Angleška državljanska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Angleška državljanska vojna
Del Vojna treh kraljestev
"Battle of Naseby" by an unknown artist
Zmaga parlamentarcev nad rojalisti v bitki pri Nasebyu, 14. junij 1645. Bitka je bila prelomna v angleški državljanski vojni.
Datum22. avgust 1642 – 3. september 1651
Prizorišče
Anglija
Izid Zmaga parlamentarcev
- usmrtitev kralja Karla I.
- izgon kralja Karla II.
- ustanovitev republike pod vodstvom Oliverja Cromwella
Udeleženci

Rojalisti
kavalirji
Škotska
(2. in 3. drž. vojna)

konfederatisti (1644–45, 1649–51)
Parlamentarci
okrogloglavci
kovenanti
(1. drž. vojna)
Commonwealth
(3. drž. vojna)
Poveljniki in vodje
Karel I.
Rupert Pfalški
Karel II.
Alexander Leslie (samo 2. drž. vojna)
David Leslie
John Hampden
John Pym
Robert Devereux
Thomas Fairfax
Oliver Cromwell
Alexander Leslie (1. drž. vojna)
Žrtve in izgube

50.700 mrtvih

83.467 ujetih[1]

34.130 mrtvih

32.823 ujetih[1]
127.000 padlih zunaj bojev (vključno s 40.000 civilisti)[a]

Angleška revolucija (ali tudi angleška državljanska vojna) označuje vrsto oboroženih spopadov in političnih nasprotij med zagovorniki pravic parlamenta (parlamentarci) ter vladajočo kraljevo rodbino oziroma zagovorniki njenih pravic (rojalisti).

Deli se na tri obdobja:

Po izumrtju rodbine Tudor (Elizabeta I.) na angleškem prestolu je zavladala škotska plemiška rodbina Stuarti (Jakob I.) in tako je Škotska vstopila v personalno unijo z Anglijo. Preko naslednika Jakoba, Karla I., so se pojavili poskusi uvajanja absolutizma. Kmalu je vladar prišel v spor s parlamentom in vse močnejšo buržoazijo, saj se ni spoštovalo podedovane svoboščine angleškega plemstva in Cerkve iz leta 1215, katera jim je bila zagotovljena v Veliki listini svoboščin. Nasprotja so se zaostrila, ko je Karel I. zavrnil zahteve meščanstva izražene v listini Peticija pravic (Petition of rights). Leta 1629 je celo razpustil parlament, vlada pa je preganjala puritance (kalvinistični nasprotniki anglikanske cerkve) in izsiljevala davke brez dovoljenja parlamenta.

Boj za oblast v državi je leta 1642 pripeljal do spopada med kavalirji (pristaši kralja) in okrogloglavci (pristaši parlamenta), ki je prerasla v državljansko vojno in revolucijo, v kateri je – po reorganizaciji vojske – zmagal parlament (Oliver Cromwell). Cromwell je obračunal s pripadniki kraljeve stranke, razpustil zgornji dom parlamenta in razglasil republikoCommonwealth. Zavladal je sam kot lord protektor (1653–1658) in v tem času je bil posebej uspešen na zunanjepolitičnem področju, kar se tiče angleško-nizozemskih vojn. Anglija je tako postala prva pomorska velesila v svetu.

Po njegovi smrti je zopet grozila državljanska vojna, saj sta buržoazija in plemstvo na prestol spet poklicala Stuarta (Karel II., Jakob II.), ki je zopet poskušal vladati absolutistično, zato sta kot posledica tega v parlamentu nastali dve politični stranki:

  • torijci: konservativci, predstavniki visokega plemstva, ki so si prizadevajo okrepiti kraljevo oblast; vezani na anglikansko cerkev in podeželje
  • vigi: zastopali so gospodarske interese in versko svobodo, predstavniki buržoazije in novega plemstva, želeli so podreditev kralja parlamentu

Leta 1688 je prišlo do slavne revolucije (brez krvi), v kateri so pregnali Jakoba II. in na prestol poklicali njegovega zeta Viljema Oranskega III. (nizozemski državni upravitelj), ki je podpisal Bill of rights (deklaracija pravic parlamenta), v kateri je imel parlament izključno pravico do obdavčenja in vzdrževanja vojske. Dopolni jo je z zakonom, s katerim je bila sodnikom zagotovljena zaščita pred kraljevim vmešavanjem, potrdil svobodo vere govora v parlamentu. Najvišjo zakonodajno oblast v državi je dobil parlament, kralj je obdržal izvršno, ločena je bila tudi sodna oblast.

Leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili in nastala je Kraljevina Velika Britanija.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Čeprav je zelo težko določiti število žrtev v vsaki vojni, je ocenjeno, da je konflikt v Angliji in Walesu v boju zahteval približno 85.000 žrtev, 127.000 padlih zunaj bojev (vključno s približno 40.000 civilisti) (osebje EB 2016b)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Clodfelter, Micheal (2002). Warfare and Armed Conflicts: A Statistical Reference to Casualty and Other Figures 1500-1999. McFarland & Co. str. 52. ISBN 978-0-7864-1204-4.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)