Kraljevina Velika Britanija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kraljevina Velika Britanija (angleško Kingdom of Great Britain) je bila država v zahodni Evropi, ki je trajala od leta 1707 do leta 1801. Nastala je z združitvijo Kraljevine Anglije s Kraljevino Škotsko, ki sta se opredelili za skupno upravljanje Britanskih otokov. Zgodovinsko je bila Škotska že združena z Anglijo v osebi kralja vse od leta 1603, ko je zasedel angleški prestol Jakob VI. Škotski, prvi kralj Stuart. Ta je od vsega začetka nameraval združiti obe kraljevini, vendar angleški parlament ni odobril njegovega načrta, ker je hotel preprečiti uvedbo absolutistične vlade, kakršno je kralj že vpeljal na Škotskem. Pri neomejeni vladarjevi oblasti bi namreč parlament izgubil svojo pomembnost, zato sta ostali kraljevini ločeni in samostojni do leta 1707, ko ni bilo več nevarnosti strogega absolutizma.

Kraljevina Velika Britanija je trajala do nadaljnje združitve z Irsko, ko je formalno nastalo Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (1801-1922).

Nastanek države[uredi | uredi kodo]

Leta 1702 je zasedla angleški prestol Ana Angleška, zadnja predstavnica Stuartov. Z ratifikacijama angleškega in škotskega parlamenta je Ana leta 1707 združila svojo državo s Škotsko kraljevino ter s tem ustanovila Veliko Britanijo. Sestavljali so jo otok Velika Britanija in drugi manjši otoki Anglije in Škotske, z izjemo otoka Man in Kanalskih otokov. Ana, zadnja vladarica Kraljevine Anglije, je postala prva kraljica Velike Britanije. [1]

Ustanovni listini nove države [2] [3] izrecno določata ime Velika Britanija, in sicer Britanija kot je bila dežela skozi zgodovino imenovana po prvotnih prebivalcih Britih, velika pa za razločitev od celinske Bretanije.

Združenje kraljevin je bilo sicer pogodba med močno Anglijo in šibko Škotsko, vendar ugodna za obe strani. Anglija je uresničila svoj glavni namen, to je politično pridobitev Škotske, saj bi v slučaju neodvisnosti od angleške krone Škotska lahko sklepala zavezništva s sovražnimi državami. Škotska kraljevina je sicer skušala uveljaviti svojo besedo pri nasledstvu, vendar je bil njen primarni cilj sprostitev trgovine in pomorstva, ker je bilo dejansko od tega odvisno preživetje prebivalstva. Skupna država je tako bila odgovor na pričakovanja obeh strani, čeprav je bila nova administracija urejena v prid Angležev: sedeži v novem parlamentu so bili namreč dodeljeni nesorazmerno, tako da glasovi vseh škotskih predstavnikov skupaj niso bili dovolj za kljubovanje angleški večini. [4] Zaradi tega in tudi zaradi zavesti, da Anglija gmotno podkupuje škotske oblastnike, je bilo škotsko ljudstvo nasprotno združitvi. Prišlo je do demonstracij v Edinburgu in Glasgowu. Podpis pogodbe je bil za ljudi uvajanje vojnega prava (imposition of martial law).

Act of Settlement in Act of Security[uredi | uredi kodo]

Združitev kraljevin je zahtevala razne prilagoditve v javni upravi, pa tudi v politiki. Največ problemov je nastalo v zvezi z določanjem pravic do nasledstva na prestolu.

Angleški parlament je že leta 1701 (torej leto pred smrtjo Viljema III.) odobril zakon o nasledstvu na angleškem in irskem prestolu, imenovan Act of Settlement, ki je med drugim priznaval pravico do nasledstva samo protestantskim naslednikom angleških kraljev. V odgovor je leta 1702 irski parlament izdal Act of Security, s katerim je zahteval, da se za nasledstvo kraljice Ane upoštevajo tudi protestantski potomci škotskih kraljev in ne samo angleških. Naslednjega leta je škotski parlament odpovedal davčne dajatve in zagrozil z odpoklicen kontingenta vojakov, ki je bil vključen v Marlboroughove čete na bojiščih španske nasledstvene vojne, dokler bi ne dobil kraljevega pristanka na Act of Security. V odgovor so Angleži prekinili trgovske zveze in prosto gibanje prebivalstva med državama do preklica akta. [5] Razmere so se uredile leta 1707 s podpisom dogovora Acts of Union, ki je oba parlamenta združil v novonastali parlament Velike Britanije s sedežem v Westminstrski palači v Londonu. Razen političnih in administrativnih problemov je bilo rešeno tudi nasledstveno vprašanje. Angleži so dosegli priznanje Sofije Hannoverske, sestre Karla I. Angleškega, in njenih potomcev za naslednike na anglo-irskem prestolu. Škoti so pridobili ugodne trgovinske dogovore, najpomembnejši od katerih jim je dovoljeval dostop do prekomorskih trgov. Pripomniti le treba, da je utrditev trgovskega poslovanja pomenila za Škotsko predvsem politično emancipacijo, saj se je število poslancev v parlamentu tedaj določalo na podlagi davčnega priliva, se pravi da je boljše gospodarstvo povzročalo višjo obdavčitev in poslednično višanje števila predstavnikov v parlamentu.

Nasledstvo na prestolu[uredi | uredi kodo]

Kakor je zahteval Act of Settlement, je po smrti kraljice Ane zasedel prestol Georg Ludwig von Hannover, sin že pokojne Sofije Hannoverske, z imenom Jurij I. Britanski. Vladal je do smrti leta 1727, ko ga je nasledil sin Georg Augustus z imenom Jurij II. Britanski (do smrti leta 1760). Po njegovi smrti je postal kralj njegov vnuk George William Frederick, prvi Hannover rojen na Angleškem, kot Jurij III. Britanski. Za časa Jurija III. je bila leta 1801 kraljevina združena s kraljevino Irsko in je tako postala Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske. Jurij III. je ostal na prestolu do smrti leta 1820, to je kar 60 let, s čimer je postal do tedaj najdlje vladajoči kralj.

Značilnost osemnajstega stoletja za angleško krono je postopni prehod oblasti od kraljev na parlament. [6] Vzroki so bili najprej skromna sposobnost vladanja kraljice Ane, ki se je vse pogosteje zanašala na dvorno spletkarjenje in na mnenja ministrov, nato nepopularni absolutizem njenega naslednika, navajenega na nemške razmere, slednjič pa tudi družinski spori med Jurijem II. in njegovim sinom, kar je postavilo v ospredje dogajanj prve ministre, predvsem Roberta Walpole. Jurij III., ki se je moral soočati s težkimi vojnimi problemi in ameriško revolucijo, ni več mogel osebno odločevati o državni politiki: oblast je dejansko že bila v rokah parlamenta. [7]

Širitev kolonialnih posestev[uredi | uredi kodo]

V osemnajstem stoletju je bila Velika Britanija kolonialna velesila, v politični in gospodarski konkurenci s Francijo bodisi v Evropi kot predvsem v prekomorskih posestvih. Ko se je vnela španska nasledstvena vojna, je Velika Britanija sklenila zavezništvo z Združenimi Holandskimi provincami in Svetim rimskim cesarstvom proti Franciji. S koncem vojne 1713. je Velika Britanija pridobila Gibraltar, Minorko in večja ozemlja v Ameriki, kakor tudi več ugodnih trgovskih sporazumov. Posebno pomembno je bilo mednarodno priznanje pravice do nasledstva na kraljevem prestolu izključno protestantskim upravičencem.

Vsekakor je v tej dobi Velika Britanija osvojila najpomembnejše pomorske zveze na svetu, kar je predstavljalo absolutno vojaško in trgovinsko prednost na morju in uveljavitev njene diplomacije v odnosih z Ameriko in daljnim vzhodom. [8] Čeprav sega pridobivanje kolonij, oziroma postopno širjenje ozemlja, še v 15. stoletje, lahko šele po nastanku kraljevine Velike Britanije govorimo o britanskem imperiju, ki je pozneje, na višku razvoja, obsegal skoraj tretjino svetovne površine. To je bilo mogoče prav zaradi britanske hegemonije na morju in uvedbe merkantilizma, ki sta glavni značilnosti britanskega gospodarstva v tem obdobju. [9]

Pomembne kolonialne pridobitve je država dosegla s sedemletno vojno (1756-1763), ob koncu katere je Francija morala odstopiti Veliki Britaniji vsa ozemlja vzhodno od Misisipija in okrog Velikih jezer. Tem je treba prišteti še Florido, ki jo je Španija odstopila v zameno za francoska ozemlja zahodno od Misisipija.

Britanci in Francozi so se medtem borili tudi na drugi strani sveta, v Indiji (karnatske vojne). Tudi tam je Francija morala popustiti; čeprav je formalno ohranila svoja trgovska oporišča, je morala priznati britansko upravo, s čimer je posredno sprejela nadoblast Velike Britanije. Dejansko je to pomenilo uvod v poznejšo osvojitev celotne Indije s strani britanskega imperija. [10]

Leta 1770 je Velika Britanija proglasila za svojo last nedavno odkrito Avstralijo in Novo Zelandijo. Leta 1784 so dospeli tja prvi britanski naseljenci in po štirih letih prvi deportiranci v delovna taborišča [11].

Ameriška revolucija[uredi | uredi kodo]

Velika Britanija je imela več kolonialnih posesti na ameriški celini, ki so sicer bila podvržena britanskemu davčnemu sistemu, a niso imela predstavnikov v parlamentu. Po sedemletni vojni so kolonije pričakovale razmah svoje trgovine proti bivšemu francoskemu ozemlju, a britanska vlada je s posebnim zakonom prepovedala razvoj trgovskih stikov s temi deželami [12]. Uradno opravičilo je bila nevarnost spopadov z domačini, kar pa ni prepričalo lokalnih oblasti. Vrhu tega so Britanci, ki so doživljali resno finančno krizo, dodatno obdavčili razne vrste blaga, ki so ga morale kolonije uvažati, na primer papir, barvila in svinec. To so bili glavni vzrok, da se je leta 1730 trinajst kolonij uprlo in zahtevalo neodvisnost. Poznejši zgodovinarji ugotavljajo, da je bil temeljni vzrok ameriške revolucije prepričanje parlamenta, da ima popolno oblast nad pridobljenimi ozemlji, medtem ko so kolonije zagovarjale nepreklicno pravico do samoodločanja. Finančni in trgovinski problemi naj bi bili torej le izgovor za politično nasprotovanje. [13]

Po raznih spopadih so se leta 1776 te kolonije osamosvojile in ustanovile Združene države Amerike. Mednarodno so bile priznane leta 1783, notranja politična uprava pa je bila urejena z ustavo leta 1787.

Francoska revolucija[uredi | uredi kodo]

V času obstoja Velike Britanije se je odigrala francoska revolucija, ki je predstavljala nevarnost tudi za solidnost britanskega imperija. Po francoskem zgledu se je leta 1798 začela revolucija na Irskem, ki pa ni uspela: Britanci so v njej videli samo potrebo, da se ozemlje uradno priključi Veliki Britaniji, kar se je po nekaj letih tudi uresničilo. Z letom 1801 je stopil v veljavo dogovor o združenju med Veliko Britanijo in Irsko kraljevino, s čimer je nastala nova država Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Oppenheimer S.: Origins of the British. Carroll & Graf 2006, ISBN 978-0-7867-1890-0
  2. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2002. Pridobljeno 26. julija 2019.
  3. ↑ http://www.legislation.gov.uk/aep/Ann/6/11/contents
  4. ↑ Riley P. W.: The union of England and Scotland: a study in Anglo-Scottish politics of the eighteenth century, Manchester University Press 1978, ISBN 9780719007279
  5. ↑ Lynch M.: Scotland: A New History, Pimlico 1992, ISBN 0-7126-9893-0
  6. ↑ Villani P.: L'età contemporanea, Bologna 1983-1993, ISBN 88-15-02704-1
  7. ↑ Brooke J.: King George III, New York 1972, OCLC 427421
  8. ↑ Holmes G.: Britain after the Glorious Revolution 1689–1714, The Macmillan Press Ltd 1969, ISBN 0-333-10602-4
  9. ↑ Andrews K.: Trade, Plunder and Settlement: Maritime Enterprise and the Genesis of the British Empire, 1480–1630, Cambridge University Press 1984, ISBN 0-521-27698-5
  10. ↑ Anderson F.: The War That Made America: A Short History of the French and Indian War, (2006)
  11. ↑ Atkinson A.: The first plans for governing New South Wales, 1786–87, Australian Historical Studies, vol.24, no.94, April 1990, pp. 22–40, p.31
  12. ↑ Sagnac P.: La fin de l'Ancien Régime et la Révolution Américaine
  13. ↑ Jones M.A.: The limits of liberty: american history 1607-1992, Oxford University Press 1995, OCLC 60114348.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kraljevina_Velika_Britanija&oldid=5777837«