Teofilakt I. Tuskulski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search


Teofilakt I. Tuskulski
Priimek: Teofilakt
Vladali v/na: Rimu
Posesti/ funkcije v: Papeška država (Sveto rimsko cesarstvo)
Država danes: Zastava Italije Italija
Izvor: Zastava Italije Italija
Čas izvora: okrog 860
Naziv: grof
-plemič
-rimski senator
-magister militum
-vestararius
gloriosissimus dux
narodnost: Grk
Italijan
Najpomembnejši predstavniki: Teofilakt I. (tuskulski grof) (860-924)

Teofilakt I (* pred 864 – †924/925) je bil srednjeveški tuskulski (tudi tuskulanski) grof, ki je bil stvarni vladar Rima od okoli 905 do smrti 924. Njegovi potomci so obvladovali papeštvo skozi naslednjih 100 let.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Torre Cajetani – pogled iz Trivigliana – nekdaj last Teofilaktove rodovine[1]

Patricij Teofilakt je pripadal srenji rimskih Optimatov, bogatih zemljiških posestnikov, cerkvenih in drugih uradnikov. Začenši s 7. stoletjem – v obdobju Bizantinskega cesarstva – pa vse do 11. stoletja, so si prilastili službe rimskega senata z novim imenom Ordo senatorius [2].

Teofilakt je bil sin Gregorja Nomenclatorja (Gregorius Nomenclator), ki je omenjen med letoma 875-885; njegov oče je okoli 826 tudi omenjen kot nomenclator: Nomenclator Theophylaktus.

Prvič ga listine omenjajo 901 kot palatinskega sodnika pod cesarjem Ludvikom Slepim [3]. Pridobil si je celo vrsto častnih in stvarnih naslovov, ki so bili povezani z vplivom, ki ga je omogočala oblast in bogastvo: vestararius ali vestiarius, kar pomeni vrhovnega papeškega upravnika, vojvoda, ter magister militum, ki označuje vrhovnega poveljnika. Pomembni za njegovo veliko oblast so tudi naslovi kot dominus urbis (gospod (rimskega) mesta), senator in konzul, kar vse mu pripisujejo takratni viri.
Na plan je stopil pri vrnitvi Sergija III., ki je bil verjetno njegov sorodnik. Kot papeški vestararius (zakladničar) in magister militum (vojaški poveljnik) je imel kot voditelj rimskega plemstva velik vpliv na papeško politiko, zlasti po svoji ženi Teodori in po hčerki Maroziji. Tej je pripisal Liutprand bližnjo zvezo s papežem Sergijem III., iz katere naj bi izhajal poznejši papež Janez XI.. Od 905 je nosil Teofilakt tudi naslova dux in senator Romanorum (voditelj, knez ter rimski senator). [4]

Priimek oziroma ime Teofilakt izhaja iz grščine in je vzeto najbrž iz slovesne velikonočne zdravice Ton Despoten v pomenu O Bog, ohrani ga! [5]. Drugi izvajajo ime iz grškega grško Θεός φυλακτεός – Theos filakteos, kar bi pomenilo po slovensko: Bog mu je prijazen; pozneje je ime latinizirano (latinsko Theophylactus) oziroma poitaljančeno (italijansko Teofilatto) in se je prav prilegalo prvemu pomembnemu predstavniku in začetniku velike lacijske rodovine, ki je bila določena za udejanjanje svojega mogočnega vpliva na papeštvo skozi celo 10. stoletje. Vse od odstavitve cesarja Karla Debelega [6] 887 je Rim zapadel v zmešnjavo in je postal tarča notranjih bojev med plemiškimi družinami za nadzor nad mestom, kakor tudi za čim večji vpliv na Sedež svetega Petra. Med njimi se je dvignila rodovina senatorja Teofilakta, ki je osnoval dinastijo, ki je imela ključni nadzor nad mestno upravo, kakor tudi nad papeškimi volitvami skozi stoletja. To je pomenilo izredno moč: nadzorovanje Apostolskega sedeža je pomenilo pravzaprav časno gospodovanje nad celim Lacijem, a na neki način posedovanje zakonodajne oblasti in upravljanja z vsemi evropskimi vladarji. [7]

Gariljanska bitka[uredi | uredi kodo]

Po smrti papeža Sergija III. je Teofilakt vsestransko podpiral zvezo papeža Janeza X. z južnimi sosednimi knezi in vojvodi zoper muslimanske Saracene, ki so zasedli področje okoli reke Garigliano med Rimom in Neapljem, od koder so napadali obalna in podeželska področja ter požigali cerkve in samostane. Avgusta 915 je zvezna krščanska vojska, ki ji je (poleg osebnega sodelovanja papeža Janeza in bizantinskega ladjevja) poveljeval Teofilakt in njegov zet Alberik, porazila vsiljivce in jih za vselej pregnala iz Italije. Zgodovinarji njemu in njegovi rodovini pripisujejo tudi prizadevanja za versko obnovo v Cerkvi, ki je dosegla vrhunec v gregorijanski reformi. Teofilakt je torej začetnik Tuskulske grofovske plemiške rodovine, ki je imela sedež v mestu Tuskulu (Tusculum). [8]

Teofilaktov rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Motta, R. "Torre (danes Torre Cajetani)". 
  2. Girolamo Arnaldi: Le Origini dello Stato della Chiesa, Torino, UTET Libreria, 1987; Valeria Beolchini, Tusculum II: Tuscolo, una roccaforte dinastica a controllo della valle Latina, str. 31-35
  3. Ludvik III., imenovan tudi Slepi (882-928), je bil kralj Provanse od 887, kralj Italije (900-905) in svetorimski cesar (901-905)
  4. "Teofilatto". Enciclopedia Italiana di Raffaello Morghen. 1937. Pridobljeno dne 21. marec 2017. 
  5. Kirie filate oziroma Theo filate - Gospod, ohrani ga oziroma Bog, ohrani ga
  6. Karel Debeli (839–888), tudi Karel III., je bil frankovski cesar od 881 do 888. Najmlajši sin Ludvika Nemškega in Heme, je bil Karel vnuk Karlomana in zadnji Karoling, ki je vladal nad kratko zedinjenim cesarstvom
  7. "Teofilatti. I padroni di Roma". Lorenzo Benedetti v: Italia Medievale. 15. November 2016. Pridobljeno dne 21. marec 2017. 
  8. "Pope John X". Catholic Encyclopedia, New Advent. 1910. Pridobljeno dne 16. marec 2017. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


(angleško)
(italijansko)