Geoffrey Chaucer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Geoffrey Chaucer
Portret
Rojstvo 1343[1]
London
Smrt 3. november 1400
London
Državljanstvo Kraljevina Anglija[d]
Poklic jezikoslovec, pesnik, pisatelj, filozof, politik, prevajalec, astrolog

Geoffrey Chaucer, angleški pesnik, pisatelj, filozof, birokrat in diplomat, * 1343, verjetno London, Anglija, † 25. oktober 1400, verjetno London.

Velja za največjega angleškega srednjeveškega pesnika, ki je imel ključno vlogo pri uveljavitvi srednje angleščine v času, ko sta bila prevladujoča knjižna jezika v Angliji francoščina in latinščina. Najširše je poznan kot avtor Canterburyjskih zgodb (The Canterbury Tales).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Chaucer, upodobljen kot romar v Ellesmerskem rokopisu

Geoffrey Chaucer se je rodil v Londonu okoli leta 1343, vendar natančen datum in kraj njegovega rojstva ostajata neznana. Njegov oče in ded sta bila oba londonska vinarja; prejšnje generacije so bili trgovci v Ipswichu. Njegovo družinsko ime izhaja iz francoske besede chausseur, kar pomeni čevljar. [2] V letu 1324 je Johna Chaucerja, Geoffreyevega očeta, ugrabila teta v upanju, da bo dvanajst let starega fanta poročila s svojo hčerko in pridobila nepremičnine v Ipswichu. Teta je bil zaprta in 250 funtov globe kaže, da je bila družina finančno preskrbljena. John Chaucer se je poročil z Agnes Copton, ki je leta 1349 podedovala 24 trgovin v Londonu od svojega strica, Hamo de Coptona, kar je bilo opisano v oporoki z dne 3. apr 1354.

Chaucer je bil javni uslužbenec in njegovo uradno življenje je zelo dobro dokumentirano, skoraj petsto pisnih dokumentov priča o njegovi karieri. Prvi zapis se pojavi leta 1357, v računih gospodinjstva Elizabeth de Burgh, grofice Ulster. Grofica je bila poročena z Lionelom, vojvodo Clarencom, drugim preživelim sinom kralja Edvarda III., in ta položaj je prinesel mladega Chaucerja v v dvorni krog, kjer je ostal do konca svojega življenja. Prav tako je delal kot dvorjan, diplomat in javni uslužbenec, od 1389 do 1391 pa delal za kralja kot referent za kraljeva dela. [3] Leta 1359, v zgodnjih fazah stoletne vojne, ko je Edvard III. napadel Francijo, je Chaucer potoval z Lionelom Antwerpenskim, 1. vojvodo Clarencom, Elizabetinim možem, kot del angleške vojske. Leta 1360 je bil ujet med obleganjem Reimsa. Edvard je plačal 16 funtov za njegovo odkupnino, kar je bila za tisti čas precejšnja vsota, in Chaucer je bil izpuščen.

Po tem je bilo Chaucerjevo življenje negotovo, vendar izgleda, da je potoval v Francijo, Španijo in Flandrijo, morda kot glasnik in morda celo kot romar v Santiago de Compostela. Okoli leta 1366 se je Chaucer poročil s Philippo (de) Roet. Bila je dvorjanka kraljice Philippe Hainault in sestre Katherine Swynford, ki je kasneje (c. 1396) postala tretja žena Janeza iz Genta. Vprašljivo je, koliko otrok sta imela, a najpogosteje se omenjajo trije ali štirje otroci. Njegov sin, Thomas Chaucer, je imel slavno kariero, kot glavni butler štirih kraljev, odposlanec v Franciji ter predsednik spodnjega doma parlamenta. Thomasova hči, Alice, je bila poročena z vojvodo Suffolka. Thomasov pravnuk, John de la Pole, grof Lincolnski, je bil prestolonaslednik Richarda III., preden je bil odstavljen. Drugi Geoffreyjevi otroci so bili verjetno Elizabeth Chaucy, nuna v samostanu Barking, Agnes, spremljevalka pri kronanju Henrika IV., in še en sin, Lewis Chaucer. Chaucerjeva Razprava o astrolabu je bila napisana po Lewisu. V skladu s tradicijo je Chaucer študiral pravo v Inner Temple (Inn of Court - strokovno združenje za odvetnike in sodnike). 20. junija 1367 je postal član kraljevega dvora Edvarda III. kot valet de chambre, yeoman ali esquire, položaj, ki mu je prinesel veliko različnih nalog. Njegova žena je dobila tudi pokojnino za dvorno zaposlitev. V tujino je večkrat potoval, vsaj včasih v vlogi služabnika. Leta 1368 se je lahko udeležil poroke Lionela Antwerpnskega in Violante Visconti, hči Galeazza II. Viscontija, v Milanu. Dve drugi literarni zvezdi te dobe sta bila: Jean Froissart in Francesco Petrarca. V tem času je Chaucer napisal The Book of the Duchess, knjigo v čast Blanche Lancaster, žene Janeza iz Genta, ki je umrla leta 1369.

Chaucer je potoval v Pikardijo leta 1370 kot del vojaške odprave. Leta 1373 je obiskal Genovo in Firence. Številni znanstveniki, kot so Skeat, Boitani in Rowland menijo, da je na tem italijanskem potovanju prišel v stik s Petrarco ali Boccacciom. Predstavila sta mu srednjeveško italijansko poezijo, oblike in zgodbe, ki jih je uporabljal kasneje. [4][5] Nameni potovanja leta 1377 so skrivnostni, saj so podrobnosti sporne. Kasnejši dokumenti kažejo, da je bila naloga, skupaj z Jeanom Froissartom, da poskrbi za poroko med prihodnjim kraljem Rihardom II. in francosko princeso, s čimer se je končala stoletna vojna. Če je bil to namen njihovega potovanja, se zdi, da je bilo neuspešno, saj do poroke ni prišlo.

Leta 1378 je Rihard II. poslal Chaucerja kot odposlanca k Viscontiju in siru Johnu Hawkwoodu, angleškemu kondotijeru (plačanec vodja) v Milano. Hawkwood je bil morda podlaga, na kateri je Chaucer osnoval značaj viteza v Canterburyjskih povestih, saj se opis ujema s kondotijerom v 14. stoletju.

Upodobitev Chaucerja, 19. st.
Chaucerjev portret (16. st.), f.1 – BL Add MS 5141
Naslovnica ‘’Canterburyjskih povesti’’ v rokah njegovega osebnega pisarja Adama Pinkhursta, c. 1400

Da je bila njegova kariera kot pisatelja cenjena, je postalo znano, ko je Edvard III. Chaucerju odobril »galono vina dnevno, za preostanek njegovega življenja« za nedoločeno nalogo. To je bila nenavadna podpora, vendar glede na dan praznovanja, jurjevo 1374, ko so bili umetniki tradicionalno nagrajeni, domnevajo, da je imel drugo poetično delo. Ni znano, katera, če sploh, ohranjena dela so privedla do nagrade, vendar velja predlog, da ga je kralj postavil kot predhodnika poznejših nagrajenih pesnikov. Chaucer je dobival tekočo štipendijo do prihoda Riharda II. na oblast, potem pa je bila 18. aprila 1378 ta spremenjena v denarno podporo. Chaucer je 8. junija 1374 pridobil zelo pomembno delo kontrolorja carine v pristanišču v Londonu. Moral je biti primeren za vlogo, saj jo je opravljal dvanajst let. Njegovo življenje več naslednjih deset let ni dokumentirano, vendar verjamejo, da je napisal (ali pa začel) večino znanih del v tem obdobju. Omenjen je bil v pravnem dokumentu 4. maj 1380, vključen v raptus Cecilie Chaumpaigne. Kaj pomeni raptus, ni jasno, vendar se zdi, da je bil incident hitro rešen in ni pustil madeža na Chaucerjevem ugledu. Ni znano, ali je bil v Londonu v času kmečkega upora.

Medtem ko je še vedno deloval kot kontrolor, se zdi, da se je Chaucer preselil v Kent, kjer je bil imenovan kot eden od komisarjev miru za Kent, v času, ko je bila možna francoska invazija. Začel je pisati Canterburyjske povesti v zgodnjih 1380-ih. Leta 1386 je postal tudi član parlamenta za Kent. Chaucerjeva žena domnevajo, da je umrla leta 1387. Preživel je politični prevrat Lordov Pritožnikov.

12. julija 1389 je bil Chaucer imenovan za tajnika kraljevih del, nekakšnega delovodjo večine kraljevih gradbenih projektov. [6] V njegovem mandatu ni bilo velikih del, vendar je vodil popravila na Westminstrski palači, kapeli sv. Jurija, Windsorju in nadaljeval gradnjo pomola pri Tower of London ter zgradil stojnice za turnir leta 1390. Morda je bilo delo zahtevno, vendar dobro plačano: dva šilinga na dan je bilo več kot trikratnih plače kontrolorja.

V septembru 1390 pravijo zapisi, je bil oropan in morda poškodovan, medtem ko je vodil poslovanje in kmalu zatem, 17. junija 1391 prenehal delovati v tej vlogi. Skoraj takoj, 22. junija, je začel kot namestnik gozdarja v kraljevem gozdu Petherton Park v Severnem Pethertonu v Somersetu. [7] To ni bila nadarbina, z vzdrževanjem pomembnega dela posla, čeprav je bilo veliko priložnosti za pridobivanje dobička. Leta 1394 mu je Rihard II. dodelil letno pokojnino v višini dvajset funtov [8] Menijo da je Chaucer ustavil delo na Canterburyjskih povestih nekje proti koncu tega desetletja.

Ne dolgo po strmoglavljenju svojega zaščitnika, Riharda II., leta 1399, Chaucerjevo ime zbledi iz zgodovinskih zapisov. V zadnjih nekaj zapisih o njegovem življenju piše, da je svojo pokojnino z novim kraljem obnovil in 24. decembra 1399 vzel v najem prebivališče znotraj Westminstrske opatije. Čeprav je Henrik IV. obnovili dodeljene mu donacije, Chaucerjev The Complaint of Chaucer to his Purse namiguje, da morda niso bile plačane. Zadnja omemba Chaucerja je 5. junij 1400, ko mu je bilo vplačanih nekaj dolgov.

Umrl je zaradi neznanih vzrokov 25. oktobra 1400, vendar ni trdnih dokazov za ta dan, saj prihaja iz napisa na njegovem grobu, ki so ga postavili več kot sto let po njegovi smrti. Obstaja nekaj špekulacij, nazadnje v knjigi Terrya Jonesa Who Murdered Chaucer? : A Medieval Mystery. Chaucer je bil pokopan v Westminstrski opatiji v Londonu, kar je bila njegova pravica zaradi statusa najemnika. Leta 1556 so njegove ostanke prenesli v bolj bogato okrašen grob na območju, zdaj znanem kot Poet's Corner.

Delo[uredi | uredi kodo]

Chaucerjevo prvo večje delo, The Book of the Duchess, je bila elegija za Blanche Lancaster (ki je umrla leta 1369). Možno je, da je bilo to delo po naročilu njenega moža Janeza iz Genta, ki je dal 13. junij 1374 Chaucerju 10 funtov rente. Zdi se, da je delo napisal med letoma 1369 in 1374. Dve drugi zgodnji dela sta Anelida and Arcite in The House of Fame. Chaucer je v plodnem obdobju napisal veliko svojih pomembnejših del, ko je opravljal delo carinskega kontrolorja za London (1374 do 1386). Njegove Parlement of Foules, The Legend of Good Women in Troilus and Criseyde so vse iz tega časa. Menijo, da je v zgodnjih 1380-ih začel delo po katerem je najbolj znan – Canterburyjske povesti, zbirko zgodb izmišljenih romarjev , ki so jih povedali na poti v Canterburyjsko stolnico; zgodbe, ki bodo pomagale pri oblikovanju angleške literature.

Canterburyjske povesti v nasprotju z drugo literaturo obdobja, odlikuje naturalizem pripovedi različnih zgodb romarjev in različnih likov, ki se ukvarjajo z romanjem. Veliko zgodb ustreza njihovim posameznih značajem in socialnemu položaju, čeprav so nekatere zgodbe slabo prilegajoče njihovim pripovedovalcem, morda kot posledica nedokončanega stanja dela. Chaucer je črpal iz resničnega življenja romarjev: gostilničarja je vzel iz gostilne v Southwarku, in realne like za soprogo iz Baths, trgovcs, moža zakona in študenta. Veliko del, ki jih je Chaucer opravljal v srednjeveški družbi, vojak, sel, sluga, birokrat, delovodja in administrator, mu je omogočalo spoznati veliko vrst ljudi, ki jih je upodobil v Povestih. Bil je sposoben oblikovati svojo pripoved in satirizirati svoj način, kar je postalo priljubljena literatura med ljudmi iste vrste.

Chaucerjeva dela so včasih združili v prvo francosko obdobje, potem italijansko obdobje in na koncu na angleško obdobje. Delo Troilus and Criseyde je delo srednjega obdobja odvisno od oblike italijanske poezije, malo znano v Angliji v času, ko je bil Chaucer pogosto na potovanjih v tujini. Njegova uporaba klasičnega predmeta, dvornega jezika ga loči kot enega najbolj popolnih in dobro oblikovanih del. V Troilus and Criseyde se Chaucer v veliki meri opira na svoj vir, Boccaccia in na pozno latinskega filozofa Boetija. Se je pa v Canterburyjskih povestih osredotočil na angleške predmete, šale in spoštovane figure pogosto podkrepil s humorjem, kar je utrdilo njegov ugled.

Še eno pomembno delo je njegova Treatise on the Astrolabe, morda za lastnega sina, ki podrobno opisuje obliko in uporabo tega instrumenta in se včasih navaja kot prvi primer tehničnega pisanja v angleškem jeziku. Čeprav velik del besedila morda prihajajo iz drugih virov, razprava kaže, da je bil Chaucer seznanjen tudi v znanosti. Drugo znanstveno delo so odkrili leta 1952, Equatorie of the Planetis, podoben jezik in pisava je nadaljevanje idej iz Astrolaba. Poleg tega vsebuje primer zgodnjega evropskega šifriranja. [9] Pripisovanje tega dela Chaucerju je še vedno sporno.

Seznam del[uredi | uredi kodo]

Večja dela[uredi | uredi kodo]

• Prevod le Roman de la Rose v angleščino pod naslovom The Romaunt of the Rose • The Book of the Duchess • The House of Fame • Anelida and Arcite • Parlement of Foules • Prevod Boethiusovega dela De consolatione philosophiae (Consolation of Philosophy) v angleščino z naslovom Boece • Troilus and Criseyde • Legenda o dobrih ženah • Canteburyjske zgodbe • A Treatise on the Astrolabe


Kratke pesmi[uredi | uredi kodo]

• An ABC • Chaucers Wordes unto Adam, His Owne Scriveyn • The Complaint unto Pity • The Complaint of Chaucer to his Purse • The Complaint of Mars • The Complaint of Venus • A Complaint to His Lady • The Former Age • Fortune • Gentilesse • Lak of Stedfastnesse • Lenvoy de Chaucer a Scogan • Lenvoy de Chaucer a Bukton • Proverbs • Balade to Rosemounde • Truth • Womanly Noblesse


Pesmi neznanih avtorjev[uredi | uredi kodo]

• Against Women Unconstant • A Balade of Complaint • Complaynt D'Amours • Merciles Beaute • The Equatorie of the Planets


Izgubljena dela[uredi | uredi kodo]

• Of the Wreched Engendrynge of Mankynde, verjetno prevod Innocent III-jega De miseria conditionis humanae • Origenes upon the Maudeleyne • The Book of the Leoun


V slovenščini[uredi | uredi kodo]

  • Chaucer, Geoffrey, Canterburyjske povesti, prevedel, z opombami in drugim spremnim aparatom opremil ter spremno besedilo napisal Marjan Strojan, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2012
  • Chaucer, Geoffrey, Legenda o dobrih ženah, prevod in spremna besedila Nada Grošelj, Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, 2011
  • Chaucer, Geoffrey, Iz Canterburyjskih zgodb, izbral, prevedel in uredil, spremno besedo in opombe napisal Marjan Strojan, Knjižnica Kondor 145, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1974
  • Chaucer, Geoffrey, Canterburyjske zgodbe, Ljubljana : Radiotelevizija, 1971

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

  • Chaucer je glavni lik v operi "Canterburyjski romarji" (1917), delo Reginalda De Kovena, ki ohlapno temelji na Canterburyskih povestih.
  • Powell and Pressburgerjev filmu A Canterbury Tale (1944); film sam se odvija na poti in v vojnem času Canterburyja.
  • Detektivska zodba Landscape with Dead Dons Roberta Robinsona se vrti okoli odkritja The Book of the Leoun in odlomek iz nje se izkaže, da je bistven za razumevanje umora.
  • V Rudyarda Kiplinga zgodbi Dayspring Mishandled, pisatelj namerava maščevati nekdanjega prijatelja, ki je žalil žensko, ki jo ljubi, pri izdelavi "srednjeveškega" rokopisa, ki vsebuje domnevno fragment izgubljene Canterburyjske povesti.
  • Oba asteroid (2984 Chaucer) in lunin krater (Chaucerjev krater) so poimenovali po Chaucerju.
  • Izmišljeno različico Chaucerja je upodobil Paul Bettany v filmu A Knight's Tale (2001)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #118520245 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Skeat, W. W., ed. The Complete Works of Geoffrey Chaucer. Oxford: Clarendon Press, 1899; Vol. I p. ix.
  3. ^ Rossignol, Rosalyn (2006). Critical Companion to Chaucer: A Literary eference to His Life and Work. New York: Facts on File. str. 551, 613. ISBN 978-0-8160-6193-8. 
  4. ^ Hopper, p. viii He may actually have met Petrarch, and his reading of Dante, Petrarch, and Boccaccio provided him with subject matter as well as inspiration for later writings.
  5. ^ Schwebel, Leah (2014). "The Legend of Thebes and Literary Patricide in Chaucer, Boccaccio, and Statius" (PDF). Studies in the Age of Chaucer 36: 139–68. doi:10.1353/sac.2014.0028. Pridobljeno dne 25 May 2015. 
  6. ^ Morley (1890), Vol. 5, p. 245.
  7. ^ Weiskott, Eric (2013-01-01). "Chaucer the Forester:: The Friar's Tale, Forest History, and Officialdom". The Chaucer Review 47 (3): 323–336. doi:10.5325/chaucerrev.47.3.0323. JSTOR 10.5325/chaucerrev.47.3.0323. 
  8. ^ Ward, p. 109.
  9. ^ Simon Singh: The Code Book, page 27. Fourth Estate, 1999

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Benson, Larry D.; Pratt, Robert; Robinson, F.N., eds. (1987). The Riverside Chaucer (3rd ed.). Houghton-Mifflin. ISBN 0-395-29031-7.
  • Crow, Martin M.; Olsen, Clair C. (1966). Chaucer: Life-Records.
  • Hopper, Vincent Foster (1970). Chaucer's Canterbury Tales (Selected): An Interlinear Translation. Barron's Educational Series. ISBN 0-8120-0039-0.
  • Hulbert, James Root (1912). Chaucer's Official Life. Collegiate Press, G. Banta Pub. Co. p. 75. Retrieved 12 July 2011.
  • Morley, Henry (1883). A First Sketch of English Literature. Harvard University.
  • Skeat, W.W. (1899). The Complete Works of Geoffrey Chaucer. Oxford: Clarendon Press.
  • Speirs, John (1951). Chaucer the Maker. London: Faber and Faber.
  • Ward, Adolphus W. (1907). "Chaucer". Edinburgh: R. & R. Clark,.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Teksti[uredi | uredi kodo]