število prebivalcev zmanjšalo za 3.000.

V času razpustitve samostanov, so mestne samostane zaprli. Samostan svetega Avguština, 14-ti najbogatejši v Angliji v času, je prevzela krona skupaj s cerkvijo in križnim hodnikom. Preostali del samostana je bil v naslednjih 15 letih uničen, del lokacije pa spremenjen v palačo. [9] Svetišče Tomaža Becketa v stolnici je bilo porušeno in vse zlato, srebro in dragulji odneseni v Tower of London, Becketove podobe, ime in prazniki so bili izbrisani po vsem kraljestvu, kar je končalo z romanji.

Do 17. stoletja je Canterbury štel 5000 prebivalcev, od tega 2000 francosko govorečih protestantskih hugenotov, ki so pribežali pred preganjanjem in špansko-nizozemsko vojno v sredini 16. stoletja. Hugenoti so v mesto uvedli tkanje svile, ki je leta 1676 preseglo tkanje volne.

Leta 1620 se je Robert Cushman, na ulici Palace 59, dogovoril najem ladje Mayflower za prevoz romarjev v Ameriko.

Leta 1647, v času angleške državljanske vojne, so izbruhnili nemiri, ko je puritanski župan Canterburyja prepovedal cerkvene službe na božični dan. Sojenje upornikom naslednje leto v Kentu je povzročilo upor proti silam parlamentarcev, kar je prispevalo k začetku druge faze vojne. Vendar se je Canterbury mirno predal poslancem po zmagi v bitki pri Maidstonu. [10]

Grad Canterbury v slabem stanju.

18. stoletje do danes[uredi | uredi kodo]

Buttermarket, Canterbury

Prvi mestni časopis, Kentish Post, je bil ustanovljen leta 1717. leta 1768 se je združil z novoustanovljenim Kentish Gazette.

Do leta 1770, ko je grad začel propadati, so bili mnogi njegovi deli v poznem 18. stoletju in v začetku 19. stoletja porušeni. Leta 1787 so vsa vrata v mestnem obzidju razen Westgate - mestni zapor - porušili zaradi odločitve da so ovira za nove potovalne kočije. Canterburyjski zapor je bil odprt leta 1808 takoj za mestno mejo. Do leta 1820 je mestno industrijo svila uničil uvožen indijski muslin. Trgovanje je bilo nato v glavnem omejeno na hmelj in pšenico. Canterburyjska in Whitstableska železnica je bila prva potniška proga na svetu odprta leta 1830. Bankrotirala je leta 1844, ko jo je leta 1846 kupila South Eastern Railway, ki je povezovala mesto s svojim večjim omrežjem. V London, Chatham in Dover je prispela leta 1860. Konkurenca in zniževanje stroškov med progami je bilo rešeno tako, da so se združevale. Leta 1848 je bil samostan svetega Avguština prenovljen in uporabljen kot misijonarski kolidž za predstavnike anglikanske cerkve v britanskih kolonijah. Med letoma 1830 in 1900 je prebivalstvo v mestu naraslo od 15.000 na 24.000.

Med prvo svetovno vojno so bile po mestu ustanovljene številne vojašnice in prostovoljne bolnišnice. Leta 1917 se je blizu Broad Oak Road zrušil nemški bombnik. Med drugo svetovno vojno je na mesto padlo10.445 bomb v 135 posamičnih napadih in uničile 731 hiš in 296 drugih zgradb, vključno z misijonskim kolegijem in dekliško gimnazij Simona Langtona, ubitih je bilo 115 ljudi. Najbolj uničujoč napad je bil 1. junija 1942 med Baedeker Blitzom.

Pred koncem vojne je arhitekt Charles Holden pripravil načrte za ponovni razvoj mestnega središča, a so domačini temu. Obnova centra mesta se je na koncu začela 10 let po vojni. Cestni obroč je bil zgrajena v fazah izven mestnega obzidja, središče mesta pa kasneje prepuščeno pešcem. Največja širitev mesta je bila v 1960-ih, s prihodom univerzi in Christ Church College v Canterbury.

Leta 1980 je mesto obiskal papež Janez Pavel II. in na začetku letnega festivala Canterbury kraljica Elizabeta II.. Canterbury je leta 1997 dobil svojo radijsko postajo. Med letoma 1999 in 2005 se je veliko prenovo doživel Whitefriars Nakupovalni center. Leta 2000 je v času prenove potekal pomemben arheološki projekt, ki ga je vodil Canterbury Archeological Trust, znan kot Big Dig, [11] ki ga je podpiral Channel Four Time Team.

Še en znan obiskovalec je bil Mahatma Gandhi, ki je prišel v mesto v oktobru 1931; srečal se je z Hewlettom Johnsonom in dekanom Canterburyja.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mestno obzidje Canterburyja

Canterbury leži na 51°16′30″N 1°05′13″E / 51.27500°N 1.08694°E / 51.27500; 1.08694 v vzhodnem Kentu, približno 89 km vzhodno-jugovzhodno od Londona. Obalna mesta Herne Bay in Whitstable sta 10 km severno, Faversham je 13 km severozahodno. Bližinje vasi so Rough Common, Sturry in Tyler Hill. Civilna župnija Thanington Without je na jugozahodu, preostali del mesta nima župnije. Harbledown, Wincheap in Hales so predmestja.

Mesto leži ob reki Stour ali Great Stour, ki teče od izvira v Lenhamu severovzhodno skozi Ashford do Rokavskega preliva pri Sandwichu. Reka se razdeli jugovzhodno od mesta, en krak teče skozi mesto, drug okoli nekdanjega obzidja. Oba kraka se večkrat združita in razdružita, ko se končno kot ena reka ovije okoli mesta Fordwich, na robu močvirja severovzhodno od mesta. Stour je plovna na odseku plimovanja do Fordwicha, nad to točko pa jo uporabljajo kanuji in druga majhna plovila. Geologijo sestavlja v glavnem glina, ki prekriva kredo. Terciarni pesek, ki prekriva londonsko glino oblikuje hrib svetega Tomaža in svetega Štefana približno kilometer severozahodno od središča mesta.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Canterbury ima oceansko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Cfb), podobno kot skoraj celotno Združeno kraljestvo. Canterbury ima blage temperature med 1,8 ° C in 22,8 ° C skozi vse leto. Ima razmeroma malo padavin.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Trgovine v Butchery Lane

Okrožje Canterbury ima približno 4761 podjetij, do 60.000 polno ali za krajši delovni čas zaposlenih in je bilo leta 2001 vredno 1,3 milijarde £. [12] Zaradi tega je okrožje drugo največje gospodarstvo v Kentu. Turizem prispeva 258 mio £ h gospodarstvu Canterburyja in je bil več let temelj lokalnega gospodarstva. Samo Canterburyjsko stolnico obišče več kot milijon obiskovalcev na leto. Canterbury ima visok BDP na prebivalca, je višji od povprečja Kenta s $ 42.500 in znaša $ 51.900, in je eno najbogatejših mest na jugovzhodu.

Znemenitosti[uredi | uredi kodo]

Canterburyjska stolnica je mati anglikanske cerkvene skupnosti in sedež nadškofa Canterburyja. Avguštin jo je ustanovil leta 597 in tvori del UNESCO-ve svetovne dediščine, skupaj s cerkvijo svetega Martina in ruševinami opatije svetega Avguština. Z milijon obiskovalcev na leto je eno izmed najbolj obiskanih krajev v državi. Obredi potekajo v stolnici trikrat ali večkrat na dan.

Rimski muzej predstavlja in situ mozaični tlak iz leta okoli 300. Ohranjene strukture iz rimskih časov so Queningate, vrata v mestnem zidu in Dane John Mound, kot del rimskega grobišča. Dane John vrtovi so bili urejeni poleg kupa v 18. stoletju. Mlin na veter je bil na kup postavljen med letoma 1731 in 1839.

Ruševine normanskega Canterburyjskega gradu in samostan svetega Avguština sta odprta za javnost. Srednjeveška cerkev sv. Marjete je zdaj hiša Canterburjskih povesti (The Canterbury Tales), v kateri so modeli v naravni velikosti rekonstruirani v zgodbah Geoffreya Chaucerja. Westgate so zdaj muzej zgodovine zapora. Srednjeveška cerkev sv. Alfege je bila ukinjena leta 1982, sedaj jev njej Canterbury Urban Studies Center, kasneje preimenovan v Canterburyjski okoljski center; stavbo uporablja King's School. Stara sinagoga je zdaj glasbena šola King's School, je ena od le dveh neoegiptovskih sinagog, ki še vedno stoji. Središče mesta vsebuje veliko starih zgradb predalčnih lesenih hiš iz 16. in 17. stoletja, vendar pa veliko manj kot jih je bilo pred drugo svetovno vojno, saj so bile mnoge med napadi poškodovane. Še vedno stoji "Old Weaver House", ki so jo uporabljali hugenoti. Martinov mlin je edini ohranjen mlin od šestih znanih v Canterburyju. Zgrajen je bil leta 1817 in je delal do leta 1890; zdaj je spremenjen v hišo. Cerkev sv. Tomaža je edina katoliška cerkev v mestu in vsebuje relikvije Tomaža Becketa.

Pomembni meščani[uredi | uredi kodo]

Ljudje, rojeni v Canterbury so: detektiva Edmund Reid, Christopher Marlowe in igralec Orlando Bloom. Pisatelj William Somerset Maugham in režiser Michael Powell sta bila med nekdanjimi učenci King's School. Nelson Wellesley Fogarty (1871-1933) je bil prvi škof Damaralanda (Namibija) od leta 1924 do 1933.

Pomembnejši diplomanti Univerze v Kentu so komedijant Alan Davies, pevka Ellie Goulding, časopisni urednik Rosie Boycott, igralec Tom Wilkinson, z Booker Prize nagrajeni pisatelj Kazuo Ishiguro in igralec Chris Simmons. Novembra 2012 je bil Rowan Williams za svoje delo kot canterburyjski nadškof med letoma 2003 in 2012 odlikovan z odlikovanjem Freedom of the City.

Grob pisatelja Josepha Conrada na canterburyjskem pokopališču pri Clifton Gardens 32, je spomenik razreda II.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Canterbury je pobraten z:

Partnerska mesta so:

Protocol D'accord[14]

  • Zastava Francije Saint-Omer, Francija, od 1995
  • Zastava Francije Wimereux, Francija, od 1995
  • Zastava Italije Certaldo]], Italy, since 1997
  • Zastava Rusije Vladimir, Rusija, od 1997
  • Zastava Švedske Mölndal, Švedska, od 1997
  • Zastava Belgije Tournai, Belgija, od 1999

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "2011 Census - Built-up areas". Office for National Statistics (ONS). Pridobljeno dne 6 May 2014. 
  2. ^ status mesta v Združenem kraljestvu, ki ga odobri monarh Združenega kraljestva
  3. ^ [1]
  4. ^ Hasted, Edward (1800). The History and Topographical Survey of the County of Kent XI. Canterbury: W. Bristow. str. 135–139. Pridobljeno dne 13 February 2015. 
  5. ^ Ford, David Nash. "[www.britannia.com/history/ebk/articles/nenniuscities.html The 28 Cities of Britain]" at Britannia. 2000.
  6. ^ "Canterbury Timeline". Channel 4. Pridobljeno dne 28 May 2008. 
  7. ^ Lyle 2002, str. 16.
  8. ^ Lyle 2002, str. 86–87.
  9. ^ Lyle 2002, str. 97–100.
  10. ^ Lyle 2002, str. 109.
  11. ^ Canterbury Archaeological Trust: Previous articles: Big Dig [2]
  12. ^ Proposals to the Casino Advisory Panel[3] Culture.gov.uk. Retrieved on 25 May 2008
  13. ^ Canterbury City Council – Twinning contacts. Retrieved on 14 October 2009 od dne November 2016[slepa povezava] . Canterbury.gov.uk (1 March 2011). Retrieved on 25 August 2011.
  14. ^ Canterbury City Council – International Links. Retrieved on 17 January 2011 [4]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]