Družina Colonna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Colonna
Papeška (Črna) plemiška družina
Starševska družinaTuskulski grofje
Država Italija
 Vatikan
Bivše države
Etimologija"Colonna" tj. Steber, od Trajanovega stebra ali mesta Colonna
Mesto izvoraTuskul, Albanski griči
Ustanovljeno1101 (1101)[1]
UstanoviteljPetrus de Columna (italijansko Petro de Columna; Pietro de Colonna; slovensko: Peter Stebrski)[2]
Trenutni vodjaFederico Colonna
(Paliano line)
Mirta Barberini-Colonna
(Carbognano line)
Nazivi
List
Moto<div style="display:inline;" lang="(latinsko Mole sua stat; Semper immota)">Mole sua stat[3]
((slovensko: Stoji po svoji lastni meri; Vedno nepremakljiv; angleško It stands by its own stature; Allways immovable))
PosestvaPalazzo Colonna (sedež)
Grad Orsini-Colonna (1546 – 1806)
Spletna stranwww.galleriacolonna.it/i-colonna/

Družina Colonna (tudi samo Colonna), znana tudi kot Sciarrillo ali Sciarra, je italijanska plemiška družina, ki je del papeškega plemstva. Bila je močna v srednjem veku in v času rimske renesanse, kadar je dala Cerkvi enega papeža (Martina V.) in mnoge druge verske in politične voditelje. Vmešana je bila tudi v spor med Filipom Lepim in Bonifacijem VIII. - in sicer v prid Francije, kar je pripeljalo do skoraj stoletnega Avinjonskega suženjstva. Družina je znana tudi po malodane trajnem hudem sporu z družino Orsini zaradi vpliva v Rimu, dokler nasprotij ni končala bula iz leta 1511. Leta 1571 pa sta se vodja obeh družin poročila z nečakinjami Siksta V.. Nato so zgodovinarji zapisali, da "ni bilo sklenjenega med krščanskimi knezi nobenega miru, v katerega ne bi bili družini poimensko vključeni".[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grb družine Colonna na freski na stropu v Sala della Fontana v Palazzo Colonna v Rimu
Colonna v Laciju

Izvor[uredi | uredi kodo]

Tuskulski grofje in njihovi predniki

Po izročilu je družina Colonna veja Tuskulskih grofov, ki so dali Katoliški Cerkvi kar sedem papežev. Za primerjavo je dala družina Colonna sicer lepo število cerkvenih dostojanstvenikov, vendar le enega papeža.

Njen začetnik Peter (1099–1151) je bil sin Gregorja III.; latinsko se je imenoval "Petrus de Columna" – po gradu Columna v Albanskih gričih, ki je bil v njegovi lasti; to je prešlo v italijansko ime Colonna, tj. Steber; tako se imenuje ta kraj v Laciju še danes.

Družinsko deblo seže še nazaj mimo Tuskulskih grofov prek Langobardov in italo-rimskih plemičev, trgovcev in duhovščine skozi zgodnji srednji vek. Njihovi pripadniki so celo trdili, da izvirajo iz Julijsko-Klavdijske dinastije (gens Julia), katerega prvi predstavnik je omenjen v analih leta 489 pr.n.št. kot rimski konzul Gaj Julij Jul (Gaius Julius Julus).

Kardinali

Prvi kardinal iz te družine je bil imenovan leta 1206, ko je Giovanni Colonna di Carbognano postal kardinal-diakon pri baziliki sv. Kozme in Damjana.[5] Kardinal Giovanni di San Paolo (povišan med škrlatnike 1193) je bil dolga leta smatran za člana družine Colonna kot njen prvi predstavnik v Kardinalskem zboru. V novejšem času so zgodovinarji ugotovili, da je to temeljilo na ponarejenih podatkih z začetka 16. stoletja, kar takrat niti ni bila redkost (npr. Frankopani).[6]

Giovanni Colonna (rojen okoli 1206),[7]nečak omenjenega kardinala Giovannija Colonna di Carbognana, je dal slovesne zaobljube kot dominikanec okoli leta 1228 in se je bogoslovno ter modroslovno izobraževal v rimskem zavodu Santa Sabina, predhodnici Papeške univerze svetega Tomaža Akvinskega "Angelicum". Služil je kot provincial rimske province dominikanskega reda in vodil provincialni zbor 1248 v Anagniju. [8] Ta Kolona je bil nadškof v Messini 1255.[9]

Margherita Colonna, ki je umrla 1248, je bila članica frančiškanskega tretjega reda. Papež Pij IX. jo je 1848 razglasil za blaženo.

Napad na papeža[uredi | uredi kodo]

Sciarra Colonna napade papeža Bonifacija VIII.
delo Alphonse de Neuville, 19. stoletje.
Sciarra Colonna je kronal za svetega rimskega cesarja kralja Ludvika IV. v Rimu 1328

Spori zaradi zemlje[uredi | uredi kodo]

V tem času je začela rasti moč družine Steber, a obenem tudi hlepenju po širjenju posesti v smeri Rima, kakor tudi nasprotovanje med propapeško družino Orsini ter protipapeško usmerjenimi gvelfi. Ti slednji – torej Colonna – so bili v obdobju sporov in pravih krvavih spopadov med Papeštvom in Cesarstvom na cesarski oziroma na kraljevski strani, kadar je šlo za Francijo. Kako je prišlo do tega, da so postali Stebri - med njimi celo nekateri kardinali - tako nepomirljivi nasprotniki papeštva?

Leta 1297 je kardinal Jakob Colonna razdedinil svoje brate Otona, Mateja in Landolfa in si prigrabil njihove deleže. Slednji so se obrnili na papeža Bonifacija VIII., ki je zadevo razsodil pravično. Od Jakoba je zahteval, naj bratom vrne zemljo in poleg tega prepusti papeštvu Colonno, Palestrino in druga utrjena mesta. Jakob je to grobo zavrnil; zato ga je maja papež odstranil iz kardinalskega zbora ter izobčil njega in njegove privržence za štiri rodove.

Družina Colonna – razen treh razdedinjenih bratov, ki so prestopili na papeževo stran - je prišla na dan z izjavo, da je bil Bonifacij po odstopu papeža Celestina V. - ki da je moral odstopiti pod prisilo - izvoljen nezakonito.

Spor je privedel do odprtega vojskovanja in septembra je Bonifacij imenoval Landolfa za poveljnika svoje vojske, da bi zadušil upor. Do konca 1298 je Landolfo zavzel Colonno, Palestrino in druga mesta ter jih zravnal s tlemi. Zemljišča so si med seboj razdelili Landolfo in njegova zvesta brata; ostali člani družine pa so pobegnili iz Italije. Izgnani Stebri so se pridružili papeževemu najhujšemu sovražniku - Filipu Lepemu, ki ga je v mladosti poučeval kardinal Egidio Colonna.

Papežev nasprotnik[uredi | uredi kodo]

Bonifacij se je trudil, da bi bila Cerkev svobodna od slehernega političnega vmešavanja, in da bi bilo krščanstvo v miru. „Z velikim pogumom in globokim umom” je izdal eno od najbolj znamenitih in pomembnih okrožnic v zgodovini, „Unam sanctam”, ki jo pripisujejo Egidiju Romanu. V njej je razglasil, pred vsemi političnimi avtoritetami in močmi, duhovno nadoblast Cerkve, ki je združena pod enim pastirjem.

Tega njegovega načina vodenja Cerkve ni mogel prenašati oblastni Filip Lepi. Zaradi ureditve spora je poslal papež v Francijo kardinala Jeana Lemoina, [10] ki je bil sprejemljiv tudi dvoru. Marca 1303 je na skupščini državnih stanov v Louvru Guillaume de Nogaret,[11] novi kancler, svetoval, naj kralj brani Cerkev pred „vrinjenim, nepravim papežem Bonifacijem”. 30. junija 1303 je Viljem Du Plessis [12]prebral odbornikom obtožnico, ki je bila polna nepredstavljivih obtožb zoper papeža. Filip, ki je papeževega poslanca že prej ujel in zaprl v ječo, je izjavil, da „dela po vesti in da bo sklical vesoljni cerkveni zbor le spoštujoč nedotakljivost Svetega sedeža”. Pred tem koncilom naj bi se papež zagovarjal in k temu ga bodo prisilili.

Papež je ravno pripravljal novo okrožnico, s katero bi kralja izobčil; da bi francoski kralj „divje narave” to preprečil, je hotel Bonifacija ujeti in ga pripeljati v Francijo. Zategadelj je Nogaret odpotoval v Italijo; sklenil je zavezo s Sciarrom Colonnom, papeževim smrtnim sovražnikom, ter nabral številno vojaštvo med papežu sovražnimi gibelini: 600 konjenikov in 1500 pešcev ter z njimi odkorakal v Anagni. Z vpitjem: „Smrt papežu! Živel francoski kralj!” so prihrumeli na ulice noseč kapetinške plavo-zlate zastave in vdrli v papeževo palačo. Papež Bonifacij VIII. je sedel na prestolu med ostijskim in sabinskim kardinalom-škofom in jih sprejel držeč v eni roki križ, v drugi pa ključe rekoč: „Izdanega kot Kristusa me kar zgrabite, pa naj umrjem kot papež.” Za trenutek so presenečeno obstali, nato pa je začel Colonna papeža zmerjati, in ga baje celo udaril z železnim buzdovanom. Med tem pa je drhal vsenaokrog ropala in uničevala dragocene listine. Ko se se hajduki še posvetovali, kako bi spravili papeža-starčka v Lyon, so se zbrali anangnijski meščani in so pod vodstvom kardinala Del Fiesca pregnali francoske vsiljivce. V teh bojih je izgubil življenje v obrambi pontifika tudi ostrogonski nadškof Gregor Bicskei; bil je tako reven, da je vse življenje zbiral denar, da bi lahko obiskal papeža na čelu poslanstva v zvezi s težavami na Ogrskem. Nogaret in Colonna sta pobegnila in oboroženo varstvo Orsinijevih je odvedlo izčrpanega Bonifaca v Rim, kjer je kmalu nato umrl.[13] [14]

Francija se je sedaj brez omejitve začela vmešavati v cerkvene zadeve, kar so ji omogočili Bonifacijevi šibkejši nasledniki med avinjonskim papeštvom, ki ga nekateri zgodovinarji imenujejo tudi avinjonsko suženjstvo; to oznako je seveda treba sprejemati s pridržkom.

Pozni srednji vek[uredi | uredi kodo]

Palazzo Colonna v Rimu je začel graditi papež Martin V.
Tu je do danes prebivališče družine

Družina Stebrskih je tudi skozi pozni srednji vek ostala v središču državljanskega in verskega življenja. Kardinal Egidio Colonna je umrl na papeškem dvoru v Avignonu leta 1314; kot avguštinec je študiral teologijo v Parizu pri sv. Tomažu Akvinskem, da bi postal eden največjih mislecev svojega časa.

V 14. stoletju je družina denarno podprla okrasitev cerkve Svetega Janeza Lateranskega, predvsem talne mozaike.

Leta 1328 je kandidat za svetorimskega cesarja kralj Ludvik IV. odšel v Italijo na kronanje za cesarja. Ker je Janez XXII. iz Avignona javno izjavil, da Ludvika ne bo kronal, se je kralj odločil, da ga bo kronal član rimske aristokracije; ona pa je predlagala Sciarra Colonna. V čast tega dogodka je družina Colonna dobila privilegij, da na vrhu svojega grba lahko pridene cesarsko koničasto krono.

Gloriosa Colonna[uredi | uredi kodo]

Na Konstanškem koncilu je družina Colonna končno uspela v svojih papeških teženjih, ko je bil 14. novembra 1417 izvoljen za papeža Oddone Colonna. Kot Martin V.. je vladal vse do svoje smrti 20. februarja 1431 in je uspešno dokončal zahodni razkol.

Slavni pesnik Petrarka je bil velik družinski prijatelj Stebrov, zlasti kardinala Giovannija Colonna, in je pogosto živel v Rimu kot družinski gost. Za posebne priložnosti v družini Colonna je sestavil številne sonete, med drugim X. sonet, kjer opeva Stebrsko veličino.

V prvi izdaji Petrarkovih pesnitev iz leta 1519 nahajamo tudi njegovo lastno razlago in pripombe. V Desetem sonetu je zabeležil hvalnico Družini Stebrskih oziroma Družini Colonna:

Li sonetti canzone e triumphi del Petrarcha[15] (italijanski izvirnik)
Petrarkine pesmi in zmagoslavni soneti (slovenski prepev)

Gloriosa colonna in cui s'appoggia
Nostra speranza e il gran nome latino,
Ch’ anchor non torse dal vero camino
Lira de Gioue per ventosa pioggia;
Qui no palazzi non theatro o loggia
Ma in lor vece vn’abete, vn saggio vn pino
Tra l’herba verde il bel monte vicino,
Onde si scende postando er poggia,
Levan di terra al ciel nostr’ intelletto.
E’l rosignol, che dolcemente al’ ombra
Tutte le notti si lamenta er piagne,
D’amorosi pensieri il cor ne’ngombra.
Ma tanto ben sol tronchi er sai imperfetto
Tu, che da noi signor mio ti scompagne.

Veličastni Steber, na katerem temelji
Naše upanje in veliko latinsko ime,
Čigar sidro se ni zasukalo iz prave smeri
Jupitrove lire za deževne, burne dni;
Tu ni gledališča, koče ali dvora,
Pač pa dehtenje jelke, žajblja, bora.
Med zeleno travo, a v ozadju gora,
Torej tja podaš se, da telo počiva,
Trudna duša pa v naravi čisti uživa.
Milo poje slavec, ki ga neprestano
Že ponoči, zjutraj bridko peče rana,
Vedno v stiski srce ljubljeno trepeče.
Nepopolna sreča - niso tu nebesa:
To najbolj občutiš, ko je dan slovesa.

Novi vek[uredi | uredi kodo]

Oddo Colonna (1368–1431), Papež Martin V. 1417-1431, neznani slikal naslikal po Pisanellu
Prospero Colonna (1452–1523), papežev poveljnik
Scipione Pulzone: (1550-1598)
Portret kneza Marcantonija.
Palazzo Colonna, Rim
Zmagovalci pri Lepantu[16]
Juan Avstrijski, Marcantonio II. Colonna, Sebastiano Venier[17]
Admirali združenega španskega, papeškega in beneškega ladjevja

Spor med družinama Orsini - Colonna[uredi | uredi kodo]

Družina je znana tudi po malodane trajnem hudem sporu z družino Orsini zaradi prevladujočega vpliva v Rimu, dokler nasprotij ni končala bula iz leta 1511. Leta 1571 pa sta se vodja obeh družin poročila z nečakinjama Siksta V.. Nato so zgodovinarji zapisali, da "ni bilo sklenjenega med krščanskimi knezi nobenega miru, v katerega ne bi bili družini poimensko vključeni".[18]

Zgodnji novi vek[uredi | uredi kodo]

V zgodnjem novem veku nahajamo več znanih oseb izmed družine Stebrskih.

V 17. stoletju se je v literarnih krogih proslavila kot pesnica in pisateljica Vittoria Colonna. 1627 se je poročila Anna Colonna, hči Filipa I., s Tadejem Barberinijem, nečakom Urbana VIII..

1728 je družinska veja Carbognano (Colonna di Sciarra) dodala rodbinskemu priimku Colonna svoj priimek, [19], ko se je poročil Giulio Cesare Colonna di Sciarra s Kornelijo Barberini, hčerko zadnjega moškega potomca iz družine Barberini.

Sedanje stanje[uredi | uredi kodo]

Družina Colonna je prejela naslov Kneza pomočnika papeškega prestola od 1710, čeprav ta papeški častni naslov poteka šele od 1854. [20]

Vse do dandanes je Rimsko bivališče družine, Palazzo Colonna, odprto za obiskovalce vsako soboto zjutraj.

Glavno črto Stebrskih – 'Colonna di Paliano' predstavlja knez Marcantonio Colonna di Paliano, knez in vojvoda od Paliana, ki je rojen 1948; njegov zet je Giovanni Andrea Colonna di Paliano , *1975, in Prospero Colonna di Paliano, knez Avelle, * 1956, čigar zet je Filippo Colonna di Paliano, rojen 1995.

Črto 'Colonna di Stigliano' predstavlja Prospero Colonna di Stigliano, knez Stigliana, rojen 1938, ki ima za zeta nečaka Štefana Colonna di Stigliano, rojenega 1975.[21]

Pomembnejši člani[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Tuskulski grofje – rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Duchesne, Louis (1887). Liber Pontificalis. str. 307.
  2. ↑ Beolchini, Valeria (2006). L'Erma di Bretschneider (ur.). Tusculum II - Tuscolo: una roccaforte dinastica a controllo della valle latina. Fonti storiche e dati archeologici (v italijanščini). str. 81.
  3. ↑ Virgil's Aeneid, Book X, Line 771 (v latinščini).
  4. ↑ History of the popes; their church and state (Volume III) by Leopold von Ranke (Wellesley College Library, reprint; 2009)
  5. ↑ Werner Maleczek, Papst und Kardinalskolleg von 1191 bis 1216, Wien 1984, p. 154-155
  6. ↑ Helene Tillmann, "Ricerche sull'origine dei membri del collegio cardinalizio nel XII secolo. II/2. Identificazione dei cardinali del secolo XII di provenienza Romana", Rivista di Storia della Chiesa in Italia, 1975, p. 401-402
  7. ↑ Stefano, Antonio N. Di (1. januar 1995). Fra Giovanni Colonna (v italijanščini). Edizioni Studio Domenicano. ISBN 9788870941920.
  8. ↑ Monumenta et antiquitates veteris disciplinae Ordinis Praedicatorum ab anno 1216 ad 1348 praesertim in romana provincia praefectorumque qui eandem rexerunt biographica chronotaxis... opera et studio p. fr. Pii-Thomae Masetti... (v latinščini). ex Typographia Rev. Cam. Apostolicae. 1. januar 1864.
  9. ↑ Antonio N. Di Stefano (1995). Fra Giovanni Colonna. str. 30–31. ISBN 9788870941920. Pridobljeno 24. februarja 2013.
  10. ↑ Jean Lemoine (1250-1313) je bil francoski kardinal-škof z latinskim imenom Johannes Monachus
  11. ↑ Guillaume de Nogaret, tudi Viljem Nogaret (1260-1313) je bil kancler in svetovalec kralja Filipa Lepega. Njegovemu svetovanju pripisujejo krivdo za zaostritev spora z Bonifacijem VIII., kakor tudi pogrom nad templjarji vse v cilju, da bi napolnil prazno francosko državno blagajno
  12. ↑ Viljem Du Plesssis, celo ime Guillaume II., Seigneur du Plessis, des Breux et de La Vervolière, pozneje dodano še Richelieu, je bil zakladničar Filipa Lepega
  13. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 265.266.
  14. ↑ P. Bargellini. L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. str. 39-41.
  15. ↑ F. Petrarca. Li sonetti canzone e triumphi del Petrarcha con li soi commenti. str. 12.
  16. ↑ Zmagovalci pri Lepantu; nemško: Die Sieger der Seeschlacht von Lepanto 1571; angleško: The Victors of Lepanto (from left: John of Austria, Marcantonio Colonna, Sebastiano Venier); špansko: Los vencedores de Lepanto: desde la izquierda, don Juan de Austria, Marco Antonio Colonna y Sebastiano Venier.
  17. ↑ Sebastiano Venier (1496 – 1578) je bil beneški dož (11.VI.1577 – 3.III.1578) in admiral pri Lepantski bitki 1571.
  18. ↑ History of the popes; their church and state (Volume III) by Leopold von Ranke (Wellesley College Library, reprint; 2009)
  19. ↑ Worldroots - Barberini Arhivirano October 15, 2009, na Wayback Machine.
  20. ↑ Article by Guy de Stair Sainty on Papal Court Arhivirano March 13, 2007, na Wayback Machine.
  21. ↑ History of the popes; their church and state (Volume III) by Leopold von Ranke (Wellesley College Library, reprint; 2009)
  22. ↑ »Colonna Family«. Geni.com. 2021. Pridobljeno 7. novembra 2021.
  23. ↑ »Members of the Colonna Family«. Ranker.com. 8. junij 2017. Pridobljeno 7. novembra 2021.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Družina Colonna[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
(angleško)
(italijansko)

Palača Colonna[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(nemško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Družina_Colonna&oldid=5963003«